VSL Sodba II Cp 244/2023

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča v III. točki spremeni tako, da krijeta pravdni stranki vsaka svoje pravdne stroške.

II. V preostalem delu se pritožba tožnika ter v celoti pritožba toženke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je dolžna tožena stranka na svojem portalu ... v roku 15 dni objaviti preklic navedb, da tožnik uživa slovensko pokojnino (tč. I. izreka sodbe). Zavrnilo je zahtevek, da je dolžna preklicati tudi navedbe, da je tožnik „agresorski general, ki je celo sodeloval pri agresiji JLA na Slovenijo“, ki so bile objavljene dne 6. 9. 2018 v članku Paparaci v istem lokalu ujeli A. A., udbaša B. B., nato pa še generala agresorske JLA!, z opravičilom tožniku, zavrnilo pa je tudi zahtevano odškodnino 2000 EUR (II. tč. izreka sodbe). O stroških je odločilo, da jih je tožnik dolžan povrniti toženki, in sicer 1.134,78 EUR, sam pa krije svoje stroške (III. točka izreka sodbe).

2Zoper zavrnilni del sodbe se tožnik pritožuje, nominalno zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga spremembo v smeri ugoditve celotnemu zahtevku s stroškovno posledico, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Meni, da je žaljivo in neresnično, če se ga imenuje agresorski general, saj je pojasnil, da ni sodeloval v napadu na Slovenijo, tožilstvo je od pregona odstopilo, prav tako pa je manipulativno in v tem kontekstu žaljivo, če se navaja, da prejema slovensko pokojnino, ki je ne.

3Zoper ugodilni del se pritožuje toženka, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlaga zavrnitev celotnega zahtevka s stroškovno posledico, tudi ona opredeljuje pritožbene stroške. Meni, da je tožnik prepozno spremenil tožbeni zahtevek; sporni prispevek je bil objavljen 6. 9. 2018, s tožbo je tožnik samo na splošno želel preklic izjav, 1. 6. 2022 pa je spremenil svoj zahtevek in želel preklic na portalu konkretnega članka. Zato meni, da je zahtevek zastaran, ne strinja pa se z razlogi sodišča, da ne gre za spremembo tožbe. Tudi vztraja, da je zahtevek neizvršljiv, ker ni zahtevani preklic ni natančno opredeljen.

4Na pritožbo sta stranki vzajemno odgovorili, predlagali zavrnitev nasprotne pritožbe ter opredelili nadaljnje stroške.

5Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnika je utemeljena le glede stroškov, sicer pa tudi ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, relevantnih kršitev postopka ni storilo, materialnopravno pa je glede na procesno gradivo strank sodba o glavni stvari tudi v celoti pravilna.

7Dejanska podlaga izpodbijane odločitve, ki je v resnici vsa nesporna, je sledeča:

- toženka je 6. 9. 2018 objavila sporni prispevek z vsebino, kot izhaja iz priloge A2; [Ekskluzivno] Paparaci v istem lokalu ujeli A. A., udbaša B. B., nato pa še generala agresorske JLA C. C.!; v tem je glede tožnika navedeno še: „General agresorske JLA pije kavo v državi, ki nikoli ni bila njegova intimna opcija. [...] v isti lokal je prišel JLA general C. C., ki je 40 let živel v Sloveniji, a je vseeno nastopal proti osamosvojitvi slovenske države in celo sodeloval pri agresiji. Nesposobnemu tožilstvu v šestih letih ni uspelo najti dovolj dokazov in C. C. sedaj svobodno pije kavo v državi, ki nikoli ni bila njegova intimna opcija - kot tudi A. A. ne. Še več, C. C. celo prejema slovensko pokojnino.“;

- tožnik ne prejema slovenske pokojnine; pred sodišči ni uspel s svojimi prizadevanji zanjo;

- okrožno državno tožilstvo je po opravljeni preiskavi zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja služenja v sovražnikovi vojski 10. 5. 2002 odstopilo od pregona zoper tožnika;

- tožnik je bil v času vojne v Sloveniji med 27. 6. 1991 in 8. 7. 1991 polkovnik v službi JLA in se ni odzval pozivu Predsedstva Republike Slovenije o odpoklicu vseh aktivnih vojaških starešin z dne 27. 6. 1991. Bil je član operativnega poveljstva XIV. korpusa JLA s sedežem v Ljubljani vse do 15. 10 1991, ki pa ni imelo nikakršnih pristojnosti poveljevanja bojnim enotam ali bojnih nalog. Kasneje je pridobil čin generala JLA.

8Na tej dejanski podlagi so zaključki sodišče prve stopnje pravilni, delno sicer iz napačnih razlogov.

9Pravilna je odločitev, da je toženka dolžna objaviti preklic navedbe, da tožnik prejema slovensko pokojnino, saj je bilo to, da je ne prejema, v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno kot nesporno. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da je tožnikov zahtevek zastaran, ker ga je ustrezno postavil šele 1. 6. 2022. Pravilna je ocena, da s to vlogo tožnik svojega zahtevka ni spremenil, saj ni zahteval nič drugega, kot s tožbo, to pa je preklic navedb, da 1.) uživa slovensko pokojnino in 2.) da je agresorski general, ki je celo sodeloval pri agresiji JLA na Slovenijo. Kje so bile sporne navedbe objavljene in kje jih mora toženka preklicati, ni bilo ne dvoma ne spora (navedeno že v tožbi), zato tudi ne drži očitek, da je sodba neizvršljiva. Zakoniti zastopnik toženke je celo sam izpovedal, da so se tožniku za to napačno navedbo glede pokojnine pripravljeni javno opravičiti in da „o tem nima smisla razpravljati“.

10Sodišče prve stopnje je torej toženki pravilno naložilo, da (na portalu, kjer je bila navedba objavljena) objavi preklic neresnične trditve, da tožnik prejema slovensko pokojnino, kljub temu pa je pravilno, da je v celoti zavrnilo zahtevano odškodnino zaradi duševnih bolečin, povzročenih z razžalitvijo časti in dobrega imena zaradi objave te neresnične trditve. Sodišče prve stopnje za to sicer navaja napačne razloge, in sicer, da trditev, da nekdo (konkretno pa tožnik) prejema slovensko pokojnino, objektivno sama po sebi ni žaljiva. Slednje sicer drži, vendar je v tovrstnih primerih vedno treba upoštevati celoten kontekst sporne navedbe. Sodišče prve stopnje tega ni pravilno upoštevalo. Trditev, da neka oseba prejema slovensko pokojnino, sama po sebi res nima nikakršne vrednostne dimenzije, drugače pa je, če je postavljena v kontekst, iz katerega jasno in nedvoumno izhaja, da jo prejema oseba, ki je ne bi smela, in sicer zaradi svojega zavržnega ravnanja. Natančno tak je sporni kontekst: Ne samo, da se tožnik (zaradi nesposobnega tožilstva) prosto giba po Sloveniji in pije kavico, celo slovensko pokojnino prejema. Ob nespornem dejstvu, da tožnik pokojnine v Sloveniji ne prejema, se to izkaže kot zlonamerna manipulacija. Argumentacija, da to ne more biti žaljivo že zato, ker bi se tožniku samemu zdelo to, da bi prejemal pokojnino, pravilno, ne pa žaljivo, (saj si je zanjo tudi prizadeval - vložil je tožbo na delovno in socialno sodišče, a neuspešno), je nadaljnja manipulacija. Navedba o pokojnini je namreč podana v očitnem kontrastu; tožnik se ne le svobodno giblje po Sloveniji (in celo pije kavico v ... baru), še pokojnino prejema. Implikacija je jasna: namesto da bi bil kaznovan, je celo nagrajen.

11Vendar pa se drugačna ocena objektivne zlonamerne žaljivosti objave o pokojnini ni mogla odraziti tudi v odškodnini za nepremoženjsko škodo, torej v denarni satisfakciji za morebitne povzročene duševne bolečine, ker je v tem delu tožnikova tožba tako pomanjkljiva, da je nesklepčna. Toženka v odgovoru na tožbo upravičeno očita pomanjkanje konkretizacije navedb o nastali škodi (19. tč. odgovora na tožbo). V tožbi namreč pod razdelkom C. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnik navaja zgolj podlago za odmero odškodnine; citira 2. odst. 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) in nekaj sodne prakse. Subjektivne okoliščine na strani tožnika, ki bi omogočile sodišču presojo škode, na navede niti ene. Zgolj v oklepaju pod razdelkom B Temelj odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnik navede, da je utrpel duševne bolečine (mdr. občutek nelagodja in ponižanosti, strah za odziv javnosti, strah pred grožnjami), vendar so tudi to abstraktni pojmi, ki niso konkretizirani. Ker tožnik svoje škode torej ni opisal, sodišče o njej ni moglo odločiti. Ustaljeno je tudi stališče sodne prakse, da sodišče ni dolžno stranke pozivati h konkretizaciji presplošnih navedb, če je to storila že nasprotna stranka; poleg tega gre za dobro znane in uveljavljene koncepte - za denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo ne zadošča zgolj objektivni poseg v osebnostno pravico, ugotovljeno mora biti konkretno trpljenje oškodovanca, ker je odškodnina za nepremoženjsko škodo v našem sistemu satisfakcija (tolažba, zadoščenje). Da je trpljenje oškodovanca lahko ugotovljeno, ni dovolj njegova izpovedba (ta je lahko kvečjemu dokaz) pač pa mora biti konkretno zatrjevano. Gre za osnove civilnega postopka (7. in 212. čl. ZPP).

12Glede zavrnitve zahtevanega preklica navedbe, da je agresorski general, ki je sodeloval pri agresiji JLA na Slovenijo, je treba razlogom sodišča prve stopnje pritrditi. V dejstvih, ki so strnjeno navedena v tč. 7 zgoraj, in ob nadaljnjem nespornem izhodišču, da je bil s strani JLA izveden napad (agresija) na Slovenijo, je dovolj podlage za to sporno navedbo. Ta ne vsebuje pripisovanja podrobnejših aktivnosti, ki jih tožnik zanika in napačno pripisuje tej splošni navedbi. Ta navedba tudi ne vsebuje očitka o storitvi kaznivega dejanja (kar je implicirano v zgoraj analizirani povezavi). Treba je pritrditi toženki, da beseda sodelovanje zajema najrazličnejše vrste in intenzitete udeležbe nekoga v nekem podjemu. Pomeni dejavno povezanost zaradi skupne dejavnosti¹. Ker ni sporno, da je tožnik v kritičnem obdobju bil in ostal visoki častnik JLA, ni mogoč sklep, da ni bil na noben način z JLA „povezan zaradi skupne dejavnosti“.

13Odločitev o glavni stvari je torej v celoti pravilna. Vendar pa je ravno v posledici tega napačen zaključek, da je tožnikov uspeh zanemarljiv. Njegov uspeh je delni, uspel je s pomembnim delom svoje zahteve za preklic neresnične navedbe, z delom ter z zahtevkom za denarno odškodnino pa ni uspel. Po oceni senata je upoštevajoč delni uspeh ter primerljiv obseg potrebnih pravdnih stroškov primerno, da v skladu z določbo 2. odst. 154. ZPP vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške; le v tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (3. tč. 365. čl. ZPP).

14V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo, v celoti pa tudi pritožbo toženke in izpodbijano sodbo v glavni stvari potrdilo (353. čl. ZPP).

15Ker je bil tožnik s pritožbo uspešen le zoper stransko terjatev, toženka pa sploh ne, krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka oba (165. čl. ZPP v zv. s 1. odst. 154. čl. ZPP).

¹ https://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=sodelovanje