104. člen ZDDV-1

Tožeča stranka je bila ob dobavi vozil seznanjena s podatki iz prodajnih pogodb in iz prometnih dovoljenj za vozila. Ti pa se v pogledu zadnjih lastnikov vozil v bistvenem razlikujejo in s tem vzpostavljajo dvom v upravičenost uporabe posebne sheme s strani dobaviteljev, kar je pogoj za ugodnejšo obdavčitev, ki jo uveljavlja tožnica. Iz prometnih dovoljenj namreč, drugače kot iz prodajnih pogodb, ki glasijo na fizične osebe, izhaja, da so bili zadnji lastniki vozil pravne osebe. Tožeča stranka, ki je razpolagala s prometnimi dovoljenji, bi zato kot izkušen preprodajalec morala vedeti, da v takšnem primeru vozila niso mogla biti prodana po posebni shemi. Zato bi bila dolžna ta podatek preveriti in se prepričati, da je klavzula na računu pravilna, saj le-ta odločilno vpliva na pravilnost izpolnjevanja njenih davčnih obveznosti, sicer pa obračunati DDV po splošni shemi.

V primeru, ko gre za navidezne posle, pogodbeni stranki davčnemu organu svojo pravo voljo namenoma prikrivata (v danem primeru preko zunanjega videza), zato jo je mogoče ugotavljati izključno iz drugih okoliščin posla, torej posrednih dokazov, objektivnih okoliščin v zvezi s posli in indicev. Posli so dejansko nastali, stranki sta posledice poslov tudi želeli. Stranki sta posel sklenili, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pravice iz tega posla. Namen sklenitve absolutno navideznega posla za njegovo presojo ni bistven, povezan pa je vsekakor s tem, da želita stranki prikriti resnična dejstva posla. Zato se ugotavljanje prave volje strank za sklenitev posla na davčnem področju ne kaže kot sporno vprašanje med strankama, marveč se presoja na podlagi objektivnih okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne.

Davčni organ tožniku utemeljeno očita subjektivni element in zanj navaja tudi objektivne okoliščine. Tožnik je vede zlorabil sistem DDV, da bi si pridobil neupravičeno davčno korist s prehodom iz splošne sheme obdavčitve z DDV v posebno shemo obdavčitve zlorabil shemo obdavčitve z DDV, saj je pri obdavčitvi predmetnega traktorja vede upošteval račun, s katerim je bila zlorabljena shema obdavčitve in posledično DDV obračunal v prenizkem znesku (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2).

Tožnik predmetnih vozil ni kupil za svoje potrebe oziroma jih niso kupili tožnikovi sorodniki za lastne potrebe, kot to navaja tožnik in kot to izhaja iz predloženih izjav. Iz tožnikovega ravnanja tudi po presoji sodišča izhaja, da je ta vozila kupil z namenom nadaljnje prodaje s ciljem pridobiti dobiček, kar pa podleže obdavčitvi po ZDDV-1. Tožnik je v letu 2007 preprodajal 9 rabljenih osebnih vozil in s prodajo dosegel obdavčljiv dohodek, čeprav za to ni imel registrirane dejavnosti in ni bil identificiran za namene DDV. Rabljena vozila, kupljena v drugi državi članici EU, so po vstopu Republike Slovenije v EU praviloma obdavčena z DDV v državi članici nakupa, razen če vozilo kupi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in je vozilo obdavčeno v državi njenega sedeža. V skladu z 78. členom ZDDV-1 bi moral tožnik davčnemu organu prijaviti dejavnost, od katere bi moral obračunavati in plačevati DDV od prodajne vrednosti vozil oziroma od ustvarjene razlike v ceni rabljenih osebnih vozil, ki jih je preprodal. Tožnik je dejavnost opravljal na črno (5 alineja prvega odstavka 3. člena ZPDZC), bil pa je tudi sam gospodar posla, ne pa njegovi sorodniki, kot to navaja tožnik.

V predmetni zadevi je pri nakupu vozil z obračunanim DDV po posebni shemi sporno, ali je davčni organ tožniku pravilno naložil plačilo DDV od celotne razlike v ceni, ustvarjene s preprodajo vozil. Pri nakupu vozil z obračunanim DDV po splošni shemi pa je sporno, ali je davčni organ nakup in prodajo vozil, ki jih je tožnik (navidezno) kupoval in prodajal v imenu fizičnih oseb, pravilno obravnaval kot nakup in prodajo, ki jih je opravil tožnik ter posledično, ali je pravilno, da mu je davčni organ od prodaje nabavljenih vozil naložil plačilo DDV po splošni shemi. V obravnavanem primeru ni izpolnjen noben pogoj iz 103. člena ZDDV-1, zato je davčni organ tožniku pravilno naložil plačilo DDV od preprodaje omenjenih vozil od celotne prodajne vrednosti vozil (po splošni shemi). Pri nakupu vozil, kjer so bili izpolnjeni pogoji za obdavčitev po posebni shemi, je davčni organ ob ugotovitvi, da so bile prodaje fizičnih oseb fiktivne, tožniku pravilno naložil DDV od celotne ustvarjene razlike, dosežene s preprodajo vozil.

Davčni organ je tožniku naložil plačilo DDV od prodaje vozil, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da jih tožnik ni nabavil po posebni ureditvi in zaradi česar mu je naloženo plačilo DDV po splošni ureditvi. Zato mora od prodaje obravnavanih vozil plačati še DDV v višini, ki predstavlja razliko med DDV po posebni ureditvi (kot jo je sam obračunal) in med DDV po splošni ureditvi, ki bi jo po ugotovitvah davčnega organa moral obračunati.

Iz dejanskega stanja v predmetni zadevi izhaja, da so bila sporna vozila nabavljena poškodovana in zato po nizki ceni z namenom, da jih tožnik popravi. Preden so bila vozila komisijsko prodana dejanskim kupcem, jih je tožnik prodal svojim sorodnikom in s tem prikril dejansko vrednost vozil, prav tako pa je prikril svoje opravljanje dejavnosti trgovine na drobno z vozili in popravil vozil na črno.

V obravnavani zadevi se je tožnik ukvarjal z nakupi in prodajami rabljenih osebnih motornih vozil, prihodkov in odhodkov iz tega naslova pa ni evidentiral v svojih poslovnih knjigah, niti jih ni izkazal v oddanih davčnih obračunih. Iz dejanskega stanja natančno izhaja, na kakšen način je kupoval vozila, ki jih je registriral na svoje ime in za katere davčni organ utemeljeno ugotavlja, da jih ni nabavljal za svoje potrebe. Iz dokumentov izhaja, da se vse listine o nakupu in prodaji vozil glasijo na tožnikovo ime. V teh primerih je šlo za opravljanje neregistrirane dejavnosti preprodaje motornih vozil, saj je tožnik vozila že po kratkem časovnem obdobju prodal naprej drugim fizičnim osebam.

Tožnik je aktivno deloval v verigi preprodaje vozil, ki so bila pridobljena iz drugih članic EU na ime ene od slamnatih družb in nato preko fizičnih oseb oddana v komisijsko prodajo tožniku, ki je vozila prodal končnemu kupcu po posebni shemi obdavčenja. Zato se mu ne priznava status obdavčljivega preprodajalca po posebni ureditvi obdavčitve po 102. člena ZDDV-1, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi prodajalec v skladu s to ureditvijo.