VSC Sodba PRp 33/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 228,00 EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe s strani prekrškovnega organa, sicer se izterja prisilno.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo (v nadaljevanju: ZSV) zoper plačilni nalog Policijske postaje Šentjur pri Celju (v nadaljevanju: PN) z dne 13. 3. 2021 in PN spremenilo glede pravne kvalifikacije tako, da je storilca spoznalo za odgovornega prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena in po 3. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP), glede izrečene sankcije pa tako, da je storilcu za očitani prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP določilo globo 120,00 EUR. V preostalem je ZSV zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je s sodbo odločilo delno v storilčevo korist, sodne takse ni določilo.

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje storilec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, ob smiselnem uveljavljanju pritožbenih razlogov po 1., 3. in 4. točki prvega odstavka 154. člena ZP-1. Drugostopnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter postopek o prekršku ustavi.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi je sodišče po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je kot priči zaslišalo storilca, poslujoča policista ter prebralo listinske dokaze, naštete v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ocenilo izvedene dokaze ter na tej podlagi zanesljivo ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da je storilcu storitev očitanih mu prekrškov v celoti dokazana.

6Pritožba problematizira ugotovitvi stopnje alkoholiziranosti, a neutemeljeno. Iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bil preizkus alkoholiziranosti opravljen z elektronskim alkotestom, ki je po pravilno opravljenem preizkusu pokazal rezultat 0,56 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je imel v organizmu najmanj 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Pri tem iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izhaja, da se je storilec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinjal in zapisnik brez pripomb podpisal.

Kot je storilcu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je elektronski alkotest sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP. Tako stališče jasno izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse¹, zaradi česar so ob pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, temveč z indikatorjem, neutemeljene pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljeni stopnji alkoholiziranosti.

7Kot neutemeljeno se izkaže tudi pritožbeno problematiziranje obveznosti policista, da storilca pred izvedbo postopka, oziroma pred podpisom zapisnika poučil o njegovih pravicah, vključno s pravico do pooblaščenca v postopku. Pritožbeno sodišče poudarja, da postopek preizkusa alkoholiziranosti še ni postopek o prekršku, saj kritični trenutek, ko preizkušanec v cestnem prometu postane osumljenec storitve prekrškov, nastopi šele s podpisom zapisnika, iz katerega izhaja očitek o storitvi prekrška vožnje pod vplivom alkohola, ki presega določeno in dovoljeno količino alkohola v izdihanem zraku. Ker se torej postopek o prekršku ni začel s samo ustavitvijo storilca oziroma opravo preizkusa alkoholiziranosti, temveč šele s podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, je neutemeljeno pritožbeno pričakovanje, da bi ga moral policist predhodno poučiti po določbah 55. člena ZP-1.

Napačno je tudi tolmačenje pritožnika, ko v luči določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) policistoma očita izostanek pravnega pouka o pravici do pooblaščenca, saj ZP-1, takšne obveznosti policistov ne predpisuje. Takšen pravni pouk je dolžno podati šele sodišče ob zaslišanju storilca, iz zapisnika o zaslišanju storilca z dne 19. 12. 2022 pa izhaja, da je bil takšen pravni pouk storilcu tudi podan.

8Glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje je storilec v času, ko je bil procesuiran, vozil po cesti, ki izpolnjuje pogoje javne ceste v smislu 25. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah (ZCes-2)². Pooblastilo za nadzor in urejanje prometa na javnih cestah policiji podeljuje drugi odstavek 13. člena ZPrCP, ki določa, da policisti nadzirajo in urejajo promet na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za cestni promet, nadzirajo stanje in prevoznost teh cest, vozila, tovor v in na vozilih, voznike in druge udeležence cestnega prometa, ter izvajajo pooblastila določena z mednarodnimi pogodbami, s tem zakonom ali drugimi predpisi, ki se nanašajo na varnost cestnega prometa, zato ni dvoma, da so policisti utemeljeno in zakonito opravljali kontrolo prometa in preverjanje psihofizičnega stanja storilca kot udeleženca javnega cestnega prometa. Pritožbena zatrjevanja, da policija ne sme biti prekrškovni organ se tako izkažejo za neutemeljene.

9Pravica storilca prekrška do izjave se po določbah ZP-1, ki urejajo postopek z zahtevo za sodno varstvo primarno uresničuje preko pravice do seznanitve s prekrškom in vsem dokaznim gradivom, ki je pomembno za odločitev, ter pravico do pisnega podajanja argumentov o dejanskih in pravnih vidikih zadeve v zahtevi za sodno varstvo. Zaslišanje storilca pa se izvede, kadar sodišče spozna, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno, zato po četrtem odstavku 65. člena ZP-1 sodišče, če spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka. Ustno obravnavo sodnik, ki vodi postopek o prekršku, v primeru ponovitve oziroma dopolnitve dokaznega postopka določi, če je to potrebno za razjasnitev stvari (prvi odstavek 125. člena ZP-1). Sodnikova presoja o tem, ali bo ponovil ali dopolnil dokazni postopek in ali bo izvedel ustno obravnavo, ni neomejena, temveč je vezana s storilčevimi ustavnimi pravicami in pravico do poštenega postopka. Pri odločitvi, ali bo ponovil ali dopolnil dokazni postopek in izvedel ustno obravnavo, mora imeti sodnik vselej pred očmi tudi storilčeve ustavne in konvencijske pravice.

Napačno je zato pritožbeno videnje kršitev pravnega jamstva do po določbah 22., 23. in 29. člena Ustave. Določba 29. člena Ustave našteva minimalna pravna jamstva, ki gredo storilcu v kazenskem postopku in katerih temeljni namen je, da se mu zagotovi pošteno sojenje. Za pošteno sojenje je bistveno, da so storilcu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Med navedena procesna jamstva poštenega postopka so uvrščene tudi pravice storilca, da se mu sodi v navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom, ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča morajo biti navedena procesna jamstva zagotovljena tudi storilcu v postopku o prekršku, pri čemer je lahko raven zagotavljanja pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižje od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Z izvedbo zaslišanega storilca je sodišče prve stopnje storilcu v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem omogočilo realizacijo njegovih pravic, da svoje argumente pred sodiščem predstavi ustno, da predlaga dokaze v svojo korist, da se seznani z obremenilnimi dokazi in se do njih opredeli, ter da zaslišuje tudi druge priče. Storilcu je bila s tem dana zadostna možnost, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka, zato se ob upoštevanju vsega navedenega pritožbene navedbe o kršitvi kontraditornosti postopka izkažejo za neutemeljene.

10Ob napačni interpretaciji in sklicevanju na določbo drugega odstavka 181. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in sodbo ESČP v zadevi Unterpertinger proti Avstriji z dne 24. 11. 1986 storilec neutemeljeno navaja, da policista v obravnavanem postopku ne bi smela biti zaslišan kot priči, ker je sta uradni osebi izvajala postopek zoper oškodovanca in ker sta stranki postopka. Dejstvo, da sta zaslišani priči policista, ki sta postopek z storilcem opravljala ne predstavlja pravne ovire zaradi katere slednji v obravnavani zadevi ne bi smeli nastopati in biti zaslišani kot priči. Policist kot uradna oseba je v prekrškovnem postopku lahko zaslišan kot priča, četudi je v skladu z nalogami in pooblastili policije opravljal dejanja v obravnavani prekrškovni zadevi. Bistveno je zlasti, da ne gre za nobenega od primerov iz 235. in 236. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki se v postopku uporablja na podlagi prvega odstavka 67. člena ZP-1, niti za situacijo, ko bi šlo za nezdružljivost funkcije priče z opravljanjem nekaterih drugih procesnih funkcij v istem kazenskem postopku (sodnika, sodnika porotnika, državnega tožilca, obdolženca, zapisnikarja, izvedenca ali tolmača). Nič od tega v obravnavani zadevi ni primer. Poudariti pa je treba še, da se ogrožanje oziroma nastanek materialne škode, ki ga pritožnik izpostavlja, storilcu ne očita, niti ni zakonski znak storilcu očitanih prekrškov. Pritožbene navedbe se zato tudi v tem delu izkažejo za neutemeljene.

11Prav tako neutemeljeno pritožba na povsem načelni ravni graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, na kar se nanašajo tudi pritožbene trditve o tem, da je plačilni nalog napisal policist, ki ni zaznal kršitev. Spregledati ne gre, da drugi odstavek 66. člena ZP-1 izrecno določa, da je mogoče pritožbo zoper sodbo o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo vložiti le iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, kar pomeni, da izpodbijanje sodbe o zahtevi za sodno varstvo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno, zato je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve ter dokazno oceno sodišča prve stopnje vezano. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenega dokznega postopka in pravilne dokazne ocene razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor storilca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je storilcu storitev očitanih prekrškov tudi v subjektivnem smislu, v celoti dokazana.

12V okviru preizkusa storilcu izrečenih sankcij (člen 159 ZP-1) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilcu utemeljeno izreklo globo v višini 1.020,00 EUR in 19 kazenskih točk. Tako je pri odmero kazni za prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP sodišče upoštevalo predpisano kazen 120,00 EUR in 3 kazenskih točk, za prekršek po tretji točki četrtega odstavka 105. člena istega zakona pa kazen 900,00 EUR in 16 kazenskih točk. Navedbe glede storilčevega slabega premoženjskega stanja se glede na to, da je bila globa izrečena v skladu s 26. členom ZP-1 izkažejo za neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje odmerilo določeno sankcijo za prekršek v ustrezni in obligatorno določeni višini. Že v prvostopni odločbi pa je bilo storilcu pojasnjeno tudi, da lahko po poteku roka za plačilo globe zaprosi za obročno odplačilo globe ali do roka za plačilo pri prekrškovnem organu predlaga, da se globa nadomesti z delom v splošno korist.

13Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

14Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132, 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 228,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 15. dneh po vročitvi te sodbe, s strani prekrškovnega organa.

¹ glej npr. sodbi Višjega sodišča v Celju PRp 34/2015 in Prp 40/20.
² 2. točka prvega odstavka 2. člena ZCest-2ki določa, da je to cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi“