102. člen ZDDV-1

Po presoji sodišča tožnik utemeljeno vztraja pri dokaznem predlogu za zaslišanje svojega dobavitelja, kajti ta predlog je v načelu primeren za obrambo pred očitkom, da je tožnik predložil ponarejen račun. Po presoji sodišča prvostopenjski organ vnaprejšnje dokazne ocene, četudi je ta po pravilih ZDavP-2 in ZUP izjemoma dopustna, ni zadostno utemeljil, za argumentacijo drugostopenjskega organa, da bi tožnik moral razpolagati s kuverto ali elektronskim sporočilom, pa ni nobene trdne podlage, tj. lahko bi tožnik v primeru poprave računa s tem razpolagal ali pač ne. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil mislil, da mu podjetje A. kot mali davčni zavezanec (ta status tega podjetja je bil tožniku znan, kot je to, neprerekano, davčnemu organu pojasnjeval v postopku odmere DMV) prodaja svoja osnovna sredstva. Posledično pogoj za uporabo posebne sheme pri tožnikovi nadaljnji uporabi teh vozil, kot ga določa tč. c) 103. člena ZDDV-1 ni bil izpolnjen. Tožnik je imel registrirano dejavnost za preprodajo vozil, teh vozil pa ni nabavil za osebno uporabo in jih ni registriral na svoje ime, ampak jih je takoj prodal svojemu podjetju in tako dosegel spremembo sheme iz splošne v posebno.

Vendar pa, glede na to, da se tožniku davek nalaga, ker bi moral ob prodaji vozila kupcu na podlagi izdanega računa obračunati DDV po splošni shemi, tj. po stopnji 22 %, bi bil davčni organ moral najprej jasno ugotoviti, da je bil tožnik kot samostojni podjetnik tisti, ki je zadevno vozilo prodal kupcu. Teh ugotovitev pa v izpodbijani odločbi niti v drugostopenjski odločbi ni. Glede tretjega in četrtega avtomobila pa se z izpodbijano odločbo kot subjekt, ki je avtomobila kupil od nemških prodajalcev, prepozna tožnika kot samostojnega podjetnika in prezre tožnika kot fizično osebo. V izpodbijani odločbi podlaga za takšen zaključek ni jasno opredeljena, tj. ni jasno, ali se tožniku očita obstoj subjektivnega elementa ali pa uporaba navideznih poslov oz. zloraba drugih predpisov ali kaj tretjega. V izpodbijani odločbi se navaja zgolj, da tožnik lahko preprodajo vozil opravlja le v okviru registrirane dejavnosti in ne kot fizična oseba, sicer bi šlo za delo na črno. Toženka podaja le pavšalne očitke o delu na črno ter le pavšalno citira zakonske določbe. Ta pomanjkljivost ni bila odpravljena niti z odločbo drugostopenjskega davčnega organa.

Zavezancu, ki prejme račun z maržno ureditvijo, ni mogoče zavrniti pravice do maržne ureditve, tudi če dobavitelj v resnici ni uporabil te ureditve, razen če zavezanec ni ravnal v dobri veri ali ni sprejel vseh možnih razumnih ukrepov, da bi se prepričal, da ne sodeluje v davčni utaji. Tozadevno sodišče pritrjuje tožniku, da bi moral davčni organ najprej ugotoviti objektivne elemente, ki utemeljujejo davčno utajo (torej kdo in kako je storil goljufijo), ter nadalje tudi tiste, ki utemeljujejo tožnikovo slabovernost ali odsotnost preventivnih ukrepov. Navedeno pa v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, tj. ni opredeljeno, kako naj bi tožnik dejansko aktivno sodeloval pri utaji, glede na to, da med strankama ni sporno, da je tožnik rabljene avtomobile dejansko imel na zalogi in jih je tudi prodal končnim kupcem.

Tožeča stranka je bila ob dobavi vozil seznanjena s podatki iz prodajnih pogodb in iz prometnih dovoljenj za vozila. Ti pa se v pogledu zadnjih lastnikov vozil v bistvenem razlikujejo in s tem vzpostavljajo dvom v upravičenost uporabe posebne sheme s strani dobaviteljev, kar je pogoj za ugodnejšo obdavčitev, ki jo uveljavlja tožnica. Iz prometnih dovoljenj namreč, drugače kot iz prodajnih pogodb, ki glasijo na fizične osebe, izhaja, da so bili zadnji lastniki vozil pravne osebe. Tožeča stranka, ki je razpolagala s prometnimi dovoljenji, bi zato kot izkušen preprodajalec morala vedeti, da v takšnem primeru vozila niso mogla biti prodana po posebni shemi. Zato bi bila dolžna ta podatek preveriti in se prepričati, da je klavzula na računu pravilna, saj le-ta odločilno vpliva na pravilnost izpolnjevanja njenih davčnih obveznosti, sicer pa obračunati DDV po splošni shemi.

V primeru, ko gre za navidezne posle, pogodbeni stranki davčnemu organu svojo pravo voljo namenoma prikrivata (v danem primeru preko zunanjega videza), zato jo je mogoče ugotavljati izključno iz drugih okoliščin posla, torej posrednih dokazov, objektivnih okoliščin v zvezi s posli in indicev. Posli so dejansko nastali, stranki sta posledice poslov tudi želeli. Stranki sta posel sklenili, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pravice iz tega posla. Namen sklenitve absolutno navideznega posla za njegovo presojo ni bistven, povezan pa je vsekakor s tem, da želita stranki prikriti resnična dejstva posla. Zato se ugotavljanje prave volje strank za sklenitev posla na davčnem področju ne kaže kot sporno vprašanje med strankama, marveč se presoja na podlagi objektivnih okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne.

Davčni organ tožniku utemeljeno očita subjektivni element in zanj navaja tudi objektivne okoliščine. Tožnik je vede zlorabil sistem DDV, da bi si pridobil neupravičeno davčno korist s prehodom iz splošne sheme obdavčitve z DDV v posebno shemo obdavčitve zlorabil shemo obdavčitve z DDV, saj je pri obdavčitvi predmetnega traktorja vede upošteval račun, s katerim je bila zlorabljena shema obdavčitve in posledično DDV obračunal v prenizkem znesku (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2).

Določba Zakona o splošnem upravnem postopku o prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika, veže samo drugostopenjski organ, če sam spremeni izpodbijano prvostopenjsko odločbo, ne veže pa prvostopenjskega organa, ko ta odloča v ponovnem postopku. Sodišče prve stopnje izvedbe dokazov v obravnavani zadevi ni zavrnilo iz dopustnih formalnih oziroma vsebinskih razlogov. Zavrnitev zaslišanja predlaganih prič je utemeljilo s splošnim sklicevanjem na pridobljene listinske dokaze, s tem pa je posameznim vrstam dokazov (konkretno listinam) dalo pomen, ki iz Zakona o pravdnem postopku niti Zakona o upravnem sporu ne izhaja, s čimer je sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšna splošna vnaprejšnja ocena pomena določene vrste dokazov nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopusten razlog za zavrnitev predlaganega dokaza druge vrste (konkretno zaslišanja). Sodišče prve stopnje bi dokazne predloge lahko ocenilo kot nepotrebne ob ugotovitvi, da se z njimi dokazujejo dejstva, ki glede na materialno pravo za odločitev niso odločilna oziroma so že dokazana. Zavrnitev dokazov bi bila sprejemljiva tudi, če bi sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo argumentiralo, zakaj pr

Tožnik, ki posluje s tujimi dobavitelji v okviru opravljanja svoje dejavnosti, bi moral poznati vsebino klavzul na računih oziroma se pred sklenitvijo posla o tem ustrezno informirati. Če je tožnik navedenim računom s klavzulami pripisoval drugačen pomen, kot ga imajo v resnici, je sam odgovoren za posledice svojega neskrbnega ravnanja. V primeru, če je menil, da računi ne izkazujejo resničnosti poslovnih dogodkov, pa bi moral takšne račune zavrniti in zahtevati izdajo pravilnih računov, česar pa tožnik ni storil. Iz vsebine spornih računov nesporno izhaja, da vsebujejo klavzule, ki določajo, da DDV v državi dobaviteljev (Madžarska) ni bil obračunan. Gre za oproščene dobave blaga znotraj Skupnosti. Na podlagi navedenih ugotovitev je pravilen zaključek davčnega organa, da bi moral tožnik pri nadaljnji prodaji vozil v Sloveniji obračunati DDV po splošni ureditvi, saj niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo posebne ureditve, kot jih določa 103. člen ZDDV-1. Gre za zlorabo davčnih predpisov, z namenom omogočanja prehoda sistema obdavčitve z DDV iz splošne ureditve na posebno ureditev, s čimer je bil tožnik seznanjen in je v predmetni zadevi izkazan tožnikov subjektivni element

Tožnik predmetnih vozil ni kupil za svoje potrebe oziroma jih niso kupili tožnikovi sorodniki za lastne potrebe, kot to navaja tožnik in kot to izhaja iz predloženih izjav. Iz tožnikovega ravnanja tudi po presoji sodišča izhaja, da je ta vozila kupil z namenom nadaljnje prodaje s ciljem pridobiti dobiček, kar pa podleže obdavčitvi po ZDDV-1. Tožnik je v letu 2007 preprodajal 9 rabljenih osebnih vozil in s prodajo dosegel obdavčljiv dohodek, čeprav za to ni imel registrirane dejavnosti in ni bil identificiran za namene DDV. Rabljena vozila, kupljena v drugi državi članici EU, so po vstopu Republike Slovenije v EU praviloma obdavčena z DDV v državi članici nakupa, razen če vozilo kupi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in je vozilo obdavčeno v državi njenega sedeža. V skladu z 78. členom ZDDV-1 bi moral tožnik davčnemu organu prijaviti dejavnost, od katere bi moral obračunavati in plačevati DDV od prodajne vrednosti vozil oziroma od ustvarjene razlike v ceni rabljenih osebnih vozil, ki jih je preprodal. Tožnik je dejavnost opravljal na črno (5 alineja prvega odstavka 3. člena ZPDZC), bil pa je tudi sam gospodar posla, ne pa njegovi sorodniki, kot to navaja tožnik.

V predmetni zadevi je pri nakupu vozil z obračunanim DDV po posebni shemi sporno, ali je davčni organ tožniku pravilno naložil plačilo DDV od celotne razlike v ceni, ustvarjene s preprodajo vozil. Pri nakupu vozil z obračunanim DDV po splošni shemi pa je sporno, ali je davčni organ nakup in prodajo vozil, ki jih je tožnik (navidezno) kupoval in prodajal v imenu fizičnih oseb, pravilno obravnaval kot nakup in prodajo, ki jih je opravil tožnik ter posledično, ali je pravilno, da mu je davčni organ od prodaje nabavljenih vozil naložil plačilo DDV po splošni shemi. V obravnavanem primeru ni izpolnjen noben pogoj iz 103. člena ZDDV-1, zato je davčni organ tožniku pravilno naložil plačilo DDV od preprodaje omenjenih vozil od celotne prodajne vrednosti vozil (po splošni shemi). Pri nakupu vozil, kjer so bili izpolnjeni pogoji za obdavčitev po posebni shemi, je davčni organ ob ugotovitvi, da so bile prodaje fizičnih oseb fiktivne, tožniku pravilno naložil DDV od celotne ustvarjene razlike, dosežene s preprodajo vozil.

Davčni organ je tožniku naložil plačilo DDV od prodaje vozil, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da jih tožnik ni nabavil po posebni ureditvi in zaradi česar mu je naloženo plačilo DDV po splošni ureditvi. Zato mora od prodaje obravnavanih vozil plačati še DDV v višini, ki predstavlja razliko med DDV po posebni ureditvi (kot jo je sam obračunal) in med DDV po splošni ureditvi, ki bi jo po ugotovitvah davčnega organa moral obračunati.

Iz dejanskega stanja v predmetni zadevi izhaja, da so bila sporna vozila nabavljena poškodovana in zato po nizki ceni z namenom, da jih tožnik popravi. Preden so bila vozila komisijsko prodana dejanskim kupcem, jih je tožnik prodal svojim sorodnikom in s tem prikril dejansko vrednost vozil, prav tako pa je prikril svoje opravljanje dejavnosti trgovine na drobno z vozili in popravil vozil na črno.

V obravnavani zadevi se je tožnik ukvarjal z nakupi in prodajami rabljenih osebnih motornih vozil, prihodkov in odhodkov iz tega naslova pa ni evidentiral v svojih poslovnih knjigah, niti jih ni izkazal v oddanih davčnih obračunih. Iz dejanskega stanja natančno izhaja, na kakšen način je kupoval vozila, ki jih je registriral na svoje ime in za katere davčni organ utemeljeno ugotavlja, da jih ni nabavljal za svoje potrebe. Iz dokumentov izhaja, da se vse listine o nakupu in prodaji vozil glasijo na tožnikovo ime. V teh primerih je šlo za opravljanje neregistrirane dejavnosti preprodaje motornih vozil, saj je tožnik vozila že po kratkem časovnem obdobju prodal naprej drugim fizičnim osebam.

Tožnik je aktivno deloval v verigi preprodaje vozil, ki so bila pridobljena iz drugih članic EU na ime ene od slamnatih družb in nato preko fizičnih oseb oddana v komisijsko prodajo tožniku, ki je vozila prodal končnemu kupcu po posebni shemi obdavčenja. Zato se mu ne priznava status obdavčljivega preprodajalca po posebni ureditvi obdavčitve po 102. člena ZDDV-1, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi prodajalec v skladu s to ureditvijo.