VSL Sodba I Cpg 542/2022

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 25.683,43 EUR zavrne, v II. točki izreka pa spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka toženi povrniti njene potrebne pravdne stroške.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.300,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 25.683,43 EUR (I. točka izreka) ter ji povrniti potrebne stroške postopka (II. točka izreka), o višini katerih bo sodišče odločilo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Na podlagi pogodbe o pripojitvi z dne 28. 10. 2022 je bila prvotna tožeča stranka DUTB, d. d. pripojena k družbi Slovenski državni holding, d. d., ki je tako kot univerzalna pravna naslednica vstopila v vsa pravna razmerja pravne prednice in postala tožeča stranka v tem postopku.

6Vtoževani znesek 25.683,43 EUR po navedbah tožeče stranke tvori neplačani del obveznosti (pogodbene in zamudne obresti) po kreditni pogodbi št. 001, sklenjeni med pravno prednico tožeče stranke (banka A. d. d.) kot kreditodajalko in družbo B., d. d. kot kreditojemalko. Tožena stranka se je s poroštveno izjavo z dne 5. 12. 2011 kot solidarni porok in plačnik zavezala za izpolnitev obveznosti iz navedene kreditne pogodbe.

7Tožbenemu zahtevku je tožena stranka nasprotovala s tremi ugovori: 1) ugovor ugasle terjatve; 2) ugovor ničnosti poroštvene izjave; 3) ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je vse tri ugovore tožene stranke zavrnilo. V pritožbi je tožena stranka nasprotovala le zavrnitvi ugovora ugasle terjatve in ugovora ničnosti poroštvene izjave.

O procesnih vprašanjih

8Na podlagi določbe 292. člena ZPP lahko sodišče sklene, da se glavna obravnava znova začne. Presoja, v katerih okoliščinah bo tako odločitev sprejelo, je stvar sodišča. V tem delu torej ne drži, da je sodišče prve stopnje s ponovnim odprtjem glavne obravnave preseglo svoja pooblastila po ZPP. Kar pa zadeva izvedbo postopka materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP), pa je tožena stranka očitala, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožeče stranke ter ugovarjala prekluzijo navedb tožeče stranke. Glede katerih navedb naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, tožena stranka ni konkretizirala, čeprav je dolžan pritožnik jasno in opredeljeno navesti argumente, ki pritožbo utemeljujejo, sploh ko gre za kršitve, na katere višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.¹ Kar pa zadeva prekluzijo, pa upoštevanje navedb, s katerimi je bila stranka prekludirana, samo po sebi ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka namreč ni očitala, da bi bila onemogočena pri odgovoru na domnevno prepozne navedbe tožeče stranke; kvečjemu bi tako lahko šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. Vendar pa tudi v tem delu tožena stranka ni konkretizirala (čeprav je to dolžna), s katerimi konkretnimi navedbami, ki naj bi jih sodišče prve stopnje upoštevalo pri obrazložitvi izpodbijane sodbe, naj bi bila tožeča stranka prekludirana. Na tej podlagi torej niti ni mogoč nadaljnji preizkus, ali je domnevno neupoštevanje prepoznih navedb vplivalo na pravilnost oziroma zakonitost sodbe.

Glede ugasle terjatve

9Tožena stranka je ob sklicevanju na določbi prvega in drugega odstavka 1024. člena Obligacijskega zakonika – OZ sodišču prve stopnje očitala, da je njen ugovor ugasle terjatve zavrnilo (zgolj) na podlagi dejstva, da je bila v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi nad glavnim dolžnikom, tj. družbo B., d. d., ugotovljena vtoževana terjatev do navedene družbe.

10Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bilo na podlagi dejstva, da je bila vtoževana terjatev vključena v seznam terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave z dne 18. 3. 2015, pravnomočno ugotovljeno, da sporna terjatev zoper glavnega dolžnika ni ugasnila z odobritvijo kreditne pogodbe št. 002 v letu 2012. Vendar pa ta presoja sodišča ni upoštevala določbe drugega odstavka 1024. člena OZ, da dolžnikova pripoznava upnikove terjatve nima učinka proti poroku, kar pomeni, da lahko v skladu s prvim odstavkom 1024. člena OZ porok zoper upnikov zahtevek (še vedno) uveljavlja vse ugovore glavnega dolžnika, razen njegovih osebnih ugovorov. Pravilno je sicer izhodišče, da ima ravnanje upravitelja, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov, enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.² Vendar če imata priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave in pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku enake učinke, potem to pomeni tudi, da se za oba položaja enako uporablja določba drugega odstavka 1024. člena OZ, kar pa pomeni, da lahko porok še vedno ugovarja, da upnikova terjatev ne obstaja (več).

11Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila s kreditno pogodbo št. 002 v celoti poplačana glavnica po kreditni pogodbi št. 001, sporno pa je bilo, ali je bila s kreditom po pogodbi št. 002 poplačana le glavnica po kreditni pogodbi št. 001, kar je trdila tožeča stranka, ali celotna obveznost po tej pogodbi, torej tudi vtoževane obresti, kar je trdila tožena stranka.

12Iz predloženih dokazov ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, kakšen je bil obseg poplačila obveznosti po kreditni pogodbi št. 001, zato je višje sodišče o tem dejstvu sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Dokazno breme glede tega, da poplačilo obveznosti po kreditni pogodbi št. 001 ni obsegalo vseh neplačanih obveznosti iz te kreditne pogodbe, je po presoji višjega sodišča na tožeči stranki.

13Bistvo navedb tožeče stranke je bilo, da naj bi bila kreditna pogodba št. 002 sklenjena za poplačilo obveznosti po kreditni pogodbi št. 001, toda le za glavnico in ne za celoten obseg obveznosti po tej kreditni pogodbi. V praksi bi to pomenilo, da bi se z odobritvijo kredita po pogodbi št. 002 zaprla obveznost iz glavnice kredita po pogodbi št. 001, še naprej pa bi obstajala obveznost iz naslova obresti po tej pogodbi, ob tem pa bi nastala še dodatna obveznost iz kreditne pogodbe št. 002, ki obsega tako glavnico kot nove obresti. Takšen dogovor med banko in kreditodajalcem bi bil ravno v posledici ustanovitve te dodatne obveznosti poleg že obstoječe neobičajen. Zaradi neobičajne narave takšnega zatrjevanega dogovora bi bilo pričakovati, da bi se volja strank, da se s kreditom po pogodbi št. 002 poplača le glavnica kredita po pogodbi št. 001, v kreditni dokumentaciji tudi izrecno opredelila. Da bi takšna volja strank izhajala iz katere od pravno relevantnih listin, v prvi vrsti iz kreditne pogodbe št. 002, pa tožeča stranka niti ni konkretno zatrjevala, posledično v tej zvezi tudi ni predložila nobenih dokazov.

14V listini z dne 17. 7. 2012 (priloga B4), ki jo je predložila tožena stranka in v kateri je bila družba B., d. d. – kreditojemalka s strani kreditodajalke obveščena, da je bil sprejet sklep o odobritvi kredita v znesku 650.000,00 EUR, je pod 2. točko "nakazilo kredita" navedeno "poplačilo obveznosti po kreditni pogodbi reg. št. 001". Tožeča stranka je sicer ugovarjala, da iz te listine ne izhaja, da se nanaša prav na obvestilo o odobritvi kredita št. 002, vendar višje sodišče temu ne sledi, saj je ta ugovor neskladen z navedbo same tožeče stranke, da je bil kredit po pogodbi št. 002 odobren ravno za poplačilo obveznosti po pogodbi št. 001.

15Nadalje pa je tožeča stranka v zvezi z listino z dne 17. 7. 2012 navedla, da naj bi razlika v odobrenih zneskih kredita med kreditnima pogodbama št. 001 (700.000,00 EUR) in št. 002 (650.000,00 EUR) dokazovala, da odobritev kredita po pogodbi št. 002 ni pomenila celotnega poplačila obveznosti po kreditni pogodbi št. 001. Tudi tej navedbi višje sodišče ne sledi. Tožeča stranka namreč ni podala nobenih dokazil glede že izvedenih plačil po kreditni pogodbi št. 001, čeprav bi tudi v tem delu, če bi šlo zgolj za delno zapiranje obstoječih obveznosti, bilo logično, da stranki že opravljena plačila v postopku odobritve novega kredita v kreditni dokumentaciji jasno opredelita.

16Neobičajna okoliščina glede obsega odobrenega kredita po pogodbi št. 002 pa je tudi način poplačila obveznosti po kreditni pogodbi št. 001. Po določbi 288. člena OZ se v primeru, ko dolžnik dolguje tudi obresti, te vračunavajo pred glavnico. Gre za dispozitivno določbo, kar pomeni, da se lahko upnik in dolžnik dogovorita za drugačen vrstni red vračunavanja. Če pa do drugačnega dogovora ne pride, dolžnik ne more izbirati, katera obveznost se bo najprej poplačala.³ Tožeča stranka znova ni z ničimer dokazala, da je bil sklenjen dogovor, da se v nasprotju s pravili o vračunavanju iz OZ s pogodbo št. 002 zapre le glavnica kredita po pogodbi št. 001, ostane pa obveznost poplačila obresti po tej pogodbi.

17Višje sodišče tako soglaša s toženo stranko, da je vtoževana terjatev po kreditni pogodbi št. 001 prenehala s tem, ko je bil družbi B., d. d. za poplačilo obveznosti po tej pogodbi odobren kredit po kreditni pogodbi št. 002. Ker se je tožbeni zahtevek tožeče stranke izkazal za neutemeljenega že na tej podlagi, se višje sodišče do ugovora ničnosti poroštvene pogodbe, sklenjene na podlagi poroštvene izjave z dne 5. 12. 2011, ne bo opredeljevalo, saj za odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka obravnava tega ugovora ni (več) pravno odločilna (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Zaradi spremenjene odločitve o glavni terjatvi je bilo treba spremeniti tudi odločitev o tem, kdo je dolžan komu povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, ki jih bo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari odmerilo s posebnim sklepom.

19Upoštevajoč vse navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in tožeči stranki naložilo povrnitev potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke (358. člen ZPP).

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s svojo pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške, odmerjene na podlagi priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT. Višje sodišče je toženi stranki priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo ter 15 točk materialnih stroškov, skupno 765 točk; drugih priglašenih postavk toženi stranki ni priznalo, saj zanje ni pravne podlage. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV to znaša 559,98 EUR, po prištetju sodne takse za pritožbo v višini 741,00 EUR pa je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 1.300,98 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

¹ Zobec, J., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 225.
² Sklepa VSL I Cpg 1096/2015 z dne 2. 9. 2015 in I Cpg 1276/2015 z dne 30. 9. 2015.
³ Plavšak, N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem – splošni del, 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 334.