VSC Sklep I Cp 166/2023

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zaradi zavarovanja njegove denarne terjatve do toženke (glavnice v višini 25.684,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2019 dalje) predlagal dovolitev zavarovanja z začasno odredbo zoper dolžnico - toženko (I/1. točka izreka); nalog organizaciji za plačilni promet A., pri kateri ima toženka odprt v sklepu opredeljen transakcijski račun, in katerikoli drugi organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima toženka odprt transakcijski račun, da dolžnici ali komu drugemu po njenem nalogu odreče izplačilo denarnega zneska do višine 25.684,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2019 dalje (I/2. točka izreka); takojšnjo veljavnost začasne odredbe in trajanje še 30 dni po pravnomočnem koncu pravdnega postopka (I/3. točka izreka); da ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve (I/4. točka izreka) in povrnitev stroškov zavarovanja v zvezi z izdajo začasne odredbe (I/5. točka izreka). Odločilo je, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da pomeni prodaja premoženja neposredno in takoj po vložitvi tožbe aktivno toženkino ravnanje in je prodaja pokazala, da toženka želi odtujiti svoje nepremično premoženje. Tožnik je v predlogu navedel, da lahko toženka neomejeno razpolaga z denarnimi sredstvi (s prodajo nepremičnin bo prejela kupnino 95.000 EUR) in tako zmanjša svoje premoženje, lahko ga odtuji in mu s tem v celoti onemogoči njegovo terjatev, saj drugega premoženja razen pokojnine nima. Glede očitka sodišča prve stopnje, da tožnik ni predloži nobenega dokaza o tem, kakšno pokojnino naj bi prejemala toženka, navaja, da je višina pokojnin v Republiki Sloveniji splošno znano dejstvo in glede na dejstvo, da je toženka bila delavka, lahko gre le za minimalni znesek pokojninskih prejemkov. Po zadnjih statističnih podatkih povprečna pokojnina znaša približno 780 EUR neto, kar zagotovo ne zadošča za plačilo tožnikove terjatve. Tožnik je dokazal, da bodo zaradi toženkinega ravnanja možnosti za izterjavo njegove terjatve v prihodnosti slabše od možnosti v času, v katerem predlaga izdajo začasne odredbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Predmet pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega predlog za izdajo začasne odredbe (vloženega 14. 3. 2023) za zavarovanje denarne terjatve, ki jo uveljavlja pred sodiščem prve stopnje. S tožbo od toženke zahteva plačilo odškodnine v znesku 25.684,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2019 in povrnitev pravdnih stroškov. Tožnik je že 20. 2. 2023 vložil predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve toženkinih nepremičnin (gre za parcele 600, 601/1, 601/,2 603/1, vse k. o. ...), ki ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 3. 3. 2023 zavrnilo.

5Po prvem odstavku 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Po tretjem odstavku 270. člena ZIZ upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

6Sodišče prve stopnje je po tožniku predlagano začasno odredbo zaradi zavarovanja tožnikove denarne terjatve tožnika zavrnilo zato, ker je po presoji tožnikovih trditev in navedb v predlogu in dokazov, ki jih je tožnik predložil kot dokaze za zatrjevana dejstva, zaključilo, da je tožnik izkazal le pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ (verjeten obstoj denarne terjatve) in ni izkazal zatrjevanega pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ (subjektivna nevarnost), ki mora biti za izdajo začasne odredbe komulativno izpolnjen, na pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ (neznatna škoda) pa se ni skliceval. Sodišče prve stopnje je ob tem povzelo zakonska določila 270. člena ZIZ in v zvezi z njimi podalo pravilno razlago navedenih zakonskih pogojev, pravilno pa je ob tem poudarilo, da je trditveno in dokazno breme za izkazanost teh zakonskih pogojev na tožniku in da sodišče izda predlagano začasno odredbo le, če upnik (tožnik) s svojimi navedbami v predlogu in z dokazi, ki jih zanje predlaga oziroma predloži, izkaže izpolnjenost le-teh.

7Neutemeljene so tožnikove pritožbene navedbe, da pomeni prodaja premoženja neposredno in takoj po vložitvi tožbe aktivno toženkino ravnanje in da je prodaja pokazala, da toženka želi odtujiti svoje nepremično premoženje ter je tožnik izkazal subjektivno nevarnost, da bo zaradi toženkine prodaje nepremičnin uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, mora upnik (tožnik) v primeru izdaje začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve za njeno utemeljenost zatrjevati (in dokazati) konkretno in subjektivno ravnanje dolžnice (toženke) v smeri onemogočanja oziroma oteževanja uveljavitve terjatve, ki pripelje do objektivne posledice, torej do stanja, ko je oziroma bo izterjava ogrožena.

8Sodišče prve stopnje je prepričljivo ocenilo tožnikove trditve o toženkini prodaji nepremičnin za ceno 95.000 EUR kot takšne, ki takšnega ravnanja ne izkazujejo. Čeprav iz ugotovitev sodišča prve stopnje izdaja, da toženka nepremičnine dejansko prodaja in bo s prodajo prejela kupnino 95.000 EUR,¹ pa tožnik ni navedel konkretno, da bi toženka s kupnino kakorkoli razpolagala na način, da bi s tem onemogočila uveljavitev njegove terjatve, ampak je navedel le, da z neomejenim razpolaganjem z denarnimi sredstvi lahko toženka zmanjša svoje premoženje, lahko ga v celoti odtuji in mu s te v celoti onemogoči njegovo terjatev, saj drugega premoženja, razen pokojnine, nima. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi tožnik moral navesti in verjetno izkazati konkretno nevarnost, da bo toženka s prejeto kupnino ravnala na način, da se sam iz nje ne bi mogel poplačati (npr. da toženka nepremičnine prodaja zaradi visokih stroškov in dolgov, ki jih zaradi nizke pokojnine ne more odplačevati, in bo za to porabila prejeto kupnino). Zgolj tožnikove trditve, da bo toženka, ki po tožnikovih trditvah naj ne bi imela drugega premoženja in prejema le nizko pokojnino, prejela 95.000 EUR in bo lahko s tem denarnimi sredstvi razpolagala, še ne zadošča za pravni standard subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Tožnikove pritožbene navedbe, da je bila toženka delavka, zato prejema le minimalni znesek pokojninskih prejemkov, pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote.² Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da iz tožnikovih trditev tako (še vedno) ne izhaja ravnanje, katerega posledica bi bilo zmanjševanje toženkinega premoženja in zgolj neka bodoča možnost, da bi to lahko naredila, ki izhaja le iz dejstva, da bo denarna sredstva imela, ne zadostuje. Prav tako zgolj dejstvo prodaje nepremičnin po vložitvi tožnikove tožbe samo po sebi še ne dokazuje, da bo toženka „odsvojila“ tudi kupnino, čeprav po tožnikovih trditvah nima drugega premoženja in prejema nizko pokojnino.

9Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da ni izkazana verjetnost, da je začasna odredbe potrebna, ker obstaja nevarnost, da bo zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zato je predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo.

10Glede na navedeno je tožnikova pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka 22. 3. 2023 pri upravni enoti in na enotnem državnem portalu E-uprava podala ponudbo za prodajo njenih nepremičnin za kupnino 95.000 EUR.
² Ker tožnik ni pojasnil, zakaj takšnih navedb ni podal v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).