42. člen ZMZ-1
(predhodni postopek)
(1)Vlagatelj namere lahko izrazi ta namen pri katerem koli državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji, ki o tem obvesti policijo.
(2)Osebo iz prejšnjega odstavka obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom.
(3)Po izvedenem postopku iz prejšnjega odstavka pristojni organ osebi ob prihodu v azilni dom izroči informacije iz prvega odstavka 5. člena tega zakona v njej razumljivem jeziku. Prejem informacij oseba potrdi s svojim podpisom.
(4)Pred izvedbo nadaljnjega postopka oseba opravi sanitarno-dezinfekcijski in preventivni zdravstveni pregled v ambulanti azilnega doma.
(5)Zaradi ugotavljanja in preverjanja istovetnosti ter izvajanja Uredbe 767/2008/ES in Uredbe 603/2013/EU uradna oseba pred sprejemom prošnje osebo fotografira in ji odvzame prstne odtise.
- UPRS Sodba I U 1081/2020-23Upravno sodišče RS · 2021
Tožena stranka ne more zavrniti prošnje za nastanitev na zasebnem naslovu le na podlagi dejstva, da tožnik ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-2, ampak bi morala za takšno odločitev, ob upoštevanju posebnih okoliščin obravnavane zadeve in v skladu s prosto presojo dokazov, utemeljiti, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v tožnikovo istovetnost (glede pravega imena, priimka ali izvorne države).
- UPRS Sodba I U 794/2018-8Upravno sodišče RS · 2018
Tudi če so izpolnjeni pogoji iz 42. člena ZMZ-1, prosilec nima iztožljive pravice, da je nastanjen na zasebnem naslovu, ne glede na morebitne druge pravno relevantne okoliščine. Za prosilca za mednarodno zaščito namreč ne velja pravica do svobodne izbire prebivališča, kajti ta pravica pripada „državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju ene od držav članic“. Tožnik pa nima dovoljenja za prebivanje v Sloveniji, ampak mu kot prosilcu za mednarodno zaščito pripada zgolj „pravica ostati“ v Sloveniji do zaključka obravnave. Poleg tega je zakonodajalec predpisal, da pristojni organ „lahko“ odobri nastanitev na zasebnem naslovu. Tožena stranka ne more zgolj na podlagi dejstva, da prosilec ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-2, zavrniti prošnje za nastanitev na zasebnem naslovu, ampak bi morala za takšno odločitev utemeljiti dvom, da se tožnik v postopku predstavlja s pravim imenom, priimkom, ali da obstaja precejšen dvom, da prihaja iz države, ki naj bi bila njegova izvorna država.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 7Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 15. 2. 2021Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 1081/2020-23Upravno sodišče RS · 15. 2. 2021besedilo 2016–2021
Tožena stranka ne more zavrniti prošnje za nastanitev na zasebnem naslovu le na podlagi dejstva, da tožnik ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-2, ampak bi morala za takšno odločitev, ob upoštevanju posebnih okoliščin obravnavane zadeve in v skladu s prosto presojo dokazov, utemeljiti, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v tožnikovo istovetnost (glede pravega imena, priimka ali izvorne države).
- UPRS Sodba I U 794/2018-8Upravno sodišče RS · 6. 6. 2018besedilo 2016–2021
Tudi če so izpolnjeni pogoji iz 42. člena ZMZ-1, prosilec nima iztožljive pravice, da je nastanjen na zasebnem naslovu, ne glede na morebitne druge pravno relevantne okoliščine. Za prosilca za mednarodno zaščito namreč ne velja pravica do svobodne izbire prebivališča, kajti ta pravica pripada „državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju ene od držav članic“. Tožnik pa nima dovoljenja za prebivanje v Sloveniji, ampak mu kot prosilcu za mednarodno zaščito pripada zgolj „pravica ostati“ v Sloveniji do zaključka obravnave. Poleg tega je zakonodajalec predpisal, da pristojni organ „lahko“ odobri nastanitev na zasebnem naslovu. Tožena stranka ne more zgolj na podlagi dejstva, da prosilec ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-2, zavrniti prošnje za nastanitev na zasebnem naslovu, ampak bi morala za takšno odločitev utemeljiti dvom, da se tožnik v postopku predstavlja s pravim imenom, priimkom, ali da obstaja precejšen dvom, da prihaja iz države, ki naj bi bila njegova izvorna država.