VSM Sodba I Cp 965/2022

I. Pritožba se zavrne in delna zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno delno zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2020 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in toženki naložilo, da tožniku povrne 6.820,96 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, od zapadlosti pa do prenehanja obveznosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2Zoper citirano delno zamudno sodbo je pritožbo vložila toženka, iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvi točki drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba izpostavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, zmoten, saj sodišče vročitve ni izvedlo pravilno oziroma pri vročanju ni uporabilo posameznih določb Haaške konvencije o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini. Zaradi napak pri vročanju je bila zamudna sodba izdana v nasprotju s pravili pravdnega postopka in jo je potrebno razveljaviti. Sodišče je pisanje vročalo v slovenščini, ki je toženka ne razume in ni pravilno izpolnilo obrazca za vročitev, saj manjka povzetek priloženih listin v angleščini, prav tako pa ni izpolnilo postavke "vrsta in namen listine", "vrsta in namen postopka ter sporni znesek" in "roki, navedeni v listini" ter priložilo poziva za vložitev odgovora na tožbo z ustreznimi opozorili, tako da se toženka ni mogla seznaniti s tem, da je v pošiljki tožba, na katero je potrebno odgovoriti v določenem roku. Hkrati pa organ za vročanje pošiljke ni vročal direktno toženki, ampak njenemu agentu, družbi A. (v nadaljevanju agent), ki je sicer pooblaščen za določena opravila za toženko, ni pa pooblaščen za prejem sodnih pošiljk, zaradi česar vročitev ni bila pravilno opravljena. Nadalje je bila vročena zgolj tožba, ne pa tudi poziv za odgovor na tožbo, vročitev pa ni bila opravljena na registriranem poslovnem sedežu toženke, ampak na naslovu ... BVI. Toženka na tožbo ni odgovorila, saj ji agent ni pravočasno posredoval tožbe. Zaradi napak pri vročitvi so bila kršena pravila postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, prav tako pa so ji bile kršene ustavno zagotovljene pravice po 14., 22. in 23. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS). Pritožba izpostavlja tudi, da po tem, ko je tožnik sodišču sporočil pravilni naslov toženke, sodišče prve stopnje ni izdalo novega sklepa o dolžnosti imenovanja pooblaščenca za sprejemanje pisanj, niti toženki nikoli ni vročilo sklepa o imenovanju pooblaščenca za sprejemanje sodnih pisanj v Republiki Sloveniji, kar predstavlja nadaljnjo procesno kršitev. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev zamudne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženka je vložila tudi dopolnitev pritožbe, ki pa ni pravočasna in je zato sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da pritožba ni utemeljena ter se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter je pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

7Izdajo zamudne sodbe ureja 318. člen ZPP, ki določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ne odgovori na tožbo, ob izpolnitvi sledečih pogojev: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost tožene stranke se po sistemu afirmativne litiskontestacije ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb tožeče stranke, zato se zamudna sodba ne more izpodbijati iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

8Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so podani vsi pogoji za izdajo delne zamudne sodbe iz 318. člena ZPP¹. Ugotovilo je, da je bila tožba toženki pravilno vročena (prvi pogoj) in da so izpolnjeni tudi ostali pogoji iz 318. člena ZPP, saj ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP) (drugi pogoj), utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (tretji pogoj), dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana (četrti pogoj).

9Ker je pritožbeno sporen le prvi pogoj iz 318. člena ZPP, in sicer ali je bila tožba toženki pravilno vročena, je sodišče druge stopnje v nadaljevanju presojalo, ali je bila vročitev opravljena pravilno.

10Toženka v pritožbi izpostavlja, da ji tožba ni bila pravilno vročena. Pri tem podaja več očitkov, in sicer, da zaprosilo za vročitev (obrazec iz Haaške konvencije) ni bilo pravilno ter v celoti izpolnjeno, da se je toženki vročalo v slovenščini (jeziku, ki ga ne razume), da je bila vročena le tožba, ne pa tudi poziv za odgovor na tožbo z ustreznimi opozorili in sklep o imenovanju pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji s pravim naslovom toženke, da ni prejela povzetka vsebine listin v angleščini (jeziku, ki ga razume), da je bilo pisanje vročeno preko njenega agenta, družbe A., osebi B. B., ki ni bila pooblaščena za sprejemanje sodnih pisanj za toženko in ji pisanja ni pravočasno predala, ter da iz obrazca o vročitvi izhaja, da je bilo pisanje vročeno na naslovu ... BVI, kar ni sedež ali poslovni naslov toženke.

11Glede na to, da je toženka tuja pravna oseba s sedežem v Britanskem Deviškem otočju (v nadaljevanju: Deviško otočje)², je sodišče prve stopnje tožbo s pripadajočo dokumentacijo in pozivi sodišča (v nadaljevanju sodno pisanje) pravilno vročalo po določilih Haaške konvencije o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini, sklenjeni 15. novembra 1965 (Ur. l. RS – mednarodne pogodbe št. 19/2000 – v nadaljevanju Haaška konvencija).

12Vročitev po določilih Haaške konvencije poteka tako, da sodišče iz države prosilke pošlje osrednjemu organu zaprošene države, ki je odgovoren za sprejemanje zaprosil (v konkretnem primeru je to Vrhovno sodišče Deviških otokov, o čemer več v nadaljevanju), zaprosilo za izvedbo vročitve (obrazec tega zaprosila je sestavni del Haaške konvencije oziroma njena priloga). Hrbtna stran zaprosila vsebuje potrdilo, s katerim podpisani pristojni organ v zaprošeni državi potrdi, da je bila vročitev listine opravljena. Za obliko, vsebino in jezik zaprosila se ne uporabljajo določila ZPP, ampak izključno določbe Haaške konvencije. Morebitne napake ali pomanjkljivosti pri izpolnjevanju tega obrazca oziroma vse težave, ki nastanejo v zvezi s pošiljanjem sodnih listin za vročitev, se rešujejo po diplomatski poti, kot izhaja iz 14. člena Haaške konvencije³, kar pomeni, da toženka očitkov o nepravilno oziroma pomanjkljivo izpolnjenem obrazcu za vročitev in potrdilu o vročitvi ne more reševati v tem sodnem postopku s sklicevanjem na bistvene kršitve določb pravdnega postopka.⁴

13Iz 4. člena Haaške konvencije izhaja, da če osredji organ meni, da zaprosilo ni v skladu z določbami te konvencije, o tem takoj obvesti prosilca in navede svoje ugovore na zaprosilo. V konkretnem primeru je pristojni organ zaprosilo prejel in prosilca ni obvestil o nikakršnih zadržkih ali ugovorih, ki bi jih imel, kar pomeni, da je štel, da je izpolnjeno v skladu z zahtevami. Vrhovno sodišče Deviških otokov je pisanje sprejelo, ga vročilo in prosilcu vrnilo potrdilo o vročitvi, s čemer se šteje vročitev za veljavno opravljeno. Hkrati pa je tudi pri vročanju po Haaški konvenciji treba upoštevati, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi pisanje sprejme in ga naknadno takoj ne zavrne.⁵

14Kot izhaja iz potrdila o vročitvi (list. št. 49), h kateremu so pripete tudi kopije dokumentov, ki so bili vročeni, je bila toženki vročena tako tožba s prilogami, kot tudi sklep II P 165/2021 z dne 28. 7. 2021 o dolžnosti imenovanja pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, poziv toženi stranki, naj odgovori na tožbo z dne 10. 8. 2021 in povabilo k postopku mediacije z dne 10. 8. 2021. Pritožbene navedbe, da je toženka prejela le tožbo s prilogami, ne pa tudi poziva za odgovor na tožbo, se tako izkažejo za neutemeljene.

15Bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa ne predstavlja niti dejstvo, da sodišče prve stopnje ni ponovno izdalo sklepa o dolžnosti imenovanja pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, s pravilnim naslovom toženke v uvodu sklepa, kot mu očita pritožba, saj zapis naslova stranke v uvodu sklepa, ki ni naslov, kot izhaja iz trenutnega izpisa poslovnega registra Deviških otokov⁶, še ne pomeni, da stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj v konkretnem primeru ni sporno, da je bilo pisanje toženki vročeno oziroma ga je prejela, ampak se toženka v pritožbi sklicuje le na napačen zapis naslova v sklepu. Sodišče prve stopnje namreč po tem, ko je tožnik sporočil pravilen naslov toženke, ni ponovno izdalo sklepa z novim naslovom toženke, ampak je Vrhovno sodišče Deviških otokov vročilo posredovan sklep s prvotno zapisanim naslovom toženke.

16Iz potrdila o vročitvi izhaja, da je bila vročitev dejansko opravljena dne 4. 4. 2022 agentu toženke, to je družbi A. na naslovu ... BVI oziroma osebi z imenom B. B. Kljub temu, da pisanje ni bilo vročeno neposredno toženki na njenem poslovnem naslovu, je bilo veljavno vročeno njenemu agentu. Iz izpisa poslovnega registra Deviških otokov (list. št. 46) izhaja, da je registriran agent toženke družba C.⁷ To potrjuje tudi potrdilo družbe D. (priloga A15), iz katerega izhaja, da je registriran agent toženke družba C. iz Deviških otokov. Toženka se v pritožbi sklicuje na to, da njen agent, kateremu je bilo vročeno sodno pisanje, ni bil pooblaščen za sprejemanje sodnih pisanj, a je tudi ta očitek neutemeljen. Pristojni organ za vročanje je pisanje vročil agentu toženke, ki je kot tak opredeljen v izpisu poslovnega registra Deviških otokov, zato je pravilno upošteval, da je agent pristojna oseba za sprejem pisanja. Če agent, ki je pisanje prejel, le-tega ne bil pooblaščen sprejeti, bi moral prejem zavrniti z obrazložitvijo, da ni pristojen za sprejem sodnih pisanj (da je šlo v konkretnem primeru za sodno pisanje, je nedvomno razvidno iz obrazca za vročanje). Ravnanje agenta potrjuje, da omejitev za sprejem pisanj, kot jih prikazuje pritožba, ni imel in je bilo pisanje pravilno vročeno. Zaslišanje osebe B. B., ki je pisanje prevzela in, ki naj bi izpovedala, da ni imela pooblastila za prejem sodnih pisanj, ni primeren dokaz s katerim bi se lahko dokazalo kot neresnično, kar je zavedeno v uradnem registru.

17Pisanje je bilo vročeno v skladu s točko a) prvega odstavka 5. člena Haaške konvencije, ki določa, da osrednji organ zaprošene države vroči listino ali poskrbi, da je ustrezno vročena, na način, ki je po njenem notranjem pravu predpisan za vročanje listin osebam, ki prebivajo na njenem ozemlju. Iz tretjega odstavka 5. člena izhaja, da lahko v primeru vročanja v skladu s prvim odstavkom tega člena, osrednji organ zahteva, da je listina napisana v uradnem jeziku ali enem od uradnih jezikov zaprošene države ali v tak jezik prevedena.

18V konkretnem primeru ni sporno, da listine, ki so se vročale, niso bile prevedene v angleški jezik, ampak so se vročale v slovenščini. Velika Britanija je glede na določbo 18. člena Haaške konvencije za čezoceanske teritorije (poleg osrednjega organa za vročanje) določila še druge organe, preko katerih se lahko vroča. Iz tega dodatka h konvenciji⁸ je razvidno, da je ta organ za Deviško otočje Vrhovno sodišče Deviških otokov. Iz tega dodatka je nadalje tudi razvidno, da se naj pisanja, ki se vročajo na čezoceanska ozemlja, pošljejo v duplikatu in so napisana ali prevedena v angleščino. Kljub temu pa Vrhovno sodišče Deviških otokov vročitve pisanja, ki ni bilo prevedeno v angleščino, ni zavrnilo, ampak je opravilo vročitev v skladu s konvencijo po svojem notranjem pravu in nato državi prosilki poslalo potrdilo o vročitvi. Toženka v pritožbi izpostavlja določbo tretjega odstavka 5. člena Haaške konvencije, da organ vročanja lahko zahteva prevod v angleščino, a ne vztraja pri tem, da bi ji pisanje moralo biti vročeno v angleščini, ampak se osredotoča na očitek, da ji poziv za odgovor na tožbo sploh ni bil posredovan (niti v slovenščini, niti v angleščini). Kot je razvidno iz postopka, je toženkin agent pisanje sprejel in ga ni zavrnil, čeprav ni bilo prevedeno v angleščino, zato se šteje pisanje za veljavno vročeno. Toženka (in tudi njen agent) sta namreč vsekakor imela možnost, da pisanja ne sprejmeta ali ga kljub sprejemu takoj zavrneta in vrneta pošiljatelju, pa tega nista storila.

19Toženka se v pritožbi prav tako neuspešno sklicuje na to, da ji agent pisanja ni takoj predal, ampak je to storil šele po poteku roka za odgovor na tožbo, ki ga posledično sploh ni vložila. V tem primeru gre za notranje razmerje med toženko in njenim agentom, ki ne vpliva na potek sodnih rokov in toženka s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešna.

20Glede na obrazloženo je ugotoviti, da je bila toženki s pravilno vročitvijo tožbe zagotovljena možnost obravnavanja pred sodiščem, kar pomeni, da je izpolnjen prvi pogoj iz 318. člena ZPP in ni podana niti bistvena kršitev določb postopka po 7. točki, niti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa toženki niso bile kršene ustavne pravice po 14., 22. in 23. členu URS oziroma ji je bila zagotovljena enakost pred zakonom, enako varstvo pravic in pravica do sodnega varstva.

21V nadaljevanju je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti preverilo še ostale pogoje za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP in ugotavlja, da je bila delna zamudna sodba izdana v skladu z določbami ZPP, saj utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (in niso v nasprotju s priloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi), ki jih toženka priznava, saj na tožbo ni pravočasno odgovorila, kot tudi iz priloženih dokazov. Sodišče prve stopnje je jasno in natančno obrazložilo razloge za odločitev, pojasnilo, zakaj je tožbeni zahtevek utemeljen (le v delu glede teka roka za plačilo zakonskih zamudnih obresti je tožbeni zahtevek delno zavrnilo) oziroma zakaj je toženka dolžna tožniku na podlagi ustno sklenjene posojilne pogodbe vrniti znesek 400.000,00 EUR, čemur pritožba niti ne oporeka. Sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju vse razloge povzema in jim pritrjuje.

22Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP).

¹ Delna zamudna sodba zato, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 400.000,00 EUR od 26. 9. 2020 dalje, ne pa že od 26. 7. 2020 dalje, kot to v tožbi zahteva tožnik.
² Mednarodno se uporablja tudi kratica BVI.
³ 14. člen Haaške konvencije določa: Težave, ki nastanejo v zvezi s pošiljanjem sodnih listin za vročitev, se rešujejo po diplomatski poti.
⁴ Tako tudi Dr. Tomaž Keresteš v članku z naslovom Čezmejno vročanje po Haaški konvenciji o vročanju, Pravna Fakulteta Univerze v Mariboru.
⁵ Kar smiselno izhaja tudi iz šestega odstavka 139. člena ZPP, ki se uporablja za vročanje sodnih listin v Sloveniji. V konkretnem primeru ni sporno, da je agent toženke pisanje sprejel in ga niti on, niti toženka nista zavrnila oziroma vrnila pošiljatelju, ker ne bi izpolnjevalo pogojev za vročanje po Haaški konvenciji.
⁶ Ampak gre za stari naslov, ki je razviden iz večine pisne dokumentacije v spisu, med drugim tudi iz rednega izpisa iz Ajpesa (priloga A7) in notarskega zapisa (priloga A8), kjer je toženka sodelovala kot stranka.
⁷ D. ima več podružnic, med drugim tudi podružnico na Deviških otokih, katere ime toženka zapisuje D., iz poslovnega registra in potrdila pod prilogo A15 pa izhaja tudi ime C., pri čemer gre za isto družbo, saj je iz glave potrdila razvidno, da imajo podružnice družbe D. v imenu besede Limited, Consulting, ali Consulting Limited.
⁸ Vsi podatki o državah podpisnicah Haaške konvencije in dodatkih h konvenciji so dostopni na naslovu https://www.hcch.net/en/instruments/covnentions/status-table/?cid=17.