VSRS Sklep II Kr 12101/2023

Obdolženemu A. A. se iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku podaljša pripor za dva meseca, t.j. do vključno 21. 7. 2023.

1V obravnavani zadevi je bil s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru III Kpd 12101/2023 dne 23. 2. 2023 obdolženemu A. A. odrejen pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zagovornikovo pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora je zavrnil senat Okrožnega sodišča v Mariboru s sklepom I Ks 12101/2023 dne 28. 2. 2023. Zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo s sodbo XI Ips 12101/2023 dne 6. 4. 2023.

S sklepom senata Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 12101/2023 z dne 17. 3. 2023 je bil pripor obdolžencu podaljšan do 21. 5. 2023 do 20.50 ure. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 12101/2023 dne 24. 3. 2023 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika.

2Sklep o uvedbi preiskave zoper obdolženca je bil izdan in razglašen dne 9. 3. 2023. Sklep je istega dne postal pravnomočen; obdolženec in njegov zagovornik sta se odpovedala pravici do pritožbe.

3Okrožna državna tožilka je dne 10. 5. 2023 vložila predlog za podaljšanje pripora. S predlogom sta bila seznanjena obdolženec (dne 11. 5. 2023) in njegov zagovornik (dne 12. 5. 2023). O predlogu se je dne 12. 5. 2023 izjavil obdolženčev zagovornik.

4V pojasnilu, podanem na podlagi tretjega odstavka 205. člena ZKP, je preiskovalni sodnik navedel: (i) da so bili v preiskavi izvedeni vsi dokazi, razen zaslišanja mladoletne oškodovanke; (ii) da je bila dne 24. 3. 2023 izdana odredba, s katero je bila postavljena izvedenka klinične psihologije, na podlagi njenega mnenja pa bo mogoče oceniti, ali in na kak način je potrebno opraviti zaslišanje oškodovanke; izvedenka mnenja še ni predložila in tudi zaslišanje oškodovanke še ni bilo opravljeno; (iii) da sta se obdolženčeva žena in svakinja ob zaslišanjih sklicevali na pravno dobroto iz 236. člena ZKP in da bo treba iz spisa izločiti še vse tiste zapise, v katerih se povzema vsebina uradnih zaznamkov; in (iv) da zaslišanja oškodovanke v javnem zavodu Hiša za otroke (če se bo sodišče zanj odločilo na podlagi mnenja izvedenke) ne bo mogoče izvesti pred 8. 6. 2023.

Izhodišča za odločitev

5Vrhovno sodišče sme podaljšati pripor, če teče postopek za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora nad pet let (drugi odstavek 205. člena ZKP). Ta pogoj je v obravnavanem primeru izpolnjen glede dejanja po prvem in tretjem odstavku 173. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen od treh do desetih let zapora in je zanj uvedena preiskava.

6Za odločitev o obravnavanem predlogu so pomembna naslednja, v (ustavno)sodni presoji ustaljena izhodišča:

- da mora senat sodišča, ki odloča o podaljšanju pripora, v fazi preiskave ob vsaki odločitvi znova preizkusiti, ali obstoji utemeljen sum, sledeč merilom presoje na podlagi 4. točke prvega odstavka 181. člena ZKP (tj. ali sploh ni dokazov, da je dejanje storjeno ali da je dejanje storil obdolženi, ali če so le takšni dokazi, ki tak sklep izključujejo), pri čemer se senat pri odločanju o priporu ne more spuščati v oceno nasprotujočih si dokazov, ker je to predmet presoje razpravljajočega sodišča na podlagi neposredno izvedenih dokazov na kontradiktorni glavni obravnavi (že sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-349/96 z dne 2. 7. 1997, 18. točka obrazložitve);

- da se sme sodišče v sklepih o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora, izdanih po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave, opreti na stališče, sprejeto v tej odločitvi, če se kasneje upoštevne okoliščine ne spremenijo, in da mora sodišče v postopku podaljšanja pripora odgovoriti na obdolženčeve ugovore, če ta navaja okoliščine, ki naj bi nastopile po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave in ki naj jih sodišča ne bi upoštevala, te okoliščine pa so upoštevne, če bi utemeljenost suma omajale v tolikšni meri, da bi nastal dvom o njegovem obstoju (na primer sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-59/09-7 z dne 14. 12. 2010, 5. točka obrazložitve);

- da so v objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, lahko hkrati vsebovane tudi okoliščine subjektivne narave, ki zadevajo storilca kaznivega dejanja (npr. sodba XI Ips 62103/2012-470 z dne 10. 1. 2013);

- da je merilom obrazložitve obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zadoščeno s sklicevanjem na obrazložitev predhodnega sklepa o podaljšanju pripora, če je sklep, na katerega se sklicuje, pravnomočen, če so v njem relevantne okoliščine, na katerih temelji ugotovitev ponovitvene nevarnosti, konkretno navedene in če so v sklepu o ponovnem podaljšanju upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-2073/06-13 z dne 25. 1. 2007);

- da je sodišče pri odločanju o predlogu za odreditev pripora vezano na predlog državnega tožilca glede domnevnega kaznivega dejanja, domnevnega storilca in predlagani priporni razlog, ni pa vezano na dejstva in dokaze, s katerimi tožilec utemelji svoj predlog in sme svojo odločitev podpreti tudi z drugimi dokazi in podatki iz spisa (npr. sodba XI Ips 24167/2015-460 z dne 29. 7. 2015);

- da je treba po poteku določenega časa, četudi sta še vedno podana utemeljen sum in priporni razlog, pripornika izpustiti, če mu ni mogoče zagotoviti sojenja v razumnem času, pri čemer so merila, na podlagi katerih se presoja razumnost trajanja pripora: dolžina pripora; primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; posledice pripora za ustavnega pritožnika; prispevek obdolženca k trajanju pripora; zapletenost primera ter ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. Če se ob upoštevanju navedenih meril ter dejanskih okoliščin konkretnega primera ugotovi, da je razumen čas trajanja pripora prekoračen, je treba pripornika izpustiti na prostost, četudi so še vedno podani priporni razlogi (npr. odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-336/13 z dne 16. 5. 2013 in Up-45/16-15 z dne 17. 3. 2016).

Presoja utemeljenosti suma

7Obdolžencu se na podlagi prvega in tretjega odstavka 173. člena KZ-1 očita, da je od novembra 2021 do februarja 2023 z zlorabo svojega položaja, tj. kot oškodovankin oče, z mladoletno oškodovanko, rojeno v letu 2010, v novembru in decembru 2021 večkrat tedensko analno, od januarja 2022 pa do februarja 2023 pa tudi večkrat na mesec vaginalno spolno občeval, ter izvajal druga spolna dejanja zaradi zadovoljevanja svoji spolnih potreb. Ravnanje, ki se obdolžencu očita, je podrobneje opisano v sklepu o uvedbi preiskave.

8Sklep o uvedbi preiskave je postal pravnomočen dne 9. 3. 2023. Dne 23. 3. 2023, po izdaji sklepa o podaljšanju pripora z dne 17. 3. 2023, je bilo zaslišanih več prič, med njimi: oškodovankina mati in obdolženčeva žena (ki se je odpovedala pričanju), kriminalistka B. B., ki je opravila z oškodovanko razgovor in je o vsebini tega razgovora tudi izpovedovala, obdolženčeva svakinja (ki se je prav tako odpovedala pričanju), oškodovankin učitelj in razrednik ter zdravnica, ki je v UKC Maribor dne 22. 2. 2023 opravljala pregled oškodovanke.

9Obdolženčeva žena se je – po vložitvi kazenske ovadbe dne 21. 2. 2023 – pričanju v preiskavi na podlagi 236. člena ZKP odpovedala. Vendar pa utemeljenost suma še vedno izhaja iz: (i) obvestil, ki jih je podala mladoletna oškodovanka (list. št. 9 – 10; povzeto v 13. in sl. točke obrazložitve sklepa o odreditvi pripora); (ii) izsledkov preiskave mobilnega telefona, zaseženega mladoletni oškodovanki (list. št. 15 in sl.; 19. in sl. točke obrazložitve sklepa o odreditvi pripora) in njeni materi (list. št. 14; 22. in sl. točke obrazložitve sklepa); in (iii) izsledkov telesnega pregleda mladoletne oškodovanke dne 22. 2. 2023 (povzetih v 24. in sl. točke obrazložitve sklepa). Oškodovanka je v razgovoru s policistko najprej podrobno opisala dogodek konec decembra 2022, nato pa opisovala prvi dogodek novembra 2021, različna obdolženčeva ravnanja (vključno z razlikovanjem med analnimi in vaginalnimi spolnimi odnosi), jih krajevno umeščala v različne prostore družinske hiše, ter opisovala materino ravnanje po razkritju obdolženčevih ravnanj in njene spore z obdolžencem. Podrobneje je vsebina njene izjave (list. št. 9 in 10) povzeta tudi v pravnomočnem sklepu o priporu in je na tem mestu ni treba ponavljati.

B. B. je izpovedala o podrobnejšem poteku razgovora z mladoletno oškodovanko, tako glede ravnanj, ki se obdolžencu očitajo (oškodovanka je povedala, da je imela z očetom spolne odnose), časovne in krajevne umestitve teh dejanj (tudi glede na posamezne prostore stanovanjske hiše) in metode izvajanja pogovora, s katerimi je policistka preverjala verodostojnost oškodovankinih izjav. Tako kot ni ovir, da se presoja utemeljenosti suma opira na oškodovankina obvestila, zapisana v uradnem zaznamku, tudi ni ovir, da takšne presoje ne bi oprli na policistkino izpovedbo o vsebini in poteku razgovora.

Zdravnica C. C. je pojasnila potek telesnega pregleda, vključno s potekom pogovora z oškodovanko. Izpovedala je o svojih ugotovitvah, tj. da poškodbe himna ustrezajo spremembam, prisotnim pri ženskah, ki imajo spolne odnose, oškodovanka pa je v razgovoru zanikala možnost drugačnega nastanka poškodb. Povedala je tudi, da je imela spolne odnose z eno in isto osebo, vedno brez njene privolitve.

10Zagovornik se v svoji izjavi o predlogu podaljšanja pripora o vprašanju utemeljenosti suma ni izjavil. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je na voljo dovolj gradiva – tudi ob odločanju o podaljšanju pripora – za razumno, preverljivo ugotovitev, da je sum kaznivega dejanja iz prvega in tretjega odstavka 173. člena KZ-1, ki se očita obdolžencu, utemeljen.

Ponovitvena nevarnost

11Zagovornik molči tudi o tožilkinih navedbah o obstoju ponovitvene nevarnosti. Navedba, da se sklicuje na svoje dosedanje trditve, je presplošna, da bi jo bilo mogoče obravnavati. To velja toliko bolj, ker sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora presoja zlasti okoliščine, ki so nastale po pravnomočnosti predhodnih odločb o priporu.

12Vrhovno sodišče sprejema razloge, ki jih navajajo sodišča v dosedanjih pravnomočnih odločitvah o priporu. Ti razlogi upoštevajo ustaljen pristop, da je mogoče na osebne obdolženčeve okoliščine sklepati tudi iz okoliščin, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, v katerih so hkrati vsebovane okoliščine, ki zadevajo storilca kaznivega dejanja. Na realno možnost ponovitvene nevarnosti nedvomno kažejo okoliščine dejanja, ki ga je obdolženec osumljen, tj. ponavljajoči se spolni odnosi s hčerko, v daljšem, časovno strnjenem dogajanju, v katerem je obdolženec stopnjeval raznolikost spolnih dejanj, brez oziranja na hčerkine prošnje, naj preneha. Takšno ravnanje, ki se očita, pomeni poseganje v njeno telesno in duševno celovitost, konkretneje pravico do spolne samoodločbe, hkrati pa je v izrazitem nasprotju z dolžnostjo skrbeti za varstvo in korist otrok, ki je zaupana staršem. Zavržnost takšnega ravnanja se zrcali v kazni, ki je za takšna dejanja predpisana. Obdolženčevo ravnanje in spremljajoče okoliščine pa, na drugi strani, razkrivajo, da je pripravljen slediti zadovoljevanju lastnih (spolnih) potreb brez oziranja na druge, pri čemer ga od tega ni odvrnilo niti razkritje njegovih ravnanj, katerih zavržnosti se je očitno zavedal (in zato oškodovanki o njih prepovedal govoriti drugim).

Vrhovno sodišče je upoštevalo tudi dejstvo, da je obdolženec v istem postopku pravnomočno utemeljeno osumljen kaznivega dejanja iz prvega odstavka 176. člena KZ-1. Očita se mu, da je isti oškodovanki prikazoval pornografske vsebine zato, da bi se naučila felacije. To je okoliščina, ki pritrjuje ugotovitvam v predhodnih sklepih, ki v njegovih ravnanjih prepoznavajo vztrajnost in stopnjevanje spolnih dejanj, ki jih je dosegal pri oškodovanki.

Sorazmernost, neogibnost in trajanje pripora

13Vrhovno sodišče ob takšnih ugotovljenih okoliščinah ne dvomi, da je odvzem prostosti sorazmeren ukrep za zagotavljanje varnosti drugih ljudi. Zagovornik se v svojem odgovoru na predlog za podaljšanje obsežno zavzema za milejše ukrepe, hišni pripor in prepoved približevanja. Zagovornik poudarja okoliščine kaznivega dejanja, zlasti ožje družinsko okolje, v katerem naj bi obdolženec storil kazniva dejanja. Vendar pa za presojo ponovitvene nevarnosti – in s tem neogibnosti omejevalnega ukrepa – ni ključno, da se ugotovi nevarnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja ali celo dejanja z istim načinom in okoliščinami izvršitve. Dovolj je, da se ugotovi ponovitvena nevarnost dejanja, ki so smiselno povezana s tistimi, ki se utemeljeno očitajo obdolžencu.

14V tej luči je po presoji Vrhovnega sodišča odločilno, da je obdolženec svoje spolne potrebe – na ravni utemeljenosti suma – zadovoljeval z otrokom. Okoliščina, da je oškodovanka njegova hčerka, torej otrok, ki je bil obdolžencu zaupan v varstvo, kvečjemu krepi tveganje ponovitve kaznivih dejanj v stiku z drugimi mladoletnimi osebami, za katere obdolženec ni dolžan skrbeti. Zato ne hišni pripor na drugem kraju in tudi ne prepoved približevanja oškodovanki (ali drugim osebam, na primer drugi hčerki), po presoji Vrhovnega sodišča ne more zagotoviti zadostne varnosti ljudi. Nadaljnji pripor je torej neogiben ukrep za zagotavljanje varstva drugih ljudi.

15Zagovornik nasprotuje tožilkinemu predlogu, naj se pripor podaljša za tri mesece. Pri tem ocenjuje, da so razlogi za nedokončano preiskavo na strani sodišča, tj. zaradi dolžine 45-dnevnega roka in morebitne izvedenkine zamude, v katerem mora pripraviti mnenje o okoliščinah, pomembnih za izvedbo oškodovankinega zaslišanja.

16Izvedenka, katere mnenje pričakuje preiskovalni sodnik, naj bi podala mnenje o okoliščinah, pomembnih za izvedbo njenega zaslišanja na način, ki bi v največji meri varoval koristi mladoletne oškodovanke (odredba na list. št. 249 – 251). Odredba je bila izdana 24. 3. 2023, v dopisu z dne 27. 3. 2023 pa je izvedenka napovedala, da bo mnenje pripravila do druge polovice maja (list. št. 257). Po tem je preiskovalni sodnik 31. 3. 2023 zaslišal še ravnateljico šole, ki jo je obiskovala oškodovanka. Drugih preiskovalnih dejanj po tem preiskovalni sodnik ni opravil. Dne 10. 5. in 11. 5. 2023 je preiskovalni sodnik izvedenko opozoril na dolžnost hitrega postopanja v pripornih zadevah, izvedenka pa mu je napovedala, da bo podprla zaslišanje v javnem zavodu Hiša za otroke. Dne 15. 5. je izvedenka predložila tudi izvod vabila oškodovanki in njeni materi na razgovor za dne 15. 4. 2023. Dne 15. 5. je preiskovalni sodnik tudi pristopil k pripravam na zaslišanje oškodovanke in stopil v stik z javnim zavodom Hiša za otroke ter pričel z dogovori za izvedbo pripravljalnega sestanka in zaslišanja oškodovanke (list. št. 290). Pričakovati je, da oškodovanka ne bo zaslišana pred 8. 6. 2023 (list. št. 290).

17Razumnost trajanja (in podaljšanja) pripora Vrhovno sodišče presoja celovito, ob upoštevanju dejavnikov, ki so se oblikovali v (ustavno)sodni presoji.

V obravnavani zadevi je treba, prvič, upoštevati težo in zavržnost dejanja, ki se očita obdolžencu, tj. višino kazni in pomen kazenskopravnih dobrin, ki jih je treba zavarovati. Preiskovalna dejanja sodišča, tako kot celoten postopek, so usmerjena k zagotavljanju kazenskopravnega varstva telesne in duševne celovitosti, s tem pa največjih koristi otroka.

Drugič, presoditi je treba zapletenost primera in ravnanje organov kazenskega postopka. Prizadevanja preiskovalnega sodnika za zaslišanje v javnem zavodu Hiša za otroke so usmerjena v zmanjševanje števila stikov obdolženca z oškodovanko, zmanjševanje števila zaslišanj oškodovanke pred sodiščem (3., 23. in 28. člen ZZOKPOHO) ter zagotavljanje psihosocialne pomoči oškodovanki (33. in sl. členi ZZOKPOHO). S tem se uresničujejo zahteve Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj. Vrhovno sodišče sprejema, da takšna prizadevanja terjajo dodatne organizacijske napore, ki vplivajo na časovno dinamiko izvajanja procesnih dejanj.

Tretjič, upoštevati je treba posledice pripora za pritožnika. Zagovornik posebnih posledic, ki ne bi bile neizogibno povezane s prestajanjem pripora, sicer ne zatrjuje. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je ključno, da preiskovalni sodnik dolžnosti hitrega postopanja ni prezrl in je v stik z izvedenko ter k pripravam na zaslišanje oškodovanke pristopil, ne da bi odlašal do prejema celovitega izvedenskega mnenja. Bojazen zagovornika, da so ravnanja preiskovalnega sodnika usmerjena v zavlačevanje postopka in s tem v podaljševanje pripora, je po presoji Vrhovnega sodišča odveč.

Četrtič, upoštevati je treba pričakovane časovne okvirje oškodovankinega zaslišanja. Po razpoložljivih podatkih oškodovanka ne bo zaslišana pred 8. 6. 2023.

In končno, procesni režim zaslišanja na podlagi ZZOKPOHO, za katerega si prizadeva preiskovalni sodnik, ob hkratnem varstvu položaja oškodovanke, v največji meri ohranja kontradiktornost njenega zaslišanja (22. in 25. člen ZZOKPOHO). To je – glede na načelno prepoved njenega zaslišanja na glavni obravnavi (peti in šesti odstavek 331. člena ZKP) – lahko odločilno za poštenost kazenskega postopka kot celote.

18V obravnavani zadevi zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da zastoj v kazenskem postopku, na katerega opozarja zagovornik, ne pomeni nerazumnega trajanja postopka in s tem tudi ne obdolženčevega pripora. Nasprotno, obdolženčevo prikrajšanje zaradi pripora je treba vrednotiti v luči prizadevanj za varstvo kazenskopravnih dobrin, ki naj bi jih obdolženec oškodoval, prizadevanj za varstvo oškodovankinega položaja v preiskavi in kasnejšem postopku ter varstva obdolženčevega lastnega položaja in s tem poštenosti postopka. Ob teh izhodiščih je Vrhovno sodišče tožilkinemu predlogu delno sledilo in pripor podaljšalo za dva meseca. V tem času bo mogoče preučiti izvedensko mnenje, opraviti zaslišanje oškodovanke in tudi celovito preučiti zbrano gradivo, upoštevajoč roke, določene v 184. členu ZKP.