UPRS Sklep I U 1742/2022-10

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnik je vložil tožbo zaradi kršitve pravice do osebne svobode, ki izhaja iz 19. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). V tožbi zatrjuje, da se nahaja v priporu brez ustrezne sodne odločbe od dne 20. 9. 2022. Zatrjuje, da v konkretnem primeru nima drugega sodnega varstva in da lahko kršitev pravice do osebne svobode uveljavlja le v upravnem sporu.

2V tožbi navaja, da je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v teku kazenski postopek zaradi utemeljenega suma storitve več kaznivih dejanj po 186. členu Kazenskega zakonika tudi zoper tožnika. Senat je dne 20. 7. 2022 izrekel sodbo, s katero je tožnika spoznal za krivega kaznivega dejanja. Sodba še ni bila izdelana. Predsednik senata je 20. 7. 2022 izdal sklep, s katerim je tožniku odredil oziroma podaljšal pripor po izreku sodbe iz razloga ponovitvene nevarnosti. Pripor je sodišče podaljšalo na podlagi prvega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) največ do izteka izrečene kazni zapora. Tožnik je dne 4. 11. 2022 predlagal odpravo pripora, Okrožno sodišče v Ljubljani pa je s sklepom št. I Ks 5747/2020 z dne 17. 11. 2022 predlog zavrnilo. V vsem obdobju od 20. 9. 2022 do sedaj senat ni preverjal razlogov, ali so razlogi za podaljšanje pripora še vedno podani. Na podlagi 6. odstavka 361. člena ZKP sme pripor, ki je bil podaljšan ob izreku sodbe, trajati do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Po razglasitvi sodbe je za dvomesečni preizkus pripora pristojen izvenobravnavni senat, ki mora preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim ugotovi, da so še podani ali pa pripor odpravi. Sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti obstoj pripornih razlogov. Ker to ni bilo storjeno, je tožnik v priporu brez ustrezne odločbe sodišča. Tožnik se ne strinja s pravnim stališčem v sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 11. 2022. V 19. členu URS je določeno, da ima vsak pravico do osebne svobode ter da se nikomur ne sme odvzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani do 20. 9. 2022 skladno z določilom drugega odstavka 207. člena ZKP ni preizkusil, ali so še podani razlogi za pripor tožeče stranke. Upoštevaje stališče senata iz sklepa I Ks 5747/2020 z dne 17. 11. 2022, da ni potrebe po preizkusu razlogov, je zato tožnik v priporu od 20. 9. 2022 brez ustrezne sodne odločbe. Tožnik predlaga, naj se ugotovi, da je tožena stranka s tem, ker dne 20. 9. 2022 tožnika ni izpustila na prostost, kršila njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena URS, nadalje naj sodišče odredi toženi stranki, da je dolžna tožnika nemudoma izpustiti na prostost, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, naj se ugotovi, da je bil tožnik od 20. 9. 2022 do 7. 11. 2022 v priporu brez sodne odločbe in je bila kršena njegova pravica do osebne svobode iz 19. člena URS.

3Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero sodišču predlaga, naj odredi toženi stranki, da je dolžna tožnika nemudoma izpustiti na prostost in ta začasna odredba naj velja do pravnomočnega zaključka tega postopka in tudi v zvezi z začasno odredbo zahteva povrnitev stroškov postopka. V zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da s tem, ko je neutemeljeno v priporu, mu je prizadejana nepopravljiva škoda. Gre za poseg v človekove pravice, ki ga ni mogoče popraviti za nazaj. Z vsakim dnem pripora mu nastaja škoda. Tožena stranka pa z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela nobene škode.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarja pasivni legitimaciji, saj ni pristojna za tovrstno odločanje, ampak izvršuje ukrep pripora, ki je bil odrejen tožeči stranki na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 20. 7. 2022. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Tudi predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen. Predlog tožnika, da ga sodišče z začasno odredbo izpusti na prostost, ni sprejemljiv, saj bi s tem sodišče že odločilo v zadevi. Sodišče naj predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Tožeča stranka naj tudi sama nosi svoje stroške postopka.

K točki I izreka:

5Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6Tožnik vlaga tožbo zaradi varstva ustavnih pravic. Skladno s 4. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V tožbi tožnik uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu zaradi dejanj, s katerimi naj bi tožena stranka posegla v njegovo pravico do osebne svobode. Sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu ima subsidiarno naravo, saj sodišče v tem postopku presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj po določilih 4. člena ZUS-1 le, če sta kumulativno podana dva predpisana pogoja, in sicer da takšno dejanje ali akt posega v ustavne pravice posameznika, drugi pogoj pa je, da posamezniku ni na voljo drugo sodno varstvo pred sodišči splošne pristojnosti ali pred drugimi specializiranimi sodišči.

7V obravnavani zadevi je sodišče tožbo zavrglo zato, ker ima tožnik, ki meni, da je od 20. 9. 2022 dalje nezakonito v priporu, zagotovljeno drugo sodno varstvo, konkretno v kazenskem postopku, in tako niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi varstva ustavnih pravic v skladu s 4. členom ZUS-1. Iz prilog tožbe, konkretno iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 5747/2020 z dne 20. 7. 2022, izhaja, da je sodišče tožniku na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni. Glede na tak izrek citiranega sklepa ni mogoče trditi, da se tožnik nahaja v priporu brez sodne odločbe. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba v roku 3 dni. Iz tožbenih navedb in iz prilog tožbe ni razvidno, ali se je tožnik tega pravnega sredstva tudi poslužil. Nadalje je iz prilog tožbe, konkretno iz sklepa Okrožnega sodišče v Ljubljani I Ks 5747/2020 z dne 17. 11. 2022, razvidno, da je tožnik vložil predlog za odpravo pripora, vendar ga je izvenobravnavni senat zavrnil kot neutemeljenega. V tem sklepu je Okrožno sodišče v Ljubljani zavzelo stališče, da je napačna navedba obrambe, da bi bilo treba po izreku sodbe pripor preverjati na vsaka dva meseca. Senat izhaja iz stališča, da določba 361. člena ZKP, ki posebej ureja podaljšanje pripora ob razglasitvi sodbe, izrecno ne določa, da mora sodišče po uradni dolžnosti preverjati obstoječe priporne razloge po razglasitvi sodbe do predložitve zadeve višjemu sodišču. Tožnik sicer v tožbi izraža nestrinjanje s takim pravnim stališčem, vendar upravno sodišče ne more presojati pravilnosti odločitve kazenskega sodišča v kazenski zadevi, saj bi sicer upravno sodišče prekoračilo svoje pristojnosti.

8Tožnik je torej v priporu na podlagi sklepa o podaljšanju pripora, ta pa na podlagi določbe šestega odstavka 361. člena ZKP traja do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Tožnik ima na podlagi četrtega odstavka istega člena ZKP možnost kadarkoli med trajanjem pripora vložiti predlog za odpravo pripora. Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 10/2014 z dne 23. 1. 2014 že sprejelo stališče, da tak predlog za tožnika predstavlja učinkovito sodno varstvo. O vsakokratnem predlogu za odpravo pripora mora sodišče odločiti v kazenskem postopku, pri tem pa se mora do navedb v predlogu vsebinsko izreči. S tem je tožniku zagotovljeno sodno varstvo v kazenskem postopku (tč. 11 obrazložitve sklepa VS RS). Vrhovno sodišče nadalje navaja, da iz sklepa Ustavnega sodišča RS Up 369/2013 z dne 24. 4. 2013, s katerim je kot preuranjeno zavrglo ustavno pritožbo, ker tožnik pred vložitvijo ni izkoristil vseh pravnih sredstev, izhaja, da predlog pripornika za odpravo pripora predstavlja učinkovito sodno varstvo. Ustavno sodišče je v tem sklepu sprejelo stališče, da je predlog za odpravo pripora kot posebno pravno sredstvo namenjeno prav temu, da se mora redno sodišče izreči o morebitnih novih dejstvih, ki lahko vplivajo na dovoljenost posega v pravico do osebne svobode (tč. 12 obrazložitve sklepa VS RS).

9V četrtem odstavku 361. člena ZKP je določeno, da o odreditvi ali odpravi pripora po razglasitvi sodbe do njene pravnomočnosti oziroma do nastopa kazni odloča senat sodišča prve stopnje. Pripor lahko odpravi po uradni dolžnosti ali na predlog strank po zaslišanju državnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo. V petem odstavku istega člena ZKP pa je določeno, da o odreditvi, podaljšanju ali odpravi pripora iz prejšnjih odstavkov tega člena senat odloči s posebnim sklepom, pritožba zoper ta sklep pa ne zadrži njegove izvršitve.

10Tožbeni ugovori, ki zatrjujejo odsotnost drugega učinkovitega sodnega varstva glede na navedeno nimajo podlage. Ne more pa sodišče v upravnem sporu presojati morebitne kršitve določb ZKP s strani rednih sodišč, ki odločajo v kazenskem postopku.

11Glede na vse navedeno ima torej tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v kazenskem postopku in ne v upravnem sporu, zato niso podane procesne predpostavke za odločanje upravnega sodišča v upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker dejanja, ki jih tožnik izpodbija, ne morejo biti predmet upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

12Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na seji brez glavne obravnave, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

K točki II izreka:

13Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo zato, ker je obstoj vložene tožbe procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Če tožba ni dopustna, potem tudi ni dopustno vsebinsko obravnavati predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba je procesna ovira za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi.

K točki III izreka:

14Izrek o stroških temelji na določilu četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.