VSRS Sodba II Ips 62/2022

I. Reviziji se ugodi, in se sodba sodišča druge stopnje spremeni v I. točki izreka tako, da se pritožba tožene stranke tudi v ostalem delu zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.165,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Oris zadeve v obsegu, relevantnem za revizijski postopek

1Pravdni stranki sta lastnika sosednjih parcel. Tožnik je parcelo št. 58 k. o. ... v izmeri 16.974 m² kupil v letu 2005. Na njej je nameraval v letu 2007 zasaditi orehov nasad. Namero mu je preprečil toženec, ki si je parcelo neutemeljeno lastil s svojimi posegi v to nepremičnino. Nanjo je navozil gradbeni material, pesek, zemljo, nanjo je postavil skulpture, vkopal betonske kvadre in prestavil živo mejo. Tožnik je zoper toženca sprožil več pravdnih postopkov, v katerih je dosegel (zaradi toženčeve neizpolnitve obveznosti v nadaljnjem izvršilnem postopku), da mu toženec vrne nepremičnino v posest, z nje odstrani navožen material in druge stvari ter vzpostavi prejšnje stanje s prestavitvijo žive meje in zasaditvijo trave.

2V tej pravdi je tožnik zahteval odškodnino za izgubljeni dobiček, ki bi ga pridobil iz orehovega nasada.

Dosedanji tek postopka

3V ponovljenem postopku¹ je bil sporen še zahtevek za plačilo 22.325,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo.

4Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek odškodnine znižalo za 11.162,55 EUR (za polovico) in ustrezno spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. V ostalem delu je toženčevo in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

5S sklepom II DoR 32/2022 z dne 19. 5. 2021 je Vrhovno sodišče na predlog tožnika dopustilo revizijo glede:

1vprašanja, ali je pri izračunu izgubljenega dobička sodišče druge stopnje pravilno uporabilo pravni standard „normalnega teka stvari“, ko ga je uporabilo tako, da je terjalo od oškodovanca, da svojo investicijo na parcelo vendarle izvede, čeprav zmanjšano za kar 50 %, in to še v času trajanja sodnih postopkov, ki so naslavljali tudi vprašanje lastništva zemljiške parcele, v katerih je toženec sicer kasneje propadel;

2vprašanja ustreznosti in zadostne obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, če se obrazložitev sodbe, s katero je bil prisojeni znesek zmanjšan za polovico, opira edino na nosilno stališče, da za presojo škode ni odločilno, ali je bila investicija (zasaditev nasada) na polovico manjši površini od načrtovane smotrna, pač pa le, ali je bila teoretično možna.

6Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe pravnega standarda normalnega teka stvari iz tretjega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo toženca v celoti zavrne, tožencu pa naloži povrnitev pritožbenih in revizijskih stroškov.

7Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožencu, ki je v odgovoru nanjo predlagal, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

8Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo na podlagi drugega odstavka 99. člena in prvega odstavka 73. člena Stvarnopravnega zakonika ter 10. in 131. člena OZ. Tožnik je kupil parcelo za dopolnilno kmetijsko dejavnost z namenom, da tam zasadi in goji orehe. Za gojenje orehov je primerno 10.000 m² (1 ha) zemljišča. Nasad ni bil narejen ravno zaradi toženčevih ravnanj, njegovi posegi pa bi poškodovali potencialno obstoječ nasad tako, da bi bilo treba obnoviti polovico nasada (0,5 ha). V primeru zasaditve bi torej toženec povzročil škodo v obsegu 0,5 ha, „ker pa ta nasad sploh ni bil narejen zaradi teh ravnanj in opustitev in ker je toženec trdil, da če bi bil nasad, on ne bi nasuval materiala, je sodišče štelo, da je tožniku nastala škoda v obsegu 1 hektarja, kolikor je izvedenec ugotovil, da je sporna parcela primerna za zasaditev orehov.“² Odškodnino je sodišče tožniku prisodilo za obdobje 2014-2016.

9Sodišče druge stopnje se je strinjalo z ugotovitvijo, da tožnik svoje namere glede nasada orehov ni realiziral, ker mu je toženec s svojimi protipravnimi dejanji to onemogočil. Kot utemeljeno pa je sprejelo toženčevo pritožbeno opozorilo, da bi moralo sodišče pri izračunu višine škode upoštevati, da bi tožnik lahko orehe posadil na preostalih, za kmetijsko obdelavo primernih 0,5 ha. Vprašanje vplivnega območja (tj. območja, na katerem tožnik v letu 2007 ne bi mogel zasaditi orehov) je pravno pomembno vprašanje, ki ga sodišče prve stopnje zaradi napačnega stališča (da nasad dejansko ni bil narejen, zato je treba šteti, da je tožniku nastala škoda v obsegu 1 ha), pri izračunu škode ni upoštevalo. Glede na tožnikovo izpovedbo, da namen nasada ni bil v dobičku, ni odločilno, ali je bila zasaditev na 0,5 ha zemljišča zanj finančno smotrna. Odločilno je, da je bila zasaditev na 0,5 ha zemljišča možna.

Navedbe strank v revizijskem postopku

10Tožnik v reviziji kot zmotno ocenjuje stališče sodišča druge stopnje, da je upravičen le do polovice izgubljenega dobička zato, ker se sploh ni odločil za izvedbo investicije – orehovega nasada na preostali polovico manjši površini. Pravni standard normalnega teka stvari ne vključuje obveznosti oškodovanca, da se nekritično prilagaja vsem novim okoliščinam, povzročenim s protipravnimi dejanji toženca, in še manj, da aktivno vstopa z njim v dodatne spore, ki bi jih v tej zadevi povzročila delna zasaditev nasada. Določilo 169. člena OZ oškodovancu daje pravico do popolne odškodnine. Podlago za zmanjšanje obveznosti toženca bi bilo lahko kvečjemu določilo 171. člena OZ o deljeni odgovornosti, vendar obrazložitev sodišča druge stopnje te pravne podlage ne omenja. Za vzpostavitev prejšnjega stanja se je tožnik posluževal predpisanih postopkov in štel, da bo uspel hitro in tako najbolj pravilno varoval svoje pravice in interese, sodišče pa zahteva, da bi poleg tega načrtovano investicijo že takoj prilagodil in zmanjšal za polovico, da bi ravnal v smeri omejevanja škode. Tako mu nalaga breme trajanja sodnih postopkov, med katerimi je škoda nastajala. Sodišče druge stopnje le v enem stavku navede, da za presojo višine škode ni odločilno, ali je bila zasaditev nasada na polovico manjši površini smotrna, ampak le, ali je bila (teoretično) možna. Možna ni bila že zato, ker si je tedaj toženec še lastil posest nad zemljiščem in so bili o tem v teku sodni postopki. Teoretična zasaditev nasada bi se izvedla kvečjemu v obliki „kroga“ okoli kupa gradbenega in odpadnega materiala, ki ga je toženec nasul praktično na sredino parcele. Ne glede na to, na kolikšno površino zemljišča je nasul gradbeni in odpadni material (iz ortofoto-posnetka za leto 2006 je razvidno, da na večji, osrednji del za nasad uporabne površine zemljišča), je toženec celotno parcelo štel za svojo in se vedel kot lastnik – gospodar ter na njej izvrševal posest, pa čeprav nezakonito. V okviru pravnega standarda normalnega teka stvari ni mogoče oškodovanca obremeniti s tveganji in ravnanji, ki si jih je mogoče zamisliti izključno teoretično, z dejanskimi okoliščinami primera pa nimajo nobene zveze oziroma zanje v resnici ni obstajala niti realna niti pravna možnost. Sodišče tako dejansko varuje položaj oškodovalca, ki je neutemeljeno uveljavljal (zlorabljal) procesne pravice in hkrati aktivno posegal na parcelo ter za čas sodnih postopkov zadržal posest nad njo na grob fizičen način (z dovozom materiala, stvari, vožnjo po zemljišču ipd.). Ni razumljivo, kako bi oškodovanec v takih okoliščinah lahko ravnal v smeri zmanjševanja škode in kako bi se lahko (moral?) že v letu 2007 odločiti za zasaditev polovice predvidenega nasada okoli kupa gradbenega in odpadnega materiala. V tem smislu izpodbijana sodba ni zadostno obrazložena in je tudi presenetljiva ter arbitrarna, saj se sodišče druge stopnje na pritožbeni obravnavi ni dotaknilo vprašanja (že tako teoretične možnosti) zasaditve polovice in o tem ni vprašalo ne tožnika ne toženca.

11Toženec v odgovoru na revizijo opozarja, da finančna smotrnost orehovega nasada ni odločilno dejstvo v zadevi, ker tožnikov namen ni bil v dobičku. Sam je izpovedal, da ni sadil, da bo „na veliko zaslužil“, ampak je šlo za „obliko ljubezni“. Zato zadostuje, da je bil nasad na določenem delu zemljišča možen, saj zaslužek od njega ni bil pomemben. Vprašljiva sta celo kakršnakoli odškodnina zaradi izgubljenega dobička in resnost tožbe, ki meri na izpad gospodarske škode. Začetek nameravanega sajenja sovpada z rešenim postopkom glede lastninske pravice (april 2007), zato dostavek, „in to še v času, trajanja sodnih postopkov, ki so naslavljali tudi vprašanja lastništva zemljiške parcele, v katerih je toženec sicer propadel,“ ni resničen in zavaja sodišče. Ker ni šlo za dobiček, ne drži, da je bil tožnik s sodbo višjega sodišča kratko odpravljen. Zaradi izostanka želja po dobičku je bilo vprašanje finančne smotrnosti nepomembno in se zato z njim višje sodišče utemeljeno ni ukvarjalo. Razširjeno vplivno območje toženčeve betonske konstrukcije na zemljišču je znašalo 0,5 ha. Ob robu na 0,5 ha bi povsem normalno lahko rasla drevesa, kot izhaja iz izvedenskega mnenja in ortofoto posnetka. Gre namreč za precej prostran travnik, ki bi ga tožnik, če bi to resnično nameraval, brez težav zasadil. Trditev, da gre za nasutje, ki je obsegalo večji, osrednji del parcele, primerne za nasad, je izmišljena. Zaradi toženčevih ugovorov je sodišče moralo ugotoviti, kolikšen del parcele je primeren za nasad in koliko so toženčeva ravnanja vplivala na potencialni nasad, torej kolikšen del nasada bi bil poškodovan oziroma kje bi lahko nastal. Le 0,5 ha je v vzročni zvezi z nemožnostjo zasaditve orehovega nasada. Toženec je v obeh pritožbah to uveljavljal, tožnik pa je nanju odgovoril, zato sodba zanj ne more biti presenečenje. Šele v reviziji se prvič upira misli, da bi moral nasad napraviti v nepravilni obliki in ne pojasni, v čem bi bila tu nesmotrnost. Da bi bil delni nasad nesmotrn, ni dokazal, o tem tudi ni trditvene podlage. Kaj je normalen tek stvari, tožnik za 17 let nazaj vidi povsem svojstveno, ničesar pa ne pove, zakaj se ni odločil za delno investicijo. Pravilnost stališča, da je odločilno, ali je bil nasad teoretično možen na manjšem delu zemljišča, potrjuje določba 171. člena OZ. Tožnik je s svojo pasivnostjo sam prispeval k večjemu nastanku škode, kot mu je (domnevno) nastala s toženčevim ravnanjem.

Odločitev Vrhovnega sodišča

12Revizija je utemeljena.

13Po 168. členu OZ ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati po normalnem teku stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Izgubljeni dobiček je preprečitev povečanja premoženja (132. člen OZ). Dobiček je tipična premoženjska (ekonomska) kategorija; izkazuje (pozitivni) poslovni izid bodisi posameznega posla bodisi poslovanje določenega podjema v določenem obdobju.³

14Čeprav gre za premoženjsko (ekonomsko) kategorijo, pa to ne pomeni, da je do njega upravičen le subjekt, ki bi s „povečanim premoženjem“ ustvarjal dobiček na trgu in tako pridobil (neposredno) finančno korist od njega. Dejstvo, da tožnik ni imel namena z orehi „veliko zaslužiti“, zato ne pomeni, da do preprečitve povečanja njegovega premoženja ni prišlo. Pridelek orehov je mogoče denarno (premoženjsko, ekonomsko) ovrednotiti in če bi ga tožnik po normalnem teku stvari ustvaril, pa ga zaradi toženčevega dejanja ni mogel, je upravičen do povrnitve te škode. Drugačna interpretacija škode, ki jo ponuja toženec v odgovoru na revizijo in glede katere vztraja, da naj bi zaradi izostanka želje po dobičku sploh ne nastala, je neutemeljena. Škoda je tožniku nastala ne glede na to, ali bi svoj pridelek tožnik plasiral na trg ali, ker ga je ustvaril ljubiteljsko, porabil v druge namene. V obeh primerih je škoda po obsegu enaka, v enakem obsegu bi se namreč tožnikovo premoženje povečalo, če ne bi bilo škodnega dogodka, le da bi se v primeru prodaje na trgu škoda takoj odrazila v denarju.

15Napolnitev pravnega standarda „normalnega teka stvari“ je vprašanje materialnega prava. Zapolniti ga je treba na način, da se stanje, kakršno je bilo pred škodnim dogodkom, preslika v prihodnost. Z vidika časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, je torej bodoča škoda, odškodnina zanjo pa pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. O povrnitvi škode se zato odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka, zaradi česar se o tem, ali bi oškodovanec ustvaril izgubljeni dobiček in v kakšni višini, ne zahteva dokazni standard gotovosti, ampak objektivne verjetnosti oziroma mejni prag zadostne, nadpolovične verjetnosti. S tako stopnjo verjetnosti ugotovljena okoliščina, da bi oškodovanec, če škodnega dogodka ne bi bilo, pridobi(va)l določen dobiček, je podlaga za materialnopravni sklep o obstoju škode.⁴ Povedano drugače, normalni tek stvari zahteva presojo ex ante, izhajajoč iz stanja v času nastanka škodnega dogodka, in ne ex post, za nazaj, izhajajoč iz stanja v času, ko je škoda že nastala, torej v luči poznejšega razvoja dogodkov in poznavanja dejanskega vpliva in učinkov škodnega dogodka, ki (za nazaj) omogočajo presojo najbolj ustreznega (optimalnega) ravnanja prizadetih subjektov ali, kot poudarja tožnik, celo sprotnega prilagajanja nameravanega ravnanja konkretnim, tekom postopka spreminjajočim se okoliščinam.

16V tem okviru je tako treba presoditi, ali bi bilo glede na v času škodnega dogodka ugotovljeno dejansko stanje, normalno pričakovati („normalen tek stvari“) od oškodovanca, da izvede investicijo na polovico manjšem obsegu parcele od načrtovanega. V tej presoji si sodišči prve in druge stopnje nasprotujeta. Dejansko stanje spomladi 2007, ko naj bi tožnik zasadil orehe, je bilo po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje sledeče: Na parcelo je toženec že v letu 2006 navozil gradbeni in drug material. Kot je razvidno iz ortofoto posnetka, na katerega se v svojih vlogah v revizijskem postopku sklicujeta obe pravdni stranki, je bil material navožen na sredo dela parcele, primernega za nasad orehov.⁵ Spor o lastninski pravici (cele) parcele št. 58, ki ga je toženec vodil zoper prejšnje lastnike parcele, je bil resda v aprilu 2007 končan, kar sovpada z nameravanim časom zasaditve orehovega nasada, vendar pa toženec tedaj parcele tožniku ni izročil v posest. Za to je bil potreben nov pravdni postopek za izročitev nepremičnine v posest, odstranitev navoženega materiala in vzpostavitev prejšnjega stanja z zasaditvijo trave, ki se je končal s pravnomočno sodbo 7. 5. 2008, in nato zaradi toženčeve neprostovoljne izpolnitve obveznosti še izvršilni postopek, v katerem je izvršitelj tožniku izročil nepremičnino 5. 6. 2009, pri čemer stanje zemljišča tedaj še niti ni bilo enako kot pred toženčevim posegom.⁶ Nerazumno je pričakovanje, da bi moral v takih okoliščinah tožnik že aprila 2007 (ko je posest nepremičnine očitno imel še toženec) nasaditi del orehovega nasada na prostem delu zemljišča. Nasprotno, razumno in normalno je bilo njegovo pričakovanje, da bo svoje pravice najbolj učinkovito in hitro uveljavil v sodnih postopkih ter nato začel z zasaditvijo nasada v celoti. Izvedba zasaditve intenzivnega nasada orehov, kot jo je načrtoval tožnik,⁷ je nedvomno bolj optimalna in smotrna na večji površini in naenkrat, kar nenazadnje izhaja tudi iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje, ki pa za odločilno šteje že samo možnost zasaditve na manjši površini. Ti razlogi so materialnopravno zmotni, na eni strani zato, ker tožniku odrekajo izgubljeni dobiček, ker ni bil „tržno“ usmerjen (ampak je bil pridelek pridobljen ljubiteljsko), in na drugi zato, ker v normalen tek stvari vključuje zahtevo po nerazumnem ravnanju tožnika v času sodnih sporov.

17Sodba sodišča druge stopnje ne temelji na 171. členu OZ in tožnikovega ravnanja tudi ni mogoče opredeliti kot oškodovančevega prispevka k nastanku škode ali ravnanja, zaradi katerega je bila škoda večja, kot bi bila sicer. Pri odločanju o deljeni odgovornosti gre za obstoj vzročne zveze,⁸ ki pa si jo toženec zmotno razlaga. V času trajanja njegovega posega na tožnikovo zemljišče (kot je razvidno iz ortofoto posnetka na osrednji del, primeren za nasad) tožnik z investicijo še ni začel in jo je prav zaradi ravnanja toženca – po obrazloženem utemeljeno – odlagal na kasnejši čas, torej je vzročna zveza podana. Glede na to da je tožnik ob svojem siceršnjem dokaznem bremenu, dokazal tudi, da bi načrtovano investicijo izvedel, če bi toženčevih protipravnih posegov v njegove zemljišče ne bilo, je torej upravičen do povrnitve bodoče škode, ker teh načrtov ni uresničil – v skladu z načelom o popolni odškodnini (169. člen OZ) torej do takšne odškodnine, da bo v enakem premoženjskem položaju, kot če škodnega dogodka ne bi bilo.

18Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri napolnjevanju standarda normalnega teka stvari iz tretjega odstavka 168. člena OZ. Ker se drugo dopuščeno revizijsko vprašanje o ustreznosti obrazložitve sodbe druge stopnje tiče istega dela obrazložitve, na katerega se nanaša tudi zmotna uporaba materialnega prava, Vrhovnemu sodišču nanj ni bilo treba ogovarjati. Vprašanje ustreznosti in zadostne obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje o teoretični možnosti zasaditve nasada na polovico manjši površini od načrtovane se po obrazloženem pravilnem razumevanju standarda normalnega teka stvari namreč izkaže za nerelevantno. Na podlagi določila prvega odstavka 380. člena ZPP je zato Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo druge stopnje spremenilo tako, da je toženčevo pritožbo zavrnilo tudi v preostalem delu in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). S spremembo sodbe druge stopnje in potrditvijo sodbe prve stopnje je potrjena tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. V pritožbenem postopku tako niti toženec niti tožnik nista uspela s pritožbama. Ker sta tudi oba odgovorila na pritožbo nasprotne stranke, Vrhovno sodišče v odločitev, po kateri nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka, ni posegalo. Ker je tožnik z revizijo uspel, pa mu mora toženec povrniti stroške tega postopka (stroški sestave revizije od vrednosti spornega predmeta v revizijskem postopku znašajo 600 odvetniških točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, v to pa se všteje polovica odvetniških stroškov, povezanih s postopkom dopustitve revizije, tj. 311,1 odvetniške točke, ter stroški sodnih taks).

20Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Enkrat je namreč sodišče prve stopnje o zadevi že odločilo, zoper sodbo pa sta se pritožili obe pravdni stranki.
² Zaključek 71. točke obrazložitve sodbe prve stopnje.
³ Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 948.
⁴ II Ips 338/2014.
⁵ Enako ugotavlja tudi izvedenec (stran 5 njegovega mnenja).
⁶ 30. do 32. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
⁷ 73. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
⁸ Mateja Končina Peternel, Deljena odgovornost, Pravosodni bilten št. 2/2012, stran 112.