VSM Sklep II Kp 63751/2020

Pritožbi oškodovanke A. A. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani odločbi o premoženjskopravnem zahtevku razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen eno leto zapora ter stransko denarno kazen 120 dnevnih zneskov (kot izhaja iz obrazložitve sodbe po 25,00 EUR za dnevni znesek), skupno torej 3.039,00 EUR, pri čemer je na podlagi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši na ta način, da bo obdolženec med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Odločilo je tudi o posledicah neplačila denarne kazni, glede stroškov kazenskega postopka pa je obdolžencu naložilo v plačilo le sodno takso v višini 100,00 EUR, medtem ko ga je ostalih stroškov kazenskega postopka po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo. V zvezi z izpodbijano odločbo o premoženjskopravnem zahtevku je odločilo, da se na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) Državno odvetništvo za A. A. z zahtevkom z dne 5. 9. 2022 napoti na pravdo.

2Zoper takšno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku se pritožuje oškodovanka A. A. po Državnem odvetništvu, Zunanji oddelek v Murski Soboti, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke A. A. z dne 5. 9. 2022 spremeni tako, da obdolženemu B. B. naloži v plačilo znesek odškodninske terjatve v višini 142.405,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2019 ter povrnitev stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Višji državni odvetnik v pritožbi uvodoma izpostavlja, da sodišče prve stopnje v razlogih za izpodbijano odločitev ni ocenilo, ali gre v konkretni zadevi za primerljivi dejanski stanji z zadevo iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 61836/2011 z dne 22. 5. 2014, na katero se je v obrazložitvi sklicevalo. Zapisalo je namreč le, da gre za terjatev, o kateri se ne odloča po pravilih obligacijskega prava, temveč v upravnem davčnem postopku. S tem po presoji pritožnika ni obrazložilo, zakaj v konkretni zadevi ni dovoljeno odločati po pravilih odškodninskega prava, čeprav gre za premoženjskopravni zahtevek, ki temelji na obdolženčevi odškodninski odgovornosti za povzročeno škodo, ki jo je obdolženec povzročil s kaznivimi in s tem protipravnimi dejanji kot direktor družbe C. d.o.o., ob tem pa je storitev kaznivih dejanj celo priznal in zanje tudi bil obsojen. Tako obsodba vključuje tudi njegovo krivdo za škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 v škodo A. A. in v korist družbe C. d.o.o. v skupnem znesku 142.405,80 EUR. Ob tem pritožba poudarja, da je bil zoper družbo C. d.o.o. - v stečaju uveden stečajni postopek, ki je bil končan s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti St 1009/2020 z dne 19. 1. 2021, ne da bi bila opravljena razdelitev upnikom. Oškodovanka kot upnica je tako bila prisiljena prijavljene terjatve do navedene družbe odpisati, pri čemer je terjatev v že navedeni višini nastala izključno zaradi kaznivih oziroma protipravnih škodnih dejanj obdolženca. Pri tem oškodovanka A. A. za uveljavitev njenega plačila nima nobenega izvršilnega naslova proti obdolžencu, in sicer niti za plačilo iz naslova neplačanega davka, še manj pa za plačilo premoženjske škode, ki ji jo je povzročil z navedenimi protipravnimi dejanji. Jasno je torej, da davčne obveznosti ni mogoče izterjati v davčnem postopku ter tako davčni organ oziroma oškodovanka A. A. po upravni poti ne more priti do plačila zatrjevane premoženjske škode oziroma premoženjskopravnega zahtevka. Tako meni, da izpodbijana odločba prvostopenjskega sodišča o premoženjskopravnem zahtevku temelji na zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in v posledici tega na nepravilni uporabi materialnega prava ter določb ZKP, ki se nanašajo na premoženjskopravne zahtevke. Ocenjuje, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo prekršilo določbe 100. in 101. ter drugega odstavka 105. člena ZKP, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve o njenem premoženjskopravnem zahtevku. Prvostopenjsko sodišče je namreč nezakonito odklonilo sodno varstvo odškodninskega zahtevka oškodovanke zaradi napačnega stališča, da gre za zahtevek, o katerem se ne odloča po pravilih obligacijskega prava, temveč v upravnem davčnem postopku.

5Pritožba ima prav. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev dejansko obrazložilo le s sklicevanjem na stališče v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 61836/2011 z dne 22. 5. 2014, saj da gre za terjatev, o kateri se ne odloča po pravilih obligacijskega prava, ampak v upravnem davčnem postopku. Takšno razlogovanje dejansko ne pojasnjuje, zakaj v konkretnem primeru obdolženec kot storilec kaznivega dejanja ni zavezan za plačilo navedene škode, ko pa je v opisu dejanja, za katerega je bil obsojen, izrecno navedeno, da je na škodo proračuna A. A. družbi C. d.o.o. pridobil 42.629,57 EUR (iz naslova neplačanega davka od dohodka pravnih oseb za leto 2018) in 99.776,23 EUR (zaradi izognitve plačila DDV), torej skupno 142.405,80 EUR.

6Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku predstavlja v kazenskem postopku pridružen (adhezijski) pravdni postopek, ko kazensko sodišče presoja o tem, ali gre za utemeljen premoženjskopravni zahtevek po pravilih civilnega prava. Smisel adhezijskega postopka je v tem, da se oškodovancu čim prej in s čim manjšimi stroški poravna škoda, ki mu je bila povzročena s kaznivim dejanjem. Predmet premoženjskopravnega zahtevka je lahko le tisto, kar sme upravičenec uveljavljati v pravdi (101. člen ZKP). V primeru, ko je višina škode zajeta v opisu kaznivega dejanja, kot je to v konkretni zadevi, je že zaradi tega vprašljiva odločitev sodišča prve stopnje, da se oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Na to utemeljeno opozarja pritožnik v pritožbenih izvajanjih, pri čemer še razumno poudarja nevzdržnost situacije, da obdolženec kljub priznanju odgovornosti za naklepno kaznivo dejanje in povzročeno škodo v breme A. A. te ne bi bil dolžan povrniti.

7Sodišče druge stopnje tako soglaša s pritožbenimi navedbami, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo določbe 100., 101. ter drugega odstavka 105. člena ZKP, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke. Zaradi ugotovljene kršitve je tako bilo treba v izpodbijanem delu sodbo prvostopenjskega sodišča v skladu s prvim odstavkom 392. člena ZKP razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev.

8Sodišče prve stopnje bo v ponovnem odločanju o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke A. A. odločilo po opravljenem naroku za glavno obravnavo, pri čemer bo ustrezno odločitev sprejelo v obliki sodbe in se v izreku le sklicevalo na sodbo istega sodišča II K 63751/2020 z dne 21. 11. 2022, ki je v krivdoreku ter kazenski sankciji že pravnomočna in predstavlja temelj za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka. Pri tem bo podrobno preučilo tudi preostale pritožbene navedbe oškodovanke in o utemeljenosti njenega premoženjskopravnega zahtevka znova odločilo.