UPRS Sodba I U 878/2020-35

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Tožena stranka trpi v celoti stroške prič, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

1Finančna uprava je kot prvostopenjski davčni organ v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2017 in v postopku pridobivanja podatkov za isto obdobje, tožeči stranki z izpodbijano odločbo dodatno odmerila in naložila v plačilo: 1. DDV za leto 2015 od osnove 19.688,54 EUR po stopnji 22% v znesku 4.331,48 EUR in pripadajoče obresti v znesku 821,06 EUR; 2. DDV za leto 2016 od osnove 531.428,30 EUR po stopnji 22% v znesku 116.941,22 EUR in pripadajoče obresti v znesku 17.596,76 EUR: ter 3. DDV za leto 2017 od osnove 336.043,50 EUR po stopnji 22% v znesku 73.929,56 EUR in pripadajoče obresti v znesku 6.182,62 EUR.

2Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da se je tožeča stranka v inšpiciranem obdobju ukvarjala s preprodajo rabljenih osebnih vozil. V postopku nadzora je bilo ugotovljeno, da je tožnica vsa vozila, ki jih je kupila od slovenskih pravnih oseb, kupila in prodala z obračunanim DDV po posebni shemi. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožeča stranka v posameznem obdobju sodelovala pretežno le z eno pravno osebo - dobaviteljem, in sicer s pravno osebo A., d.o.o. (v nadaljevanju: A.) oziroma s pravno osebo B., d.o.o. (v nadaljevanju: B.), obe sta iz Celja.

3Glede poslovanja družbe A. je davčni organ ugotovil, da je začela z dejavnostjo septembra 2015, s tem da je pridobivala rabljena osebna vozila od davčnih zavezancev iz drugih držav članic EU z obračunanim DDV po splošni shemi, ter da pridobitve vozil v obračunih DDV ni izkazala. Ob napovedi za odmero davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) je kot listino o nakupu vozila predložila kupoprodajne pogodbe, sklenjene s fizičnimi osebami iz drugih držav članic EU, in ob prodaji vozil na izdanih računih navedla klavzulo za obračun DDV po posebni shemi, kar pa se ne upošteva, saj je bilo v postopku nadzora pri omenjeni družbi ugotovljeno, da so kupoprodajne pogodbe fiktivne, oziroma da so na njih navedene fiktivne fizične osebe, kar vse je namenjeno obračunavanju DDV po posebni shemi, tj. le od razlike v ceni in ne od celotne prodajne vrednosti vozil. Družbi A. je bila zato identifikacija (ID) za DDV odvzeta ter ugotovljena zloraba ID za namene izogibanja plačilu DDV.

4Tudi na računih, izdanih tožnici, je omenjena družba navedla klavzulo za obračun DDV po posebni shemi, skupaj z vozili pa ji je predala tudi dokumentacijo, ki je potrebna za registracijo vozil, vključno s kupoprodajnimi pogodbami, ki glasijo na fizično osebo kot prodajalca vozila, in prometnimi dovoljenji, iz katerih je razviden zadnji lastnik vozila v Nemčiji. Glede na to je bil za pojasnila zaprošen direktor tožeče stranke C. C., ki je izjavil, da je v stik z družbo A. prišel preko interneta ter da mu je predstavnik te družbe D. D. ponudil komisijsko prodajo. Sklenila sta pogodbo o poslovnem sodelovanju pri komisijski prodaji, dogovarjal se je z omenjeno osebo, ki je kupoval vozila v Nemčiji in mu jih dostavljal na parkirišče. Na kakšen način je vozila kupoval, se sam ni zanimal. Prenehal pa je sodelovati s to družbo, ko se mu njen predstavnik ni več oglašal.

5Kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve in je razvidno iz preglednice na strani 5 in 6 izpodbijane odločbe, je tožeča stranka od družbe A. kupila 46 vozil. Družba A. ji je za vsa vozila poleg računov predložila tudi prometna dovoljenja, iz katerih je razviden zadnji lastnik vozila v Nemčiji, in kupoprodajne pogodbe za nakup vozil v Nemčiji, sklenjene s fizičnimi osebami. Z ozirom na okoliščine, ki se navajajo v nadaljevanju in določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ki jih citira, pa davčni organ ugotavlja še, da tožeča stranka komisijske prodaje vozil dejansko ni opravljala, temveč je vozila prodajala končnim kupcem v svojem imenu in za svoj račun, na računih pa navajala klavzulo, da je DDV obračunan na podlagi 102. in 104. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), tj. od ustvarjene razlike v ceni. Obenem pa ugotavlja še, da je tožeča stranka od družbe A. poleg kupoprodajnih pogodb za vozila, sklenjenih s fizičnimi osebami, pridobila tudi prometna dovoljenja, ki so glasila na pravne osebe. V zvezi s temi (različnimi) podatki je davčni organ pridobil kopije zadevnih listin od registracijskih organov, iz katerih so razvidni podatki iz preglednice 2 na 9. in 10. strani odločbe, in ki potrjujejo zgornje ugotovitve o tem, da so podatki različni, navedene razlike v podatkih pa bi po presoji davčnega organa pri tožeči stranki morale vzbuditi dvom v pravilnost uporabljene sheme za obdavčitev s strani dobavitelja vozil in bi jo tožeča stranka kot skrbni gospodarstvenik morala preveriti, saj odločilno vpliva na izpolnjevanje njenih davčnih obveznosti. Enako sledi tudi iz sodb SEU, na kateri se davčni organ sklicuje. Sklicuje pa se tudi na splošno načelo poštenosti in na pričakovanje, da zavezanec, ki opravlja dejavnost preprodaje vozil, pozna in spoštuje zakonodajo ter pri tem sprejema ukrepe, ki so potrebni za to, da se prepriča o pravilnosti izvedenih transakcij. Ravnanje tožeče stranke, ki je spregledala dejstvo, da so bili zadnji lastniki vozil pravne osebe in da uporabe posebne sheme obdavčitve s strani dobavitelja ni preverila, pa tudi, da je podpisala pogodbo, katere določila se niso upoštevala, zato po presoji davčnega organa ne predstavlja skrbnega ravnanja osebe, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, in skupaj z indici, ki kažejo na nepravilnosti in goljufijo v sferi izdajatelja računa, pomenijo objektivne okoliščine, ki kažejo na to, da bi tožeča stranka vsaj morala vedeti, da je sodelovala pri transakciji, povezani z goljufijo oziroma z uporabo posebne sheme obdavčitve, ki jo davčni organ v nadaljnjih razlogih povzema. Tožeča stranka pa tudi ni navedla razumnih razlogov, zakaj od izdajatelja računov teh podatkov ni zahtevala. Davčni organ zato na podlagi zbranih podatkov ugotavlja, da je tožeča stranka namenoma prezrla okoliščine, ki porajajo dvom v upravičenost posebne sheme obdavčitve, z namenom, da se tudi sama izogne obračunu in plačilu DDV po splošni shemi. Ugovore tožeče stranke, ki jih vsebujeta odgovor na dopis „Ugotovljene nepravilnosti“ in pripombe na zapisnik, davčni organ zavrne kot neutemeljene, zavrne pa tudi predlog za zaslišanje direktorja družbe A. D. D., ker meni, da bi njegovo zaslišanje ne moglo vplivati na odločitev.

6Ker torej tožeča stranka po povedanem pri prodaji vozil, ki jih je kupila od pravne osebe A., ni izpolnjevala pogojev za uporabo posebne sheme obdavčitve, bi morala pri prodaji teh vozil v skladu s 33., 36. in 41. členom ZDDV-1 obračunati DDV po splošni shemi po stopnji 22% od celotne prodajne vrednosti posameznega vozila, in s tem tako, kot se ji obračuna DDV in nalaga v plačilo z izpodbijano odločbo.

7V zvezi z vozili, ki jih je tožeči stranki dobavila pravna oseba B. davčni organ ugotavlja, da se je omenjena družba identificirala za DDV v letu 2017 in da je pridobivala rabljena osebna vozila od davčnih zavezancev iz Nemčije po splošni shemi, in sicer kot dobavo znotraj skupnosti, ter da pridobitev vozil v obračunih DDV ni izkazala. Ob napovedi za odmero DMV je kot listine o nakupu vozil predložila kupoprodajne pogodbe, sklenjene s fizičnimi osebami iz Nemčije in ob prodaji vozil na izdanih računih navedla klavzulo za obračun DDV po posebni shemi. Direktor družbe B. E. E. je (v postopku nadzora pri omenjeni družbi) povedal, da so pogodbe s fizičnimi osebami navidezno sklenjene in da je avtomobile dejansko nabavil pri gospodarskih družbah. Kot priča pa je v zadevnem postopku povedal še, da je prodajne pogodbe pisal sam, podatke o fizičnih osebah pa je dobil iz telefonskega imenika. Davčni organ povzame tudi izjavo, ki jo je v zvezi s poslovanjem z omenjeno družbo dal v postopku nadzora direktor tožeče stranke C. C., predložena pa je bila tudi pogodba o poslovnem sodelovanju med omenjenima družbama. Tudi vsebino te pogodbe davčni organ v nadaljevanju povzame ter ob upoštevanju okoliščin, ki jih navede, zaključi, da tožeča stranka, kljub temu da pogodba vsebuje elemente komisijske pogodbe, komisijske prodaje vozil dejansko ni opravljala. Ugotavlja se še, da je tožeča stranka v relevantnem obdobju od družbe A. kupila 21 vozil in da ji je omenjena družba za vsa vozila, razen dveh, poleg računa predložila tudi prometno dovoljenje, iz katerega je razviden zadnji lastnik vozila v Nemčiji in kupoprodajno pogodbo za nakup vozila v Nemčiji, sklenjeno s fizično osebo. Davčni organ je od registracijskih organov pridobil še kopije omenjenih listih, iz katerih so razvidni podatki, kakršni so navedeni v preglednici 7 na 21. in 22. strani odločbe in iz katerih izhaja, da so se prometna dovoljenja v večini primerov glasila na pravne osebe. Tožeča stranka bi zato po presoji davčnega organa, enako kot se ugotavlja pri poslih z družbo A., morala kot skrbni gospodarstvenik podvomiti v pravilnost uporabljene sheme za obdavčitev, saj le-ta odločilno vpliva na izpolnjevanje njenih davčnih obveznosti. Zato davčni organ tudi v tem primeru na podlagi istovrstnih dejanskih okoliščin in na podlagi iste pravne podlage ugotavlja, da je tožeča stranka namenoma prezrla okoliščine, ki porajajo dvom v upravičenost posebne sheme obdavčitve, to pa z namenom, da se je tudi sama izognila obračunu in plačilu DDV po splošni shemi. Vsebinsko enake so tudi pripombe, ki davčni organ iz istih razlogov, kot jih je že navedel v zvezi z odločitvijo v 1. točki izreka, zavrne. Kot nesubstanciran in hkrati kot nepotreben za odločitev pa zavrne tudi predlog za (ponovno) zaslišanje E. E., in sicer tokrat v navzočnosti zakonitega zastopnika tožeče stranke. Davčni organ je zato, glede na povedano, tudi v pogledu vozil, nabavljenih od pravne osebe B., zaključil, da tožeča stranka pri prodaji vozil ni izpolnjevala pogojev za uporabo posebne sheme obdavčitve in se ji zato obračuna DDV po splošni shemi, kot to sledi iz izreka odločbe.

8V zvezi s točko I/3 izreka pa davčni organ prav tako ugotavlja, da tožeča stranka pri prodaji vozil ni izpolnjevala pogojev za uporabo posebne sheme obdavčitve in da bi morala tudi ob prodaji teh vozil v skladu z določbami ZDDV-1 obračunati DDV po splošni shemi, kot se ji sedaj nalaga z izpodbijano odločbo. Gre za tri vozila, navedena v preglednici na 25. strani odločbe, ki jih je tožeča stranka kupila od družbe F., GmbH iz Nemčije, in o čemer je tožeča stranka dala izjavo, vsebino katere davčni organ povzame. Povzame tudi izjavo G. G., lastnika in direktorja omenjene družbe, ki je bil zaslišan kot priča. V postopku nadzora pa so bili pridobljeni tudi podatki o poslovanju omenjene družbe s strani nemške davčne uprave ter podatki o opravljenem prevozu vozil s strani prevoznika H., d.o.o. iz Dobrunj, ki se povzemajo v nadaljevanju obrazložitve. Podatke o opravljenih prevozih (predložene CMR) davčni organ oceni kot neverodostojne in zato zahteva dodatne podatke in pojasnila, ki jih preveri in na tej podlagi ponovno ugotovi, da prevozne listine niso verodostojen dokaz, da bi bila zadevna vozila prepeljana s sedeža družbe F. k tožeči stranki, kot zatrjuje tožnica. Iz listin, ki jih je pridobil davčni organ pri registracijskih organih in v katere je imela tožeča stranka vpogled, nadalje izhaja, da je na vseh računih omenjene družbe obračunan DDV po posebni shemi ter navedena zadevna klavzula, medtem ko iz kopije tujih prometnih dovoljenj izhaja, da so bile zadnji lastnik vozil pravne osebe iz Francije. Pri tem gre za družbe iz skupine I., ki vozila prodajajo na dražbah, značilnost teh poslov pa je, da se vozila prodajajo z obračunanim DDV po splošni shemi. Dvom v verodostojnost računov družbe F. pa bi moralo po presoji davčnega organa nenazadnje vzbuditi tudi neobičajno številčenje računov, ki ga predstavi v tabeli na 31. strani odločbe.

9Tudi v primeru prodaje zadevnih vozil davčni organ glede na povedano ugotavlja, da gre za neupravičeno uporabo posebne sheme obdavčitve ter da je tožeča stranka namerno prezrla pokazatelje, ki porajajo dvom v upravičenost njene uporabe, in to z namenom, da se je tudi sama izognila obračunu in plačilu DDV po splošni shemi. Ugovore tožeče stranke, ki jih vsebujeta odziv na dopis Ugotovljene nepravilnosti v postopku DIN in pripombe, davčni organ obrazloženo zavrne in se pri tem sklicuje na že podane razloge. Zavrne tudi predlog tožeče stranke za neposredno zaslišanje G. G. kot priče ter navaja, da ni dosegljiv, pa tudi, da okoliščine, o katerih bi izpovedal, ne morejo odločilno vplivati na ugotovitve v zadevi. Kot nepotrebne za odločitev pa zavrne tudi predlagano zaslišanje voznika in odgovorne osebe družbe H. in poizvedbe pri družbah I. iz Francije.

10Ministrstvo za finance je kot davčni organ druge stopnje z odločbo št. DT-499-16-188/2018-2 z dne 1. 6. 2020 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje in se nanje sklicuje. Glede zatrjevanih kršitev pravil postopka po pregledu spisov ugotavlja, da niso podane. Davčni organ dokumentacije, zbrane v postopku, tožeči stranki ni prikrival, seznanil pa jo je tudi s pravico do vpogleda v listine, ki so v spisih. Tožečo stranko je seznanil z vsemi ugotovitvami in izvedenimi dokazi ter se pri tem izrekel o vseh dokazih in dokaznih predlogih tožeče stranke. Na ta način je bilo tožeči stranki po mnenju pritožbenega organa v celoti omogočeno sodelovanje v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ki je bil voden na podlagi in v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Davčni organ tudi ni kršil dokaznih pravil s tem, ko ni izvedel predlaganih zaslišanj, saj je za to po mnenju toženke navedel ustrezne razloge. V splošnem tožena stranka navaja, da je bilo breme dokazovanja, zakaj je poslovanje tožeče stranke v obravnavanih primerih odstopalo od običajne poslovne prakse, na strani tožeče stranke. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na postopek inšpiciranja pri družbah A. in B. pa pojasni, da gre za druge postopke in s tem za zbiranje podatkov, ki so zaupne narave, ki jih davčni oziroma pritožbeni organ ne more posredovati.

11Glede sporne obdavčitve pri prodaji vozil, ki jih je tožeča stranka pridobila od družb A., B. in F., tožena stranka soglaša z ugotovitvami davčnega organa, ki so vsebovane v izpodbijani odločbi. Pri tem se sklicuje na posebno ureditev, ki jo vsebuje ZDDV-1 v določbah 102., 103. in 104. člena in ki jo povzame, ter na tej podlagi ugotovi, da je bil tožeči stranki v postopku nadzora pri nadaljnji prodaji zadevnih vozil, pravilno obračunan DDV po preračunani splošni stopnji DDV 18,0328% od neto prodajne vrednosti vozil in ne od provizije, kot bi želela tožeča stranka. Strinja se tudi z ugotovitvami in zaključki organa prve stopnje o tem, da je tožeča stranka aktivno sodelovala v verigi preprodaje vozil, ki jih je pridobila od navedenih dobaviteljev in vozila nato prodala končnim kupcem po posebni shemi obdavčenja. Ni namreč dvoma o tem, da je tožeča stranka za kupljena vozila prejela račune in tuja prometna dovoljenja, iz katerih je razvidno, da je bil zadnji lastnik vozil pravna oseba. Prejela pa je tudi kupoprodajne pogodbe za vsa vozila, ki glasijo na fizične osebe kot prodajalce vozil. Zato se tožeči stranki po presoji tožene stranke ob upoštevanju navedenih ter ob upoštevanju še drugih, obširno pojasnjenih objektivnih okoliščin, v izpodbijani odločbi utemeljeno očita, da ni ravnala v dobri veri in ni sprejela ukrepov, s katerimi bi se lahko prepričala, da ne sodeluje pri davčni utaji. Soglaša tudi z organom prve stopnje, da je tožeča stranka okoliščine, ki kažejo na utajo, prezrla namenoma in se s tem izognila obračunu in plačilu DDV po splošni shemi. Glede družbe F. pa ni niti dokazov o tem, da bi bila obravnavana vozila dobavljena od omenjene družbe slovenskim kupcem, in je bila posebna shema obdavčitve tudi iz tega razloga očitno prirejena z namenom izogibanju plačila davka v Sloveniji. Sicer pa v zvezi z očitkom tožeče stranke, da ji niso poznane ugotovitve, ki jih je davčni organ pridobil glede družbe F. na podlagi mednarodne izmenjave podatkov, navaja, da so ugotovitve o poslovanju omenjene družbe le ena od okoliščin, ki kažejo na davčno utajo in da niso edini dokaz, na katerem temelji odločitev. Bistveno je poznavanje poslov in ravnanje tožeče stranke, oziroma to, da je vedela pri kakšnih poslih sodeluje, kar vse pa izhaja in je utemeljeno na objektivnih okoliščinah, ki so iz sfere tožnice. Glede (ne)izvedbe zaslišanja J. J. pritožbeni organ ponavlja razloge prve stopnje, glede dokumentov CMR pa navaja, da je organ prve stopnje že v zapisniku o nadzoru ugotovil, da niso verodostojni in da torej ne drži trditev tožnice, da se v tej zvezi ni mogla izjasniti pred izdajo odločbe. V zvezi z družbo F. toženka še posebej očita tožnici nerazumno oziroma malomarno ravnanje, saj je pri poslovanju s to družbo spregledala osnovna dejstva, ki so pomembna za obdavčitev z DDV in od katerih je še posebej pomemben podatek, da so bili zadnji lastniki vozil pravne osebe.

12Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

13V tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na dejstvih, ki se tičejo družbe A., ter da ji tožena stranka v zvezi s temi dejstvi ni vročila nobenih dokazov. Že v pritožbi je navedla, da je z vlogo z dne 27. 7. 2018 izrecno zahtevala vročitev vseh obremenilnih dokazov, pa ji le-ti niso bili vročeni. Navedba v izpodbijani in drugostopenjski davčni odločbi, da pravice do vpogleda v spise in kopiranja listin ni izkoristila, je protispisna. Napačno je tudi stališče, da za izvajanje pravice do izjave v postopku zadostuje vročitev dokumenta „Ugotovljene nepravilnosti v postopku DIN oziroma zapisnika o nadzoru“. Upravičena je do vročitve dokazov, na katerih ugotovitve davčnih organov temeljijo, zato bi morala tožena stranka v skladu in na podlagi določb 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) njeni izrecni zahtevi za vročitev vseh obremenilnih dokazov ugoditi. Ravnanje toženke je zato v nasprotju z določbami ZUP in z 22. členom Ustave. Poleg tega odločba o pritožbi v tej zvezi nima razlogov, saj se do razlogov pritožbe ni vsebinsko opredelila, ampak je samo ponovila razloge prve stopnje. Tožeči stranki je bila zato kršena tudi pravica do pravnega sredstva.

14Tožena stranka je predlog za zaslišanje D. D. neupravičeno zavrnila. Omenjeni bi potrdil navedbe tožeče stranke, da ji je D. D. zagotovil, da je upravičen do obračunavanja DDV po posebni shemi. Gre za dejstvo, ki je po navedbah tožnice relevantno za odločitev, zato je zavrnitev izvedbe dokaza šteti za preprečitev izvajanje dokazov v njeno korist, kar je bistvena kršitev določb postopka. Zgolj s pisnimi dokazi pa tega dejstva ni mogoče dokazovati. Dejstvo je, da je preverila dejstva v zvezi s pravilno uporabo posebne sheme, in da zato ni sodelovala v morebitni davčni utaji.

15Običajnih plačilnih pogojev, ki jih zatrjuje, toženka ni utemeljila in navedla dokazov in na ta način kršila pravico tožnice do obrazložene odločitve. Tožeča stranka je tudi izrecno zahtevala, da se jo obvesti o morebitnem postopku DIN pri družbi A. in o morebitnem DDV, ki je bil obračunan tej družbi po splošni shemi in ki bi predstavljal za tožnico vhodni davek, ki znižuje njeno davčno obveznost. Do teh navedb se toženka ni opredelila, zato preizkus odločbe ni mogoč. Ker ni izvajala dokazov v tej zvezi, pa je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi odločba druge stopnje je v pogledu odbitka vstopnega davka in pravice tožnice, da upošteva odbitek, ostala brez dodatne obrazložitve in s tem brez razlogov. Ne more namreč tožeči stranki naložiti zgolj dodatne davčne obveznosti, ne da bi ji hkrati priznala tudi ustrezen odbitek vhodnega DDV, če je do tega po ekonomski vsebini upravičena. S tem krši načelo davčne nevtralnosti, tožnici pa naloži davčno breme v višini, ki ga ne bi mogla nositi. Dejstvo, da tožnica ne razpolaga z ustreznim računom, glede na siceršnje ugotovljene dejanske okoliščine ne more biti odločilna. Drugačno stališče je v nasprotju z Direktivo.

16Sicer pa se drugostopenjski davčni organ tudi do ostalih pritožbenih navedb ni opredelil in jih presodil. Tožeča stranka v celoti vztraja pri svojih navedbah. Kot ključna okoliščina, ki narekuje izpodbijano odločitev, se navaja kršitev predpisov s strani družbe A., ki bi morala vozila kupiti in prodati po splošni shemi obdavčitve z DDV. Pri tem se povsem pavšalno in brez dokazov trdi, da družba A. pridobitve vozil iz tujine ni izkazala v obračunih DDV in zato teh navedb ni mogoče preizkusiti. Enako velja glede očitka, da so na sklenjenih pogodbah za vozila navedene fiktivne fizične osebe in glede očitka družbi A., da je zlorabila ID za namene izogibanja davku, in zato tudi tem navedbam ni mogoče konkretizirano ugovarjati. Prav tako niso konkretizirano navedene okoliščine, iz kateri bi bilo razvidno, da je potrebno za prav vsako vozilo uporabiti splošno shemo obdavčitve z DDV. Zgolj dejstvo, da so se prometna dovoljenja glasila na pravne osebe, za to ne zadošča.

17V nadaljevanju tožeča stranka ugovarja ugotovitvam toženke, ki se nanašajo na zavedanje tožeče stranke, da sodeluje pri davčni utaji in da do obdavčitev po posebni shemi ni upravičena. Navaja, da nobena od trditev toženke v tej smeri ne drži. Dejstvo, da so v prometnih dovoljenjih navedene pravne osebe, ne izključuje možnosti, da so bili zadnji lastniki vozil fizične osebe. Zavedanja pa tudi ne izkazuje sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju. Pogodbeni stranki, ki nista prava vešči, sta podpisali vzorec, ki sta ga imeli, čeprav ni bil prilagojen dejanskemu poslovanju. Med strankama pogodbe ni bilo sporno, da gre za prodajo vozil. Poleg tega je veljavna tudi ustna pogodba in dejansko se je izvajala prav ta, organ druge stopnje pa se v tej zvezi ni izrekel. Glede očitka, da ni preverila referenc družbe A., tožnica navaja, da se ji to pač ni zdelo pomembno in da ni našla razloga, ki bi ji vzbudil sum, da je z vozili karkoli narobe. Običajnega načina poslovanja oziroma plačevanja vozil, ki ga zatrjuje tožena stranka, le-ta ne izkaže, ter s tem ne izkaže zatrjevanega pogoja za nastanek davčne obveznosti, ki se nalaga z izpodbijano odločbo.

18V zvezi z nakupi vozil od družbe B. tožena stranka prav tako navaja vrsto dejstev, o katerih tožeče stranke ni obvestila in ji ni dala možnosti, da se o njih izjavi, ter s tem kršila pravice tožnice iz 22. in 25. člena Ustave. Tožnica se pri tem sklicuje na tožbene razloge, ki jih je navedla pri družbi A. Zlasti opozarja na dejstvo, da toženka tožnice ni seznanila z nobenimi dejstvi in da ji kljub zahtevi ni vročila nobenih dokazov, na katerih temelji odločitev. Prav tako ni konkretizirano navedla okoliščin, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Tako pravzaprav tožeča stranka ne ve ničesar, kar se tiče okoliščin pridobitve vozil s strani družbe B., čeprav je to ključnega pomena za odločitev. Tožeči stranki na ta način ni bila dana možnost, da ugovarja, kar je bistvena kršitev določb postopka in 22. ter 25. člena Ustave. Nekonkretiziran je tudi očitek, da so prodajne pogodbe, ki jih je predložila družba B., ponarejene, v tej zvezi pa se toženka sklicuje na izjavo zakonitega zastopnika družba B., ki jo je dal na zaslišanju, pri katerem tožeča stranka ni bila prisotna. S tem pa ni izkazana ključna zatrjevana okoliščina, da je družba B. zlorabila posebno shemo obdavčitve in bi morala biti pri prodaji vozil tožeči stranki uporabljena splošna shema in to za vsa prodana vozila.

19Vsebinsko enaki, kot pri dobavah vozil s strani družbe A., so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na zavedanje tožnice, da sodeluje pri davčni utaji. Tožnica za nebistveno šteje dejstvo, da so v prometnih dovoljenjih navedene pravne osebe. Za nebistvene šteje tudi ugotovitve toženke, ki se nanašajo na sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju in trdi, da med strankama ni bilo spora o tem, da gre za prodajo vozil in ne za komisijsko pogodbo. Za preveritev referenc tudi v primeru družbe B. ni našla razlogov. Kakšna je običajna poslovna praksa, na katero se toženka sklicuje, pa ni razloženo na konkreten način in zato odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Kar vse po navedbah tožeče stranke pomeni, da toženka ni niti z verjetnostjo in še manj z gotovostjo izkazala pogojev za nastanek davčne obveznosti, ki se ji nalaga z izpodbijano odločbo. Poleg tega tožeča stranka ni mogla biti navzoča pri zaslišanju obremenilne priče E. E., čeprav na njegovi izpovedbi temeljijo glavni očitki odločbe in čeprav je to izrecno zahtevala. Zato se odločba ne bi smela opirati na to izpovedbo, tožnici pa je bila kršena pravica do izjavljanja iz 22. člena Ustave.

20Po navedbah v tožbi toženka tudi v primeru družbe F. tožnice ni seznanila z relevantnimi dejstvi in ji ni vročila dokazov in se zato tožnica o očitkih ni mogla izjaviti. Predvsem pa toženka ni konkretizirano navedla okoliščin, ki bi dokazovale, da je družba F. zlorabila posebno shemo obdavčitve in da do tega ni bila upravičena, kar je ključna predpostavka za odločitev. Prav tako ji toženka ni vročila nikakršnih dokazov in se zato ne more izreči o dejstvih, ki so navedena v odločbi. Iz izjave zakonitega zastopnika omenjene družbe izhaja, da je bilo poslovanje zakonito, drugačen zaključek toženke pa temelji na splošnem in nekonkretiziranem odgovoru SCAC nemškega davčnega organa. Odgovor SCAC in poročilo z dne 30. 1. 2018 sta tožeči stranki neznana in ju zato ne more preveriti, iz odgovora pa je celo razvidno, da verige prodaj za vozila, ki jih je tožeča stranka kupila od družbe F., nemški davčni organ ni uspel preveriti, kar pomeni, da je popolnoma nekonkretiziran tudi zaključek, da je bila uporabljena posebna shema obdavčitve. Odgovor SCAC se tudi v ničemer ne dotika okoliščin prodaje vozil, ki jih je od družbe F. kupila tožeča stranka in se zato ugotovljene okoliščine glede kršitev pri obračunavanju DDV, tj. glede zlorabe posebne sheme obdavčitve ne nanašajo nujno na vozila, ki jih je kupila tožeča stranka. S tem ni utemeljen bistven pogoj za obdavčitev in je hkrati odveč ugotavljanje, ali je tožeča stranka pri poslovanju z družbo F. ravnala z zadostno skrbnostjo. Sicer pa ugovarja navedbam toženke tudi v tej zvezi. Trdi, da prevoznih dokumentov (CMR) ni sama izpolnjevala in da je bila to v celoti naloga prevoznika. Ali je dokumente prevoznik izpolnil pravilno, pa je itak nepomembno, kot tudi ni pomembno, kje so bila naložena vozila, saj iz tega dejstva ni mogoče sklepati o davčni utaji. Dejstvo je, da je tožeča stranka vozila prejela iz Nemčije, številni dokazi, pridobljeni v tej zvezi, pa tožnici niso bili vročeni, čeprav je v pritožbi izrecno zahtevala, da se ji vročijo. Predlagala je tudi zaslišanje prevoznikov K. K. in L. L., vendar se tožena stranka na to ni odzvala. Družbe iz skupine I., vpisane na prometnih dovoljenjih, ne utemeljujejo zavedanja tožnice, da gre za davčno goljufijo, saj teh družb ne pozna in od njih vozil ni kupovala, ugotovitev toženke, ki se nanašajo na poslovanje teh družb, pa ni mogoče preizkusiti, ker ni razvidno, na čem temeljijo. Jasno tudi ni, kako naj bi zaporedje računov vplivalo na vedenje tožeče stranke o obračunu DDV po posebni shemi. Prav tako ni imela tožnica priložnosti slišati zakonitega zastopnika družbe F., ki ga toženka očitno ni želela zaslišati, ker se je bala logične razlage, ki bi preprečila njeno šibko utemeljitev odločbe. Zato ni niti z verjetnostjo izkazala niti drugega pogoja za nastanek davčne obveznosti in zato ni podlage za izpodbijano odločitev.

21Tožeča stranka se v nadaljevanju sklicuje tudi na ostala stališča, ki jih je navedla v zvezi z ugotovitvami glede družbe A., ter pri tem posebej poudarja svoje očitke glede skrivanja dokazov ter opozarja na dejstvo, da toženka ni ugodila dokaznim predlogom, s katerimi bi se lahko razbremenila. Zlasti to velja glede zavrnitve predloga za zaslišanje odgovorne osebe družbe H., d.o.o., kot napačno pa izpostavlja stališče toženke v zvezi s prodajo vozil pravnih oseb iz skupine I. iz Francije. Nasploh opozarja na nemogoč položaj, v katerem se je znašla in v katerem ji je bila kršena pravica do izjavljanja v postopku. V tej zvezi posebej izpostavlja nemožnost izjave glede odgovora SCAC ter zavrnitev predloga, da se zaslišijo odgovorne osebe družbe F. kot prodajalca vozil, ki bi lahko pojasnile poslovanje omenjene družbe.

22Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

23Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in pri predlogih.

24Tožba ni utemeljena.

25V določbah poglavja 4.a) ZDDV-1 je vsebovana Posebna ureditev za obdavčljive preprodajalce, ki pomeni zakonsko podlago za odločanje v konkretnem primeru. Ni namreč spora o tem, da gre pri obravnavanih poslih, sklenjenih med tožečo stranko in družbami A., B. in F., za preprodajo rabljenih osebnih motornih vozil in ne morda za komisijsko prodajo.

26Po 102. členu ZDDV-1, ki sodi v okvir omenjenega poglavja, kot splošno velja, da se za dobave rabljenega blaga, ki jih opravijo obdavčljivi preprodajalci, uporablja posebna ureditev, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec v skladu s to ureditvijo.

27Nadalje so v 103. členu določeni pogoji za uporabo te ureditve, in sicer je določeno, da se posebna ureditev uporablja za dobave blaga iz prvega odstavka 102. člena (in s tem tudi rabljenih osebnih vozil), ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec v primeru, če mu je to blago v Uniji dobavila ena od naslednjih oseb: a) oseba, ki ni davčni zavezanec, b) drug davčni zavezanec, kolikor je dobava blaga oproščena v skladu s 3. točko 44. člena tega zakona, c) drug davčni zavezanec, ki je oproščen obračunavanja DDV v skladu s posebno ureditvijo za male davčne zavezance, če gre za osnovna sredstva in d) drug obdavčljiv preprodajalec, kolikor je bila dobava blaga obdavčena z DDV po posebni ureditvi.

28V konkretnem primeru je sporna uporaba posebne ureditve pri (nadaljnji) prodaji rabljenih osebnih vozil, ki so jih tožeči stranki dobavile že omenjene družbe (A., B. in F.) in s tem izpolnjevanje pogoja za posebno ureditev iz točke d) citiranega 103. člena ZDDV-1. V tej zvezi, z ozirom na zbrane podatke, ni spora o tem, da so tožeči stranki zadevna vozila dobavile omenjene družbe kot drug obdavčljiv preprodajalec in da so ob prodaji vozil na izdanih računih navedle klavzulo za obračun DDV po posebni shemi.

29Vendar pa obenem iz zbranih podatkov (prav tako neprerekano) sledi, da je bila tožeča stranka ob dobavi vozil razen z omenjenimi podatki, ki so razvidni iz računov, seznanjena tudi s podatki iz prodajnih pogodb in iz prometnih dovoljenj za vozila. Ti pa se v pogledu zadnjih lastnikov vozil v bistvenem razlikujejo in s tem tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, vzpostavljajo dvom v upravičenost uporabe posebne sheme s strani dobaviteljev, kar je pogoj za ugodnejšo obdavčitev, ki jo uveljavlja tožnica. Iz prometnih dovoljenj namreč, drugače kot iz prodajnih pogodb, ki glasijo na fizične osebe, izhaja, da so bili zadnji lastniki vozil pravne osebe. Tožeča stranka, ki je razpolagala s prometnimi dovoljenji, bi zato kot izkušen preprodajalec morala vedeti, da v takšnem primeru vozila niso mogla biti prodana po posebni shemi. Zato bi bila dolžna ta podatek preveriti in se prepričati, da je klavzula na računu pravilna, saj le-ta odločilno vpliva na pravilnost izpolnjevanja njenih davčnih obveznosti, sicer pa obračunati DDV po splošni shemi. Tega pa tožeča stranka po lastni izjavi in po izjavah zaslišanih prič ni storila in s tem, vsaj zaradi nezadostne skrbnosti, če ne namenoma, prezrla dejstva, ki kažejo na utajo ter se na ta način tudi sama neupravičeno izognila obračunu in plačilu DDV po splošni shemi. O nasprotnem, to je o svojem skrbnem ravnanju, tožeča stranka s svojimi navedbami ne prepriča. Na naroku je namreč zakoniti zastopnik tožnice izpovedal o tem, da se in kako se lahko (na način, ki ni zakonit) obdavčitvi po splošni shemi izogneš, kar pomeni, da se je možne zlorabe zavedal in je bil zato še toliko bolj dolžan, da obstoj pogojev za ugodnejšo obdavčitev preveri.

30Da je v konkretnem primer dejansko šlo za zlorabo, pa izkazujejo oziroma celo dokazujejo podatki, ki jih je zbral davčni organ v postopkih nadzora pri dobaviteljih (pri družbah A. in B.) in s poizvedbami pri družbi F., oziroma pri pristojnih nemških davčnih organih in iz katerih sledi, da so bili zadnji lastniki vozil dejansko pravne osebe in da je bil pri nakupu vozil s strani dobaviteljev DDV (pravilno) obračunan po splošni shemi. Izkazane so torej ključne okoliščine, ki kažejo na zlorabo. Enako sledi iz izpovedi priče E. E., direktorja dobavitelja - družbe B., ki je že v postopku nadzora in ponovno na naroku pred sodiščem (tokrat v navzočnosti zakonitega zastopnika tožeče stranke in njenega pooblaščenca) izpovedal, da so prodajne pogodbe s fizičnimi osebami navidezno sklenjene in da je zadevna vozila dejansko nabavil pri gospodarskih družbah. Tožeča stranka omenjenim ugotovitvam ugovarja na način, da trdi, da ji davčni organ, kljub zahtevi, o tem ni posredoval dokazov in da zato ni imela možnosti, da se o tozadevnih ugotovitvah tožene stranke sploh izreče. Kar pa ne drži, saj je iz predloženih upravnih spisov razvidno, izhaja pa tudi iz obrazložitve obeh davčnih odločb, da je bila tožeča stranka z vsemi relevantnimi ugotovitvami seznanjena preko zapisnika in že pred tem preko omenjenih Ugotovitev v postopku nadzora, imela pa je tudi možnost, da vpogleda listine, ki so v spisih (in ki se je ni poslužila) in kar pomeni, da je možnost izjave imela. Do vročitve dokazov pa, kot ji pravilno pojasnita že davčna organa, po nobenem predpisu ni upravičena, zato se ne more uspešno sklicevati na kršitev pravice do izjave iz tega razloga. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o kršitvi pravice do pravnega sredstva, ker izpodbijana odločba v tej zvezi nima razlogov, saj je iz spisov zadeve razvidno, da se o zatrjevani kršitvi postopka, kot že rečeno, oba davčna organa obširno izrečeta v obrazložitvi izpodbijane in drugostopenjske davčne odločbe. Obrazložena je tudi zavrnitev predloga za zaslišanje direktorja družbe A. D. D., in to iz pravilnih razlogov, na katere se sodišče sklicuje. Medtem ko razlogovanje glede zatrjevanih običajnih plačilnih pogojev, ki se zahteva v tožbi, za odločitev ni bistveno, obveščanje o poteku postopkov nadzora pri dobaviteljih in odločitvah, ki so bile sprejete v teh postopkih, pa je iz razlogov, ki jih vsebuje obrazložitev odločbe druge stopnje, za ta postopek nerelevantno. Kot pavšalen in s tem neutemeljen pa sodišče zavrača tudi očitek, da se pritožbeni organ o „ostalih pritožbenih navedbah“ ni opredelil in da jih ni presodil. G. G., zakoniti zastopnik družbe F., je bil kot priča ponovno zaslišan na naroku pred sodiščem in je bila na ta način, enako kot to velja za pričo E. E., odpravljena kršitev postopka, ki se nanaša na neudeležbo tožeče stranke pri njegovem zaslišanju. Sicer pa, kot že v postopku nadzora, omenjena priča zgolj splošno opiše svoj način trgovanja z vozili in s tem ne omaje ključnih ugotovitev davčnih organov. Sodišče se strinja tudi z razlogi tožene stranke za zavrnitev predlogov za zaslišanje odgovorne osebe in prevoznikov pri družbi H., d.o.o. kot nebistvenih za odločitev. Glede obračuna DDV po preračunani davčni stopnji 18,0328% od neto prodajne vrednosti vozil, pa tožnica ugovorov nima. Sodišče zato, ob umanjkanju vsebinskih ugovorov, sledi ugotovitvam in razlogom davčnih organov, ki kažejo na zlorabo posebne sheme pri poslih z obravnavanimi vozili, in se nanje sklicuje.

31To pa pomeni, da je izpodbijana odločitev, pri kateri se upošteva splošna shema za obdavčenje z DDV, pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Sodišče je zato tožbo na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

32Odločitev o stroških postopka, ki jo vsebuje II. točka izreka, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

33Povračilo potnih stroškov, ki sta jih v skladu z določbami 242. člena ZPP priglasili na naroku zaslišani priči E. E. in G. G., pa je sodišče ob uporabi prvega odstavka 156. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 naložilo v plačilo toženi stranki, saj sta bili zaslišanji omenjenih prič opravljeni zaradi odprave kršitev pravil postopka, storjenih v upravnem postopku in torej iz razloga, ki je na strani tožene stranke. Tožeči stranki namreč v upravnem postopku ni bila omogočena navzočnost pri njunem zaslišanju, kar je sodišče štelo za okoliščino, ki bi lahko vplivala na pravilnost sprejete odločitve in s tem za bistveno kršitev pravil postopka, ki pa jo je lahko odpravilo v sodnem postopku.