VSL Sklep I Cpg 126/2023

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.137,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2019 ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.324,28 EUR.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Dejanska podlaga obravnavanega spora je naslednja: tožeča stranka trdi, da je na podlagi Pogodbe št. 00-218-337A (v nadaljevanju: Pogodba) za etažne lastnike (v njihovem imenu je Pogodbo podpisala tožena stranka kot upravnik) opravila obnovo in modernizacijo dvigala v ... Vtoževani znesek predstavlja še neplačani del (20 %) obveznosti za domnevno opravljena dela.

6V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka zapisala: "Tožeča stranka poudarja, da svojo terjatev do tožene stranke vtožuje na podlagi določb 190. člena OZ v zvezi s 1. odstavkom SZ-1, saj je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke." Ne drži, da je bila torej utemeljitev zahtevka na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi le odziv na predhodne navedb tožene stranke v njenem odgovoru na dopolnitev tožbe, saj je bil slednji kronološko vložen po dopolnitvi tožbe, iz katere izhaja citirani izsek navedb tožeče stranke. Navedeni izsek potrjuje, da je tožeča stranka zahtevek primarno utemeljevala na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi, šele po navedbah tožene stranke v odgovoru na dopolnitev tožbe pa tudi na podlagi izpolnitve pogodbenih obveznosti.

7Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi z argumentacijo, da vtoževanih sredstev tožena stranka ni imela na svojem računu, temveč na posebnem računu rezervnega sklada, katerih lastniki so etažni lastniki (drugi odstavek 119. člena SPZ). Ta presoja je glede na okoliščine konkretne zadeve le delno pravilna. Tožena stranka je namreč sama navedla (3. točka pripravljalne vloge z dne 2. 9. 2022), da so bila na posebnem računu rezervnega sklada zbrana le sredstva etažnih lastnikov, ki niso bili proračunski uporabniki, medtem ko bi tožena stranka etažnim lastnikom, ki so bili proračunski uporabniki in niso imeli obveznosti vplačil v rezervni sklad, opravljena dela tožeče stranke zaračunala z rednim obračunom in bi po opravljenih delih prenakazala sredstva tožeči stranki iz svojega rednega računa. To pomeni, da bi bil zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve lahko utemeljen glede sredstev, ki bi jih tožena stranka na svoj redni račun prejela od proračunskih uporabnikov za domnevno opravljena dela, kar pa je tožena stranka ves čas zanikala z argumentacijo, da tožeča stranka dogovorjenih del (še) ni v celoti opravila, zato preostanka dogovorjenega plačila etažnim lastnikom – proračunskim uporabnikom niti ni zaračunala in jih posledično tudi še ni prejela. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede prejema sredstev od proračunskih uporabnikov je izostala.

8Kar pa zadeva drugo pravno podlago zahtevka – izpolnitev pogodbenih obveznosti – je tožeča stranka v pritožbi predvsem grajala zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje zakonite zastopnice tožeče stranke A. A., prič B. B., C. C. in D. D. ter za ogled spornega dvigala. Navedene osebe so bile s strani tožeče stranke predlagane za dokazovanje dejstva, da naj bi bila dogovorjena dela tožeče stranke v celoti opravljena ter da je ZVD Zavod za varstvo pri delu d. o. o. potrdil ustreznost obnovljenih dvigal. S pomočjo ogleda pa naj bi se sodišče prav tako prepričalo o tem, da so bila zatrjevana dela opravljena, saj v nasprotnem primeru obnovljenega dvigala ne bi bilo moč uporabljati.

9Sodišče prve stopnje je dokazne predloge zavrnilo z argumentacijo, da je bilo pravno relevantno dejansko stanje zadostno razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov, kar smiselno pomeni, da je preostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne. V nadaljevanju pa je ob obrazložitvi zavrnitve predloga za predložitev listin po 227. členu ZPP dodalo še, da tožeča stranka ni predložila primopredajnega zapisnika in pozitivnega mnenja oziroma soglasja k obnovi dvigala, ki bi ju morala imeti, dokazni predlogi za zaslišanje navedenih oseb pa odsotnosti navedene dokumentacije v povezavi z dokumentacijo, ki jo je predložila tožena stranka, ne morejo nadomestiti, s čimer je dokazne predloge za zaslišanja (zgoraj navedenih oseb) zavrnilo kot neprimerne.

10Sporne dokazne predloge je sodišče prve stopnje zavrnilo z v tem primeru nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je vnaprejšnja dokazna ocena sicer lahko sprejemljiva, kadar sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev; izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili tezo predlagatelja), ne glede na to pa bi sodišče glede na ostala ugotovljena dejstva in prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako.¹ Sodišče prve stopnje tega ni storilo. Dokaznega predloga ni dopustno zavrniti s tem, da se je sodišče že prepričalo o nasprotnem.² Posledično je zavrnitev dokaznih predlogov za ugotovitev dejstva, da naj bi bila dela tožeče stranke v celoti opravljena, z obrazložitvijo, da naj bi bilo dejansko stanje že dovolj razjasnjeno v nasprotno smer (glede odločilnega dejstva, ali so bila dela v celoti opravljena), nedopustna. Glede zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje zakonite zastopnice tožeče stranke in prič kot neprimernih pa dokaz z zaslišanjem prič ni neprimeren zgolj zato, ker je kakšen drug dokaz (listinski) primernejši. Okoliščine konkretnega primera ob ustrezni substanciranosti dokaznega predloga od sodišča zahtevajo razumno presojo, ali je mogoče s predlaganim dokazom (konkretno zaslišanjem prič) ugotoviti zatrjevana pravno relevantna dejstva ali ne.³ Tudi v tem delu je iz obrazložitve sodišča prve stopnje ta presoja izostala.

11Sodišče prve stopnje je z navedenim ravnanjem nedopustno poseglo v pravico tožeče stranke do izjave v postopku in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12Višje sodišče dopolnitve dokaznega postopka ne more izvesti samo. S tem, ko bi samostojno odločilo o izvedbi dodatnih dokazov in na tej podlagi napravilo samostojno dokazno oceno, bi strankama onemogočilo učinkovito izpodbijanje teh dejanskih ugotovitev v postopku z rednim pravnim sredstvom. V takšnem primeru bi bila pravica do pravnega sredstva povsem odvzeta.

13V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno obravnavati dokazne predloge tožeče stranke in po morebitnem dopolnjenem dokaznem postopku ponovno odločiti o tožbenem zahtevku glede na obe sporni pravni podlagi.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Sodba VSRS II Ips 267/2018 z dne 5. 9. 2019.
² Galič A. v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 56.
³ Sklep VSRS III Ips 45/2014 z dne 13. 6. 2017.