VSC Sklep EPVDp 101/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo predlog storilca za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2Zoper sklep se pritožuje zagovornica storilca ter pri tem uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz 1. do 3. točke 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se storilčevemu predlogu za odložitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da so v izpodbijanem sklepu navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, da so ti razlogi jasni in razumljivi ter skladni z izrekom, zato so pritožbeni očitki o obremenjenosti sklepa s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 neutemeljeni. Ker relevantna pravna podlaga četrtega odstavka 202.d člena ZP-1 določa, da sodišče zavrže predlog za odložitev, če od poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom, še nista minili dve leti, se pritožba neutemeljeno zavzema, da je odločilno dejstvo poleg dneva izteka preizkusne dobe, ki ga je sodišče v obrazložitvi navedlo, tudi dejstvo, kdaj je preizkusna doba začela teči.

5V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ob obravnavanju storilčevega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugotovilo, da je storilcu že v preteklosti bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja Okrajnega sodišča v Celju EPVD 379/2019 z dne 28. 6. 2019 in da od dneva preizkusne dobe, ki ji je bila določena s slednjim sklepom in je trajala do 13. 10. 2020, še nista minili dve leti. Ob takih ugotovitvah je sodišče prve stopnje glede na zgoraj povzeto dikcijo četrtega odstavka 202.d člena ZP-1, utemeljeno in zakonito zavrglo storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

6Storilec je predlog za odložitev vložil dne 29. 9. 2022. Glede na povzeto določbo četrtega odstavka 202.d člena, ki sodišču izrecno nalaga, da v procesni situaciji, kot je podana v obravnavani zadevi, predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrže, je pritožniku pojasniti, da navedena pravna podlaga sodišču ne daje nobene možnosti, da bi prosto presojalo, ali bo v obravnavanem primeru vsebinsko odločilo o predlogu za odložitev izvršitve ali zavrglo tak predlog. Pritožbene navedbe glede nujnosti vozniškega dovoljenja za storilca za opravljanje dela, za pomoč obolelemu stricu ter zanesljivi osebnosti storilca, ki pričakuje pomladek, zato v predmetnem postopku niso upoštevne in so vsled temu neutemeljene. Glede na jasno zakonsko podlago v določbi četrtega odstavka 202.d člena ZP-1 namreč sodišče nima možnosti spremeniti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, saj bi se s kakršnokoli drugačno odločitvijo, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, kršilo prepoved arbitrarnega odločanja ter vezanosti sodišča na Ustavo in zakone.

Zakonodajalec je s tako zakonsko določbo zasledoval cilj preprečitve veriženja odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vendar je dveletno obdobje določeno tudi zaradi uresničevanja načela sorazmernosti in enakosti pred zakonom, s čimer so storilci cestnoprometnih prekrškov v enakem položaju ne glede na dolžino preizkusne dobe, ki jo je določilo sodišče v sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritožba zato tudi s trditvami, da je pri storilcu glede na njegovo življenjsko situacijo pričakovati, da v bodoče ne bo kršil cestnoprometnih predpisov, saj je v tem času opravil vse potrebne udeležbe v rehabilitacijski delavnici, se spametoval, opravil zdravniški izpit ter v času preizkusne dobe ni storil nobenega hujšega prekrška, v predmetnem pritožbenem preizkusu ne more uspeti.

Pri odločanju o dopustnosti predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se sodišče opira zgolj na podatke, ki izhajajo iz uradnih evidenc, le ti pa so vpisani na podlagi pravnomočnih odločb, za katere se šteje, da je storilec z njimi seznanjen (saj odločbe in plačilni nalogi ne bi mogli postati pravnomočni, če ne bi bili pravilno vročeni). Zato v predmetnem postopku pred izdajo sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni predvidena izjava storilca o prekršku oziroma o prekrških, v zvezi s katerimi je že bilo pravnomočno odločeno o njegovi odgovornosti, kontradiktornost pa se zagotavlja v prekrškovnem postopku, postopek odločanja o predlogu za odložitev pa ni več postopek o prekršku. Glede na pojasnjeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila kršena storilčeva pravica do poštenega sojenja, ker se storilcu v postopku pred sodiščem prve stopnje ni omogočilo, da se izjavi o pravnih in dejanskih vidikih zadeve.

7Pritožba svojih trditev, da je v uradne evidence vpisan napačen datum izteka preizkusne dobe po sklepu EPVD 379/2019 ne konkretizira oziroma ne pojasni, zakaj meni, da je uradni vpis napačen, kar bi glede na dejstvo, da začne preizkusna doba teči od vročitve sklepa o ugoditvi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu, lahko in morala storiti. Glede na navedeno se pritožbenemu sodišču ni vzbudil dvom v pravilnost vpisa datuma izteka preizkusne dobe v evidenci kazenskih točk (l. št. 6 spisa).

8Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornice storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.