VSK Sodba PRp 77/2017

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zoper obdolženega B.P. postopek za prekršek po 6. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ki naj bi ga storil s tem, ker je dne 23.7.2016 ob 10.55 uri vozil motorno kolo znamke Yamaha MT-07 A, pri tem pa v naselju P., na L. cesti št. xy, kjer je omejitev s splošnim predpisom omejena na 50 km/h, vozil s hitrostjo najmanj 102 km/h, kar je za 52 km/h nad omejitvijo hitrosti v naselju, na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ustavi.

II. Na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 stroški postopka bremenijo proračun.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega B.P. spoznalo za odgovornega za prekršek naveden v izreku te sodbe. Izrečena mu je bila globa 1.200,00 EUR ter stranska sankcija 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije "B" ter mu je bilo naloženo plačilo stroškov postopka iz prvega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), če bodo priglašeni po izdaji sodbe te sodna taksa v višini 170,00 EUR.

2Proti tej sodbi je vložila pritožbo obdolženčeva zagovornica. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnih določb zakona ali predpisa, ki določa prekršek, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločitve o sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek zoper obdolženca ustavi oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Pritožba je utemeljena.

4Iz izpodbijane sodbe izhajajo sledeče ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je obdolženec imetnik pravice uporabe motornega kolesa znamke Yamaha MT-07 A in je to tudi vpisano v prometno dovoljenje; -da je lastnik motornega kolesa obdolženčev brat U.P. kar je vpisano v prometno dovoljenje; - da se je obdolženec zagovarjal, da očitanega dne motornega kolesa ni vozil, ker je z U.M., M.O. in I.Š. bil v očitanem času v nakupovalnem centru v predmestju C. ter je kot dokaz predlagal zaslišanje prej navedenih prič; - da je sodišče prve stopnje je zaslišalo priče, ki so potrdile obdolženčev zagovor, da so skupaj odšli v nakupovalni center v A. in so se njihove izpovedbe glede okvirnega časa, ko naj bi odšli od doma in časa, ko naj bi se vrnili, ujemale (da so šli okoli devetih, vrnili pa se okoli enih ali dveh) z obdolženčevim zagovorom.

5Sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da izvedeni dokazi (zagovor obdolženca in izpovedba zaslišanih prič) niso uspeli vzbuditi razumnega dvoma v pravilnost zatrjevanega dejanskega stanja in da obdolženec ni uspel dokazati, da prekrška ni storil, zato se v skladu z 8. členom ZPrCP za prekršek kaznuje kot uporabnik vozila. Kot razloge za tako oceno je sodišče prve stopnje navedlo: - obdolženec ni predložil materialnih dokazov, ki bi izkazoval njegovo pot v A. na dan prekrška (češ da v velikem nakupovalnem centru nihče od njih ni kupil ničesar, kar bi plačal s kartico oziroma za kar bi imel ustrezen račun); - obdolženec ni odgovoril na vprašanje, kdo od družinskih članov ima potrebno vozniško dovoljenje oziroma kdo so v njegovi družini osebe, ki smejo voziti motorno kolo; - da je edini možen voznik obdolženec, ker ni druge osebe, ki bi lahko vozila motorno kolo (saj njegov brat nima potrebnega vozniškega dovoljenja).

6Kot pravilno opozarja obdolženčeva zagovornica, so razlogi zaradi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da obdolženec ni izkazal razumnega dvoma v dejstvo, da očitanega dne ni bil voznik motornega kolesa, v nasprotju z ustavno sodno prakso. Kot izhaja že iz odločbe Ustavnega sodišča U-I -295/05 z dne 19.6.2008, določbe 8. člena ZPrCP ni mogoče razlagati tako, da se obdolženec razbremeni zgolj v primeru, ko z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška. Težo dokaznega bremena je treba razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti (načelo in dubio pro reo). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da obdolženec sodišča prve stopnje z dokazi, ki jih je predlagal (zaslišanje prič) in so njegov zagovor potrdile, ni prepričal zato, ker se je sodišče zmotno postavilo na stališče, da bi moral obdolženec odločilno dejstvo dokazati tudi tako, da bi "dokumentiral", da se je res nahajal v nakupovalnem centru v A. (z računi in podobno), kar je, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-3663/07 z dne 10.9.2009, nezdružljivo s pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, saj pomeni nedopustno omejitev obdolženca glede izbora dokaznih sredstev. Nadalje iz zgoraj navedenih razlogov izhaja, da sodišče ni sledilo obdolženčevemu zagovoru in izpovedbam prič, ker obdolženec ni želel odgovoriti na vprašanje, kdo od družinskih članov ima potrebno vozniško dovoljenje oziroma kdo so v družini osebe, ki smejo voziti motorno kolo, kar pomeni, da bi moral obdolženec izpovedati zoper svoje bližnje, kar je v nasprotju s temeljnim jamstvom poštenega kaznovalnega postopka in v nasprotju s četrto alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (obdolženec ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde). Nazadnje je sodišče kot razlog, da je obdolženec edini možni voznik utemeljilo s tem, da ni drugih oseb, ki bi lahko vozile motorno kolo (obdolženec ni povedal kdo od ožjih družinskih članov ima potrebno vozniško dovoljenje, njegov brat, ki je lastnik motornega kolesa, pa potrebnega vozniškega dovoljenja nima), kar je tudi napačno, saj če nekdo vozniškega dovoljenja nima še ne pomeni, da ne zna in ne more voziti vozila, oziroma v konkretnem primeru, ne pomeni, da na primer brat, ki je lastnik vozila in nima vozniškega dovoljenja, motornega kolesa ne bi mogel voziti.

7Glede na zgoraj navedeno, ker je sodišče prve stopnje zaključke, s katerimi je zavrnilo verodostojnost zagovora in izpovedb zaslišanih prič, oprlo na razloge, ki so v nasprotju z ustavnopravnimi jamstvi (in jih je zato potrebno odmisliti), ugotovilo pa je, da so priče potrdile obdolženčev zagovor glede okvirnega časa, ko naj bi odšli od doma in časa, ko naj bi se vrnili, ta čas pa vključuje čas, ko naj bi obdolženec vozil motorno kolo in storil obravnavani prekršek, je na dlani pravilen ustavnoskladen zaključek, da je obdolženec izkazal razumen dvom glede dejstva, da ni bil voznik motornega kolesa, kot se mu očita.

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker je obdolženčeva zagovornica uspela s pritožbo, je bilo tudi odločeno, da stroški postopka bremenijo proračun.