UPRS Sodba I U 1704/2022-13

Tožba se zavrne.

O izpodbijani odločbi

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 7. 11. 2022 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo.

3Tožena stranka je povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da je državljan Kraljevine Maroko (v nadaljevanju Maroko, tudi izvorna država), berberske narodnosti in muslimanske veroizpovedi. Ne pripada nobeni stranki, vojaškega roka ni služil, nikoli ni bil kaznovan, zaporne kazni ni prestajal. Iz Maroka je pred približno štirimi meseci odšel v Turčijo, od tam pa po balkanski poti nezakonito krenil v Slovenijo, kamor je vstopil 28. 10. 2022. Zagotovil je, da bo do konca postopka počakal v Sloveniji in pojasnil, da je potni list pustil pri prijatelju v Turčiji, osebno izkaznico pa raztrgal pred vstopom v Grčijo. Menil je, da je Maroko varna država in povedal, da težav s tamkajšnjo vlado nima. Ima pa težave zaradi očeta, ki od nekdaj ne dela in nima ničesar. Ker družina nima lastne hiše, živi v najemu. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi revščine. Kot najstarejši otrok se je odločil finančno pomagati družini. V Maroku je prijel za vsako delo, pot v Evropo si je financiral s prodajo svojega motorja. Če bi se vrnil nazaj, bi živel v enakih razmerah kot je prej.

4V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila 28. 11. 2022. Ta je takrat izjavil, da za svoje trditve ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito nima nobenih dokazov. Glede svoje izobrazbe je pojasnil, da ima opravljeno poklicno maturo, smer računovodstvo. V Maroku ni poznal pravih ljudi, zato redne zaposlitve ni mogel dobiti. Preživljal se je z občasnimi deli, na porokah je igral bobne, vendar zaslužek ni zadostoval za preživetje. V drugem kraju v Maroku ni poskušal najti zaposlitve, ker bi s tem nastali dodatni stroški (npr. najemnina). S strani države ni prejemal nobene pomoči, enako velja tudi za njegovo mlajšo sestro in brata, ki ima šele 12 let. Njegov oče je delal le občasno, ko je s tem prenehal, je pričela delati njegova mati. Zaradi družinskih problemov se je odločil zapustiti izvorno državo in si urediti življenje tako, da bo lahko poskrbel za brata in sestro. Drugih težav v Maroku ni imel. Kot ciljno državo je navedel Španijo. Drugje ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj ga nikjer ni prijela policija. Če se bo vrnil nazaj v Maroko, bo zopet živel v revščini. Od Slovenije pričakuje, da mu omogoči delo in tako zasluži denar, ki bi ga poslal staršem. Drugih razlogov za mednarodno zaščito tožnik ni navajal.

5Tožena stranka je po ugotovitvi, da je tožnik prošnjo utemeljeval le s slabo ekonomsko situacijo ter posledično slabimi pogoji za življenje v izvorni državi, prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Obrazložila je, da navedene ekonomske težave v Maroku ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite in izpostavila, da tožnika ni mogoče razumeti tako, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji, kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic v izvorni državi. Tam je opravljal delo, vendar po subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za lastno preživetje in za preživetje svoje družine. Iz države sta ga gnali revščina in želja po boljšem življenju. Menila je, da tožnikove težave v konkretnem primeru niso takšne, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Po njeni oceni jih ni moč povezati z elementi preganjanja, slaba ekonomska situacija pa sama po sebi tudi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite, zaradi česar institut mednarodne zaščite ni uporabljiv. Glede na ugotovljeno je tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite ter prošnjo na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

6Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tožniku določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

Povzetek navedb strank

7Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek. Meni, da tožena stranka ni upoštevala njegovih navedb, da je izvorno državo zapustil zaradi razmer, v katerih kljub trudu ni mogel preživeti. Čeprav je tam prijel za vsako delo, je uspel delati le občasno, pri čemer njegovi prihranki niso omogočali preživetja. Redne službe si brez ustreznih poznanstev ni mogel najti. Na osebnem razgovoru je omenil tudi lakoto, stanje, v katerem je živel v Maroku, pa je opisal kot revščino oziroma še slabše kot revščino.

8Tožnik ponovno pojasnjuje, da se v Maroku ljudem v stiski ne pomaga, pomoči niso deležne niti družine z majhnimi otroki. Zaradi opisanih okoliščin je bilo zanj življenje v Maroku nevzdržno, zato mu ni preostalo drugega kot da se izseli. Svoje države ni zapustil, da bi udobneje živel, temveč da bi preživel in da bi pri tem pomagal tudi svoji družini. Glede na to meni, da se je tožena stranka pri utemeljevanju izpodbijane odločbe nepravilno sklicevala na prvo alinejo 52. člena ZMZ-1.

9Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja.

O sodni presoji

10V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Tožba ni utemeljena.

11Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

12S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.¹ Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

13V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.² Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.³ Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.⁴ Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES⁵ in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.⁶

14Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

15Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Kvečjemu nasprotno, ob vložitvi prošnje je sam izjavil, da je Maroko varna država in da tam težav z vlado ni imel. Razlog za odhod iz izvorne države so bile njegove težave z očetom. Odkar pomni njegov oče ni delal in ničesar ni imel. Ker družina ni imela hiše, je bivala v najemu. Sedaj ji tožnik želi finančno pomagati. Čeprav je dejal, da je v izvorni državi živel v revščini, ni mogoče spregledati, da si je stroške za pot v Evropo lahko plačal sam, tako da je prodal svoj motor. Tožnik je izobražen; ob vložitvi prošnje je povedal, da je ekonomski tehnik, na osebnem razgovoru in na naroku za glavno obravnavo pa v zvezi s tem pojasnil, da ima opravljeno poklicno maturo, smer računovodstvo. Govori in razume arabski jezik, (malo) pa tudi angleščino⁷.

16Po oceni sodišča je imel tožnik z zgoraj navedeno izobrazbo in praktičnim znanjem, ki ga je pridobil pri opravljanju različnih del, možnost zaslužiti dovolj za svoje preživetje. Ob vložitvi prošnje je namreč dejal, da je v izvorni državi poprijel za vsako delo; delal je kot nosač, frizer, v restavracijah. Iz zapisnika o osebnem razgovoru sicer izhaja, da so bili njegovi prihodki prenizki, vendar pa je takrat povedal, da je delal le med prazniki (na porokah je igral na bobne). Življenjsko logično je, da občasni zaslužki niso zadoščali za pokritje njegovih celotnih življenjskih stroškov, glede tega bi bila situacija enaka ali vsaj podobna tudi izven izvorne države. Zaslišan na naroku za glavno obravnavo je potrdil, da je v izvorni državi opravljal različna dela, delal je kot nosač prtljage, kot pomočnik kuharja, zidarja in peka, na porokah je igral bobne. Resnicoljubno je izpovedal, da je zaslužil dovolj za sprotno preživetje. Denar za motor (ki ga je nato prodal in si s tem plačal pot v Evropo) je zaslužil sam, nekaj pa mu ga je posodila tudi njegova teta. Ona je občasno posojala denar tudi njegovi družini. Tožnik je sedaj star 24 let in nima otrok, zato njegova izjava o tem, da se v Maroku ne poskrbi za družine z mladoletnimi otroki, po presoji sodišča ni relevantna za predmetno odločitev.

17Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar je potrdil tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo, hkrati pa ni niti zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.⁸

18Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.⁹ Za to namreč ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.¹⁰ Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

19Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, šteje za očitno neutemeljeno.

20Odločitev tožene stranke temelji tudi na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz varne izvorne države, česar tožnik v upravnem sporu niti ne izpodbija¹¹. Na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1 se namreč prošnja šteje za očitno neutemeljeno med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države.

21Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba vsebinsko pravilna in na zakonu utemeljena, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve).
² Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
³ Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.
⁴ Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).
⁵ Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.
⁶ Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve.
⁷ To izhaja iz policijske depeše in registracijskega lista, oboje z dne 28. 10. 2022, enako je tožnik izpovedal tudi na naroku za glavno obravnavo.
⁸ Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve.
⁹ Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve.
¹⁰ Prav tam, 13. točka obrazložitve.
¹¹ Prim. drugi odstavek na 2. strani izpodbijane odločbe.