VSC Sodba Cp 321/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč št. 01100-6370421586, sklic 00-36-848-2022, dolžna plačati 457,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo, popravljeno s sklepom o popravi, ki je postal pravnomočen 3. 9. 2022, je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plača 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2017 dalje do plačila. V presežku za še zahtevanih 13.000,00 EUR s pripadki je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o stroških pravdnega postopka.

2Prisodilni del sodbe in odločitev o stroških s pravočasno pritožbo izpodbija toženec. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podredno spremembo s prisojo odškodnine na največ 5.000,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrženje oziroma za zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Preizkus izpodbijane sodbe je mogoč, saj po izdaji sklepa o popravi sodbeni izrek ne nasprotuje več razlogom sodbe. Zato uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni podana.

6Glede očitka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba navaja, da „iz listin v spisu nedvomno izhaja drugačen dejanski stan kot ga povzema sodišče“. Kljub temu, da pritožba uveljavljane kršitve ne konkretizira in je postopkovni očitek neutemeljen že iz tega razloga, je pojasniti, da gre pri t.i. protispisnosti za napako povsem tehnične narave, ko sodišče dokazom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. V primeru, ko pa sodišče dokaze napačno dokazno tolmači, kot to trdi pritožba, pa gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

7Pritožba ne more izpodbiti pravilnosti ugotovljenega obsega tožnici nastale škode z lastno oceno dokazov, predvsem izvedeniških mnenj in izpovedbe toženca ter tožnice, saj dokazna ocena sodišča ne temelji le na teh dokazih. Sklepanje pritožbe, da brez medicinske dokumentacije (o nekaterih poškodbah) ter fotografij poškodb ni moč zaključiti, da je tožnica utrpela poškodbe, je napačno, saj v pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da skorajda vsi izvedeni dokazi potrjujejo potrjujejo poškodbe in posledice, ki jih je zaradi toženčevega dolgotrajnega nasilja utrpela tožnica, se ob pritožbenem izpostavljanju zgolj toženčeve izpovedbe ter lastnega videnja dogajanja lahko izkaže le, da pravilnosti in prepričljivost temeljite prvostopne dokazne ocene ter pravilnost ugotovitve relevantnih dejstev ni omajana.

8Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine v skupnem znesku 20.000,00 EUR (za telesne bolečine dvakrat po 1.500,00 EUR in dvakrat po 1.000,00 EUR, za strah trikrat po 1.000,00 EUR in enkrat 2.000,00 EUR, ter za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice 10.000,00 EUR), pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

9Primerjava s prisojenimi odškodninami s podobnim obsegom škode pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za ugotovljeno škodo pravilno upoštevano, prav tako je bilo tudi pravilno upoštevano obdobje, v katerem je tožnica trpela bolečine, neugodnosti in strah, pa tudi obseg prizadetosti, zaradi katerih tožnica je in še vedno duševno trpi. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Odmerjeni znesek 20.000,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, namreč pomeni nekaj več kot 16 takratnih povprečnih neto plač (= 1.240,35 EUR; Uradni list RS št. 59/2022). Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, pritožbena zahteva za znižanje prisojenih odškodnin pa ni utemeljena.

10Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

11Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Je pa dolžan povrniti stroške, nastale z odgovorom na pritožbo, glede katerega je bila tožnici pri Okrožnem sodišču v Celju pod Bpp 848/2022 odobrena brezplačna pravna pomoč. Odmera stroškov, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz specificiranega stroškovnika (v spisu na listovni št. 401). V kolikor toženec naloženega mu zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega s to sodbo, dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).