81. člen ZMZ-1
(nastanitev v sprejemnih prostorih azilnega doma)
(1)Vlagatelj namere se po obravnavi s strani policije nastani v sprejemnih prostorih azilnega doma ali druge nastanitvene kapacitete države, kjer so mu zagotovljeni ustrezna prehrana, nujne higienske potrebščine in dostop do nujnega zdravljenja.
(2)Oseba iz prejšnjega odstavka, ki samovoljno zapusti sprejemne prostore azilnega doma ali druge nastanitvene kapacitete države, se obravnava po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.
- UPRS Sodba I U 2453/2018-13Upravno sodišče RS · 2018
Tožniku pred odločitvijo v postopku, ki mu je bila po določbah četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustno naznanjena, ni bila dana možnost, da poda navedbe in ugovore, pomembne za vodenje postopka in odločitev. V izpodbijani odločbi ni obrazloženo, zakaj organ šteje, da pogojna obsodba (pri čemer iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodba pravnomočna, tožnik pa je zatrjeval, da se bo zoper njo pritožil) oziroma dejanje, ki naj bi bilo predmet obsodilne sodbe (razen citiranja zakonske določbe), predstavlja resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo varnosti tožnikove žene, da je podana podlaga za omejitev gibanja. Kazenska sodba tudi ni del upravnega spisa, iz obrazložitve pa tudi ni mogoč zaključek, ali se je organ z relevantnimi okoliščinami iz te sodbe sploh seznanil. Iz podatkov spisa ne izhaja opis dejanja, čas, način storitve in tudi ne presoja dejanja, ki je bilo podlaga za izrečen ukrep, v smislu, da tudi v času izrečenega ukrepa tožnik predstavlja za ženo resnično in dovolj resno grožnjo. Subjektivne okoliščine tožnika kažejo, da je toženka precenila znatno nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Toženka je zato napačno uporabila določbo Uredbe Dublin III in neupravič
- UPRS Sodba I U 487/2018-13Upravno sodišče RS · 2018
Presoja okoliščin konkretnega primera je bila s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih učinkovitih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena ZTuj-2.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 12. 12. 2018Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 2453/2018-13Upravno sodišče RS · 12. 12. 2018besedilo 2016–2021
Tožniku pred odločitvijo v postopku, ki mu je bila po določbah četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustno naznanjena, ni bila dana možnost, da poda navedbe in ugovore, pomembne za vodenje postopka in odločitev. V izpodbijani odločbi ni obrazloženo, zakaj organ šteje, da pogojna obsodba (pri čemer iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodba pravnomočna, tožnik pa je zatrjeval, da se bo zoper njo pritožil) oziroma dejanje, ki naj bi bilo predmet obsodilne sodbe (razen citiranja zakonske določbe), predstavlja resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo varnosti tožnikove žene, da je podana podlaga za omejitev gibanja. Kazenska sodba tudi ni del upravnega spisa, iz obrazložitve pa tudi ni mogoč zaključek, ali se je organ z relevantnimi okoliščinami iz te sodbe sploh seznanil. Iz podatkov spisa ne izhaja opis dejanja, čas, način storitve in tudi ne presoja dejanja, ki je bilo podlaga za izrečen ukrep, v smislu, da tudi v času izrečenega ukrepa tožnik predstavlja za ženo resnično in dovolj resno grožnjo. Subjektivne okoliščine tožnika kažejo, da je toženka precenila znatno nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Toženka je zato napačno uporabila določbo Uredbe Dublin III in neupravič
- UPRS Sodba I U 487/2018-13Upravno sodišče RS · 8. 3. 2018besedilo 2016–2021
Presoja okoliščin konkretnega primera je bila s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih učinkovitih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena ZTuj-2.