VSM Sklep I Cp 273/2023

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek sedaj glas:

„I. Dedinjo A. A., se napoti na pravdo, da s tožbo zoper dediče B. B., C. C. in D. D., uveljavlja zahtevek:

- da je dedič D. D. od zapustnika prejel darilo – parc. št. 538 in 539/1, obe k.o. X (sedaj združeni v parc. 538/1, k.o. X) v vrednosti 35.000 EUR,

- da je dedinja C. C. od zapustnika prejela darilo – denar v skupnem znesku 75.000,00 EUR iz naslova prejemanja denarja od zapustnika v obdobju zadnjih 12 let,

- da v zapuščino spada denar v višini 15.000,00 EUR, ki ga je dedinja B. B. našla v hiši zapustnika,

- da v zapuščino spada parc. št. 308, k.o. X (v naravi njiva), katere lastnica je B. B. do celote.

II. Dediča D. D., se napoti na pravdo, da s tožbo zoper dediče B. B., C. C. in D. D., uveljavlja zahtevek, da je dedinja A. A. od zapustnika prejela darilo v višini 35.000,00 EUR iz naslova bivanja v domači hiši in preživljanja s strani staršev v obdobju sedmih let.

III. Tožbo je treba vložiti v 30 dneh po pravnomočnosti tega sklepa, o vloženi tožbi pa obvestiti sodišče.

IV. Zapuščinski postopek se prekine, dokler pravdni postopek ne bo pravnomočno končan. Če stranka, ki je bila napotena na pravdo v določenem roku ne bo ravnala po tem sklepu, bo sodišče nadaljevalo zapuščinsko obravnavo in jo končalo ne glede na zahtevek, zaradi katerega jo je napotilo na pravdo.“

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje napotilo na pravdo dedinjo A. A. (I. točka izreka), dediča D. D. (II. točka izreka) in dedinjo C. C. (III. točka izreka), da v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa vložijo tožbo (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zapuščinski postopek prekinilo dokler ne bo pravdni postopek pravnomočno končan ter dediče opozorilo, da bo nadaljevalo z zapuščinsko obravnavo, v kolikor dediči ne bodo ravnali po tem sklepu (V. točka izreka).

2Zoper izpodbijani sklep se laično pritožuje dedinja A. A. smiselno iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopki (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Nasprotuje zahtevku brata D. D., ki zahteva iz zapuščine 15.000,00 DEM iz naslova posojila zapustniku, ker zapustnik posojila ni potreboval, prav tako ga od navedenega zapustnika ni prejel. Graja tudi navedbo brata, da je pritožnica prejela od zapustnika darilo v višini 35.000,00 EUR iz naslova bivanja v domači hiši. Navaja, da je sicer res živela nekaj let v hiši staršev, vendar je sama preuredila prostore za bivanje. Nadalje se pritožnica ne strinja z zahtevkom dedinje C. C., ki zahteva iz naslova plačila dodatnega zdravstvenega zavarovanja za zapustnika 1.100,00 EUR in iz naslova plačila oken na zapustnikovi hiši 2.000,00 EUR. Smiselno predlaga spremembo izpodbijanega sklepa.

3Dedinji C. C. in B. B. sta odgovorili na pritožbo in se zavzemata za njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Po pregledu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je dediče napotilo na pravdo glede terjatev, ki so jih imeli do zapustnika. Velja namreč, da zapuščinsko sodišče o terjatvah dedičev zoper zapustnika ne odloča. Sklep o dedovanju je deklaratorne narave, sodišče pa v njem le ugotovi obseg zapuščine in dediče zapustnika ter opredeli dedno pravne učinke, ki so nastopili kot posledica zapustnikove smrti. O prijavljenih terjatvah zapustnika zapuščinsko sodišče vsebinsko ne odloča. Zapuščino namreč sestavlja samo aktiva, to so pravice, ki imajo denarno vrednost, medtem ko zapustnikovi dolgovi (ki predstavljajo pasivo) niso sestavni del zapuščine. Predmet dedovanja ni čista zapuščina (razlika med aktivo in pasivo), zato zapuščinskemu sodišču ni treba ugotavljati priglašenih terjatev iz naslova zapustnikovih dolgov, jih vsebinsko obravnavati, niti jih navajati v sklepu o dedovanju (primerjaj 214. člen ZD).

7Z zapustnikovo smrtjo postanejo zapustnikovi dolgovi breme zapustnikovih dedičev oz. sodedičev (če dolgove do zapustnika priglasijo dediči sami). Ti zanje odgovarjajo do višine vrednosti podedovanega premoženja (142. člen ZD). Pritožnica in dediča D. D. in C. C. so vsi priglasili terjatve, ki jih imajo do zapustnika, in sicer iz naslova asfaltiranja dvorišča pri zapustnikovi hiši, posojila v znesku 15.000,00 EUR, vgradnje oken v znesku 2.000,00 EUR in plačila zdravstvenega zavarovanja zapustniku v znesku 1.000,00 EUR. Te terjatve bodo urejali s sodediči izven zapuščinskega postopka, bodisi sporazumno, če to ne bo uspešno, pa v morebitni pravdi. Zaradi tega sodišču prve stopnje ni treba prekinjati zapuščinskega postopka in napotiti dediče na pravdo, saj kot je bilo že obrazloženo, odločanje o dolgovih zapustnika, ni predmet tega postopka. Gre namreč za obligacijsko in ne dednopravno pravico, ki je zapuščinsko sodišče ne rešuje.

8Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno napotilo na pravdo dediče zaradi uveljavljanje njihovih terjatev do zapustnika, v posledici česar je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in spremeniti izpodbijani sklep kot izhaja iz izreka tega sklepa (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP).

9Pritožnica se tudi ne strinja s postopanjem sodišča prve stopnje v zvezi z napotitvijo na pravdo dediča D. D. glede vračunanja darila pritožnici, ki bi ji naj zapustnik namenil 35.000,00 EUR v obliki brezplačnega bivanja v njegov hiši.

10Na podlagi 210. člena Zakona o dedovanju, sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Po določbi drugega odstavka istega člena sodišče prekine postopek, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež. Za takšno dedno pravno vprašanje gre tudi v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so med strankama sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti eventualno vračunanje v dedni delež in je zato dediča D. D., ki se na prejeto darilo sklicuje, napotilo na pravdo.

11Tak spor terja napotitev na pravdo, saj ga zapuščinsko sodišče ne more reševati samo. Zato so za zapuščinski postopek nerelevantne pritožbene navedbe in dokazi pritožnice o neresničnih dedičevih trditvah o dodatnem premoženju, ki naj bi sodilo v zapuščino. Sklep o napotitvi na pravdo je odločitev procesne narave, s katero zapuščinsko sodišče dedičem le določi vlogo tožnika oziroma toženca v morebitni pravdi. Dokazovanje obstoja spornega obsega zapuščine bo stvar pravdnega postopka, v kolikor ga bo napoteni dedič sprožil. Glede na navedeno je torej odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo glede preostalih spornih dejstev pravilna.¹ Od napotenega dediča pa je odvisno, ali bo pravdni postopek sploh začel. Tako zgolj dejstvo, da je bil dedič napoten na pravdo, še ne pomeni, da se bodo določena sporna dejstva reševala v pravdi, saj ima dedič diskrecijsko pravico, da se odloči, ali bo tožbo vložil.

12Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo pritožnice zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Pritožnica ne graja izrecno izpodbijanega sklepa v tistem delu, ki se nanaša na napotitev nje na pravdo, temveč izrecno graja izpodbijani sklep zgolj v delu, ki se nanaša na napotitev na pravdo dediča D. D.