VSRS Sklep II Ips 4/2023

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1Tožnik je od toženca, odgovornega urednika ..., zahteval objavo popravka prispevka, ki je bil 18. 4. 2022 objavljen v oddaji .... Bistvena sporočilnost prispevka je bila, da »je B. B. najresnejši protikandidat A. A.«, trditev slednjega, »da v primeru, če se izkaže, da je katero koli omrežje zadaj in da deluje v njihovem interesu, »ga naslednji dan ni več««, ter da je »okužen s korona virusom in zaradi tega v samoizolaciji«. Prispevek je novinar zaključil z dostavkom, da je dr. A. A. »med tem takole kramljal z najbolj znanim slovenskim proticepilcem« - na posnetku je bil ob tem prikazan tožnik.

2Zahtevana vsebina popravka se je glasila:

„Dne 18. 4. 2022 ste me v oddaji ... neupravičeno označili kot »najbolj znanega proticepilca«. Nasprotujem takšnemu etiketiranju, saj ne ustreza mojim prepričanjem in javnim izjavam. Nikoli nisem nasprotoval cepljenju na splošno ali preventivnim zdravstvenim ukrepom, temveč sem se vselej zavzemal zgolj za sorazmernost ukrepov in spoštovanje človekovih pravic, v kar pa neizbežno štejem tudi pravico do svobodne izbire, ko gre za poseg v naše telo s tem enim konkretnim cepivom. C. C.«

3Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je bistveno sporočilnost oddaje ter zaključilo, da se nanaša na dr. A. A. in ne obravnava problematike cepljenja ali preventivnih/zaščitnih ukrepov, kolikor presegajo podatek o A. A. okužbi in samoizolaciji; tožnik se je v oddaji znašel povsem obrobno. Tožnik ni zanikal, da je »najbolj znan« niti da je »najbolj znan slovenski«, v resnici pa tudi ne, da je proticepilec v smislu aktualne vsebine, ki jo je izraz v slovenskem prostoru v izmenjavi mnenj in družbenih polemikah pridobil v zadnjih dveh letih. K temu je dodalo, da je v polarizaciji vseh mnenj in v vseh polemikah dilema osredotočena le na cepivo proti korona virusu (vseh proizvajalcev in v vseh pojavnih oblikah in različicah virusa). Zavrnilo je navedbo toženke, da bi se polarizacija v družbi vzpostavila glede cepljenja nasploh; generalizirana izraza cepilec/proticepilec sta vezana na stališče glede cepiv za korona virus. Iz vsebine zahtevanega odgovora ne izhaja, da bi bil tožnik naklonjen temu cepljenju oziroma da bi prestopil v tabor »cepilcev«, torej ne zanika, sklene sodišče, da bi bil v aktualnem običajnem pomenu proticepilec. Ta izraz ni objektivno žaljiv, kar tožnik priznava, zato se je treba vprašati, v kakšni pravici ali interesu je sploh prizadet. Sklepanje, da je povezan z okužbo posameznika ali da jo je nemara celo povzročil, po oceni sodišča lahko povzročita le bujna domišljija in konfabulacija, pri povprečnem gledalcu in z racionalnim mišljenjem pa do njega ni mogoče priti. Tožnikov interes bi bil prizadet le, če bi bil v nasprotju s svojim prepričanjem označen za cepilca. V vsaki oddaji je kaka netočnost, napaka, tudi neresničnost, ki ne spreminja bistvenega sporočila prispevka. Sodna praksa je oblikovala stališče, da se lahko zanikanja v popravku nanašajo le na nosilne navedbe prispevka. To, da je tožnik proticepilec, je povsem obrobna informacija. Pravica komentiranja in širjenja razprave izven bistvenega sporočila, ki ga oddaja ima, bi pomenila pretiran poseg v medijske vsebine. Tožnik s popravkom ne zahteva zanikanja ali poprave bistvenega dela oddaje, hkrati pa ne zanika, da nasprotuje cepljenju proti korona virusu, temveč, nasprotno, želi objavo svojih stališč in pogledov v zvezi s tem. Sodišče poudarja, da je pomemben interes javnosti do obveščenosti, še zlasti v »prime time-u«, ki se omejuje na pomembne informacije, ne pa na obrobne, v obravnavanem primeru celo na pomenske nianse. Tožnik bi imel pravico zanikati in z nasprotnimi navedbami izpodbijati, da ni proticepilec, nima pa pravice pojasnjevati svojih prepričanj. Dodaja še, da je ključno, da se popravek nanaša na »bistveno« informacijo, tožnikova informacija pa za javnost ne prinaša nič bistvenega. Tožnik komentira in kritizira delo novinarjev, ker so ga neupravičeno označili kot »najbolj znanega slovenskega proticepilca«, nasprotuje takšnemu etiketiranju in pojasnjuje, da to ne ustreza njegovim prepričanjem. Obstajal je torej izključitveni razlog po 2. alineji prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih (ZMed). Prispevek tožniku ne očita, da bi nasprotoval zdravstvenim ukrepom, da se ne bi zavzemal za sorazmernost ukrepov oziroma za človekove pravice, zato tožnik s popravkom širi polemiko izven polja vsebine prispevka. Obstajal je tudi odklonitveni razlog po 6. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed.

4Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo. V ožji obrazložitvi svoje sodbe je najprej predstavilo, kako razume pravico do popravka in svobodo medijev, nato je povzelo bistvene navedbe pravdnih strank in se je (po tem, ko si je samo ogledalo posnetek oddaje) strinjalo z ugotovitvami sodišča prve stopnje o njeni bistveni sporočilnosti. Strinjalo se je tudi z ostalimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ter poudarilo, da ni mogoče mimo dejstva, da je tožnik goreče zagovarjal stališče proti cepljenju proti korona virusu, in tako je treba razumeti komentar novinarja. Ocenilo je, da je jasno, da se objavljena informacija nanaša na stališče do cepljenja proti korona virusu. Ker tožnik v popravku tega ne zanika, je podan odklonitveni razlog. Pritrdilo je tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da predlagani popravek ne zanika sporočilnosti prispevka, niti v delu, ki omenja tožnika, zlasti zadnji stavek pa je mimo prispevka in ne pripomore, da bi tožnik ali javnost od popravka imela interes. Ugoditev zahtevku bi pomenila, da bi imel tožnik neupravičen dostop do medijev, kar je poseg v novinarsko svobodo izražanja in v svobodno gospodarsko pobudo. Ob tem je dodalo, da če bi bil predlog popravka ustrezen, sicer ne bi bil predolg. Poudarilo je, da je treba upoštevati siceršnjo vsebino prispevka, v katerem je posameznik omenjen, saj je treba prispevek obravnavati kot celoto, ker je takšen učinek prispevka na posameznikovo osebnostno področje. Tožnik je prispevek zmotno obravnaval in zmotno menil, da iz njega izhaja, da bi se lahko dr. A. A. okužil od njega, ker je proticepilec. Tožnik s predlaganim popravkom ni zadovoljil potrebi po zanikanju objavljene oznake in tudi ni vseboval tistega, kar predlaga v predlogu za objavo.

Navedbe strank v revizijskem postopku

5Tožnik v reviziji kot bistveno graja pravno stališče, po katerem bi imel posameznik pravico do popravka le, če se bi se nanj nanašala osrednja tema prispevka. Stališče sodišča je arbitrarno, ob povsem neustreznem dojemanju pravic medijev v koliziji s pravicami posameznikov ter ob nepravilnem in površnem povzemanju tožnikovih navedb. Zato je podanih več absolutno bistvenih kršitev postopka ter kršitvi 22. in 40. člena Ustave, sodišči pa sta tudi zmotno uporabili materialno pravo – 26. in 31. člen ZMed. V zadevi ni bilo sporno, in temu sta pritrdili tudi sodišči, da izraz proticepilec v trenutnih družbenih razmerah vzbuja polarizacijo stališč. Temu pojmu posamezniki pripisujejo različne pomene, kar kaže razumevanje sodišč, ki sta tožniku pripisali, da nasprotuje cepljenju proti korona virusu, čeprav to v prispevku ni jasno izraženo. Tožnik ima zato pravni interes ter ustavno in zakonsko pravico odgovoriti, da ni proticepilec – niti v zvezi s cepivom proti korona virusu niti nasploh – temveč zagovarja pravico svobodne izbire posameznikov v zvezi s cepivi. Udejanjanje te pravice ne pomeni avtomatsko omejevanje medija pri uresničevanju pravice svobodnega novinarskega izražanja, kot sta pavšalno zaključili sodišči. Izpostavlja, da se odpira več pravnih vprašanj: ali so bile zaradi uporabe izraza »najbolj znan slovenski proticepilec« v opisanem kontekstu spornega prispevka prizadete tožnikove pravice in interesi; ali je bil zahtevani popravek vsebinsko ustrezen; ali je bil zahtevani popravek ustrezne dolžine; ali bi bila z objavo popravka tožena stranka omejena pri uresničevanju pravice do svobode novinarskega izražanja iz 39. člena Ustave. Namen pravice do popravka je, da se posamezniku, o katerem je bila začeta določena tematika, omogoči dialog kot sestavni del medijske svobode. Bistvo pravice je v tem, da se prizadeta oseba lahko odzove. Zato se niti ne presoja, ali so navedbe v obvestilu resnične ali ne oziroma je vsebina popravka resnična – o tem presodijo bralci oziroma gledalci, s popravkom se le uravnoteži položaj. Toženka se je odločila, da tožnika v oddaji s širokim krogom gledalcev opremi z etiketo najbolj znanega slovenskega proticepilca, kar je del aktualne družbene polemike in pri gledalcih vzbuja različne pomenske asociacije in čustven odzive v zvezi s tožnikovimi prepričanji. Kakšna je bistvena vsebina prispevka, ni pomembno; zadošča, da ima tožnik pravico odgovori na uporabo takšne etikete. Stališče nižjih sodišč, da bi bil popravek mogoč le, če bi šlo za osrednjo temo, nasprotuje 40. členu Ustave. Če bi npr. posameznika v medijskem prispevku mimogrede označili z nacist, rasist, teoretik zarote …, ta ne bi imel pravice do popravka, ker to ne bi bila osrednja tema prispevka. Z vprašanjem osrednje teme prispevka se je sodišče ukvarjalo povsem mimo trditvene podlage in po nepotrebnem, kar je opozoril že v pritožbi, pa se višje sodišče do tega ni opredelilo. Opozarja, da je sodišče sicer ugotovilo, da je bil del ključne teme tudi okužba A. A. in njegova samoizolacija, s tem v povezavi pa je bil tožnik označen kot proticepilec. Tožnik je res opozoril, da vprašanje žaljivosti v povezavi s pravico do popravka ni odločilno, a je tudi izrecno opozoril, da je bila v konkretnem primeru oznaka v resnici žaljiva zaradi načina njene uporabe in konteksta. Navaja, da je opozoril tudi, da je bila uporaba te oznake popolnoma nepotrebna in je že zato vplivala na dojemanje o okužbi dr. A. A., kar je pojasnil že v pritožbi, do česar se je višje sodišče prav tako opredelilo le pavšalno. Sodišči sta zmotno povzeli, da ni nikoli zanikal, da bi bil proticepilec – tožnik namreč ni proticepilec ne v zvezi s cepivom proti korona virusu ne v zvezi s kakšnimi drugimi cepivi, zagovarja pa pravico do svobodne izbire posameznikov v zvezi s cepivi. Navedba pritožbenega sodišča, da je goreče zagovarjal stališče proti cepljenju proti korona virusu je v nasprotju z njegovimi resničnimi stališči in s trditveno podlago. Tožnik je v pritožbi sam opozoril, da je treba upoštevati siceršnjo vsebino prispevka, kar je višje sodišče prezrlo. Napačno je stališče, da želi tožnik dostop do medijev na način, ki bi toženko omejeval pri uresničevanju pravice do svobode novinarskega izražanja. Toženka je z objavo sama prevzela tveganje, da se bo tožnik na etiketiranje odzval. Tisti, ki zanika, da je proticepilec, mora tudi pojasniti, zakaj stališča, povezana z oznako, niso njegova stališča. Sodišče prve stopnje, ki mu je pritožbeno sodišče sledilo, je zapisalo, da tožnik ni zanikal, da je proticepilec, v nadaljevanju pa je dodalo, da lahko, da oznaka proticepilec ne ustreza tožnikovim prepričanjem in javnim izjavam, a v ničemer ne dopolnjuje objavljene informacije, kar pomeni, da je sodišče že samo ugotovilo, da gre za zanikanje objavljene oznake. Presoja, da je družbena dilema v zvezi z izrazom proticepilec osredotočena le na cepivo v zvezi s korona virusom, je arbitrarna. Oznaka je bila v prispevku označena brezpogojno, obe pravdni stranki pa sta trdili, da oznaka proticepilec označuje posameznika v družbi, ki nasprotuje cepljenju nasploh in/ali drugim restriktivnim ukrepom države. Sodišče druge stopnje je to stališče še poglobilo, ko je zapisalo, da je jasno, da se informacija v prispevku nanaša na tožnikovo stališče do cepljenja proti korona virusu. Vsebina zahtevanega popravka se je v celoti nanašala na neutemeljeno uporabljeno oznako. Tožnikovo pojasnilo se nanaša na pravilno razumevanje etikete »proticepilec«, ki ga sodišči kljub pojasnilom obeh strank nista razumeli. ZMed omogoča tudi prikazovanje nasprotnih dejstev, kar je sodišče prve stopnje spregledalo – vsebina popravka pomeni konkretno opredelitev v zvezi z resničnim in polnim pomenom označbe. Iz stališča sodišča prve stopnje bi bilo mogoče sklepati, da bi tožnik v popravku lahko zgolj zanikal, da je proticepilec. Tako stališče bi bilo nevzdržno, saj iz sodne prakse izhaja, da golo zanikanje ne zadošča – popravek mora biti ustrezno vsebinski. Tožnik ima pravico predstaviti dejstva in okoliščine, zaradi katerih uporabljena oznaka proticepilec zanj ni primerna, kar je tudi storil. Sodišče druge stopnje se do teh tožnikovih opozoril ni opredelilo. Poleg tega je zaključek sodišča, da popravek »tudi ni vseboval tistega, kar tožnik predlaga v predlogu za objavo popravka« nesmiseln in nejasen, nepravilna je že sama stavčna struktura, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sklepno navaja še, da je sodišče druge stopnje sicer zapisalo, da predlog popravka ni predlog, hkrati pa je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je popravek vsebinsko neustrezen. Tožnik je svoje stališče glede zelo kompleksne in družbeno pereče tematike podal v najkrajši možni obliki; toženka je v odgovoru na tožbo za obrazložitev besede »proticepilec« potrebovala tri odstavke oziroma osem vrstic besedila, sodišče prve stopnje pa še bistveno več. Ker niso podani razlogi za odklonitev objave popravka in je podana vrsta bistvenih kršitev določb pravdnega postopka Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo, podredno razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo pravočasno odgovorila. V odgovoru kot navaja, da že ogled posnetka in popravka pokaže, da tožnik v bistvenem zahteva objavo svojih mnenj in stališč, ne navaja pa drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin. Del popravka sploh nima nobene zveze z novinarskim prispevkom. Revizija ni še ena naslednja instanca, pred katero bi lahko stranka ponavljala svoje razloge. Res je dopustna že po samem zakonu, a vseeno mora izluščiti pravni problem oziroma vprašanje. Vprašanja, ki jih navaja, niso sporna vprašanja, temveč pomenijo običajno odločanje v tovrstnih pravdah. Nanje sta sodišči odgovorili, revident pa le ponavlja svoje trditve, zato predlaga zavrnitev revizije.

O reviziji po Zakonu o Medijih

7V obravnavani zadevi gre za izjemen primer dovoljene revizije brez predhodne dopustitve (39. člen ZMed). Toženka sicer pravilno izpostavlja, da mora revident v postopkih odločanja o dovoljeni reviziji po ZMed prav tako izluščiti pomembno pravno vprašanje (kar je zaradi svoje precedenčne vloge večkrat poudarilo tudi že Vrhovno sodišče in ob tem zavzelo stališče, da v nasprotnem primeru njegovega vsebinskega odgovora v skladu z mejami revizijskega preizkusa (371. člen ZPP) ne more biti),¹ toda ob tem neutemeljeno meni, da tožnik v reviziji tej zahtevi ni zadostil. Tožnik je namreč izluščil štiri vprašanja in Vrhovno sodišče se bo (najprej) ustavilo pri prvem: ali so bile zaradi uporabe izraza »najbolj znan slovenski proticepilec« v opisanem kontekstu spornega prispevka prizadete tožnikove pravice in interesi.

Pravna izhodišča

8Pravica do objave popravka iz 26. člena ZMed omogoča tistemu, ki se ga določen medijski prispevek neposredno tiče, da se vključi v javno razpravo, ki jo z objavo tega prispevka poprej enostransko sproži avtor tega prispevka. Določba predstavlja zakonsko konkretizacijo človekove pravice iz 40. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki posamezniku omogoča učinkovito sodelovanje v javni razpravi, ki posega v njegovo pravico ali pravni interes. Ustavno sodišče je že poudarilo, da je s tem, ko ima prizadeti možnost, da zahteva objavo popravka, ustvarjeno neko ravnotežje in je varovano načelo enakosti orožij.² Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ima prizadeta oseba z uresničitvijo pravice do popravka možnost, da vpliva na to, kako se predstavi javnosti, in sicer tako, da se pred isto javnostjo prikaže njena plat zgodbe. Na tak način se iz predmeta poročanja prelevi v enakopravno sodelujočega v javni razpravi. Z objavo popravka se zato v prvi vrsti varuje zasebni interes naslovnika. Toda hkrati z njo se varuje tudi javni interes, ki izhaja iz potrebe po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti javnosti. Prizadeti posameznik namreč dobi možnost, da je slišan („auidatur et altera pars“), javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari mnenje.³ Pravica do popravka navsezadnje omogoča korekcijo morebitne zlorabe medijske svobode.⁴

9Pravica do objave popravka posega v medijsko svobodo, ki izvira iz pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave), in pravico do svobodne gospodarske pobude lastnikov medijev (74. člen Ustave), saj odgovornim urednikom (pogosto mimo njihove volje) narekuje brezplačno objavo vsebine, ki jo je pripravil imetnik pravice do objave popravka spornega prispevka. Odgovorni uredniki ne morejo odločati o vsebinskem konceptu objavljenega popravka, enako kot prizadeta stranka ni mogla odločati o vsebinskem konceptu spornega prispevka. To kolidirajočo naravo je treba upoštevati pri sprejemu ukrepov za varstvo pravice do objave popravka. Opraviti je treba torej tehtanje, katera pravica bo v konkretnem primeru imela prednost. K iskanju ravnovesja je pristopil že zakonodajalec, saj je prizadetemu priznal pravico do popravka, a jo je omejil z odklonitvenimi razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMed.⁵ Od osmih izmed njih se bo Vrhovno sodišče v nadaljevanju osredotočilo le na enega, tistega, s katerim sta se ukvarjali sodišči prve in druge stopnje in za katerega je višje sodišče pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje, da je podan.⁶

10Četrti odstavek 26. člena ZMed opredeljuje, kakšna mora biti vsebina popravka: v ožjem smislu gre za zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, v širšem smislu pa za navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Če popravek vsebinsko ne ustreza tem merilom, to pomeni odklonitveni razlog (negativno predpostavko) za njegovo objavo iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Navedena določba izrecno zahteva, da popravek zajema ožji in širši kontekst; pavšalno zanikanje ni učinkovito sredstvo za varovanje osebnosti, dostojanstva, časti in dobrega imena prizadetega, saj z njim ni mogoče ustvariti zadostnega/prepričljivega/razumnega dvoma v trditve spornega novinarskega prispevka,⁷ zato je v sodni praksi prevladujoča razlaga, da mora biti zanikanje dejstev v popravku argumentirano in podprto z nasprotnimi dejstvi.⁸ Odgovorni urednik zahtevani popravek zavrne, če v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem hkrati ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu. Kot izhodišče za pravno presojo konkretnega primera je v zvezi s tem pomembno še, da sta pravica ali interes lahko prizadeta z vsakršnim objavljenim besedilom ter da čeprav so za vsebino popravka bistvena dejstvena sporočila (gre za spodbijanje navedb), zakon ne prepoveduje tudi mnenjskih navedb.⁹

Presoja utemeljenosti revizije v konkretnem primeru

11Revizija je utemeljena.

12Vrhovno sodišče pritrjuje revidentu, da je koncept odločanja, ki ga je ubralo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa mu je pritrdilo, posegel v njegove ustavne pravice, ki mu jih zagotavljata 22. in 40. člena Ustave. Gre za (delno) zgrešena materialnopravna izhodišča, povezana z bistvenimi kršitvami postopka, kar vse revident podrobno izpostavlja.

13Najprej o predmetu spora in o nosilcu pravic. Tožnik v objavljenem prispevku res ni osrednja figura (prispevek se osredotoča na politično udejstvovanje dr. A. A.), toda sodišči sta mu neupravičeno odrekli sodno varstvo, češ da se je v prispevku »znašel le obrobno«. Sodno prakso Vrhovnega sodišča, na katero sta se sklicevali (II Ips 120/2015, II Ips 154/2015 in II Ips 301/2015), sta sodišči nepravilno razumeli in jo tudi napačno uporabili. Drži, da je topos teh odločb, da je v okviru logičnega diskurza mogoče zanikati le nosilne navedbe prispevka, ne pa obrobnih in z vidika prizadete materialnopravne sfere nebistvenih delov novinarskega prispevka,¹⁰ toda predmet spora v obravnavanem primeru ni prispevek kot celota, temveč izsek, ki omenja tožnika. V tem delu prispevka pa tožnik ni obrobna, temveč je osrednja oseba in nosilec (ustavnopravnih) pravic.

14Sodišči sta torej izhajali iz zmotnega izhodišča, da je treba zahtevani popravek obravnavati v razmerju do celotnega objavljenega prispevka. To bi držalo le, če bi prispevek posegal v sfero le enega posameznika oziroma če bi celoten prispevek posegal v materialnopravno sfero tožnika. Pa ni bilo tako, kot sta v isti sapi sodišči ugotovili že sami. Informacija o tožniku, ki je bila vpeta kot stavek, celo kot polstavek v neko širše besedilo s slikovnim prikazom, zgolj zaradi svoje skoposti v primerjavi s celotnim besedilom ne more izgubiti pomembnosti, od katere bi bila odvisna tožnikova pravica do popravka. Nasprotno stališče bi pomenilo, da posamezna beseda oziroma krajša besedna zveza¹¹ nikdar ne more imeti take teže, da bi bilo v zvezi z njo mogoče zahtevati objavo popravka. Tako stališče bi bilo nevzdržno ter v nasprotju z zgoraj predstavljenimi ustavnimi in zakonskimi izhodišči. Zlasti to velja za besede, ki niso enopomenske ter jim javnost (lahko) pripisuje različno vsebino. In kakšna je beseda proticepilec, s katero je toženka označila tožnika?

15Beseda »proticepilec« v slovenskem knjižnem jeziku pomeni nasprotnika cepljenja (sinonimi zanjo so anticepilec, antivakser, necepilec),¹² medtem ko besedo »cepilec« slovenski jezik povezuje s tistim, kdor cepi.¹³ Jezik torej ne pozna delitve na dva »tabora«, kot ju poimenuje sodišče prve stopnje. Delitev na zagovornike in nasprotnike cepljenja se je pojavila v družbi, in to davno pred pojavom korona virusa in zadnje globalne epidemije. Države predpisujejo¹⁴ oziroma svetujejo¹⁵ cepljenje proti različnim boleznim. Vsakokrat se ob pojavu neke bolezni v družbi razplamti polemika o koristnosti/škodljivosti cepljenja. S pojavom Covida-19, epidemije svetovne razsežnosti, je razprava o (ne)koristnosti cepljenja prestopila dotlej znane meje. Splošno znano je, da se je med skrajnima stališčema zagovornikov in nasprotnikov cepljenja v zvezi s to boleznijo pojavilo nešteto drugih mnenj in pogledov, ki so bili z dilemo o cepljenju povezani zgolj navidezno oziroma so iz nje izšli. Tudi med zagovorniki cepljenja ni bilo enotnih stališč in se je tako, npr., pojavila nič manj pereča in žgoča dilema o številu potrebnih cepljenj, predvsem pa o vrsti cepiva, ki so jo spremljali podatki o stranskih učinkih posameznega cepiva. Po drugi strani so bili med »antivakserje«, med drugim, uvrščeni posamezniki, ki so cepljenju nasprotovali zaradi osebnih prepričanj ali iz zdravstvenih razlogov, ljudje, ki so nasprotovanje cepljenju enačili z nasprotovanjem drugim preventivnim ukrepom za zajezitev/ublažitev epidemije, in skupine, ki so zanikale obstoj epidemije. »Proticepilec« je torej prerasel/prebil jezikovno določen pomen. Beseda ni več enopomenska, temveč jo je mogoče napolniti z različnimi vsebinami in niansami.

16Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli stališče, da gre za generaliziran izraz, ki mu nasproti stoji izraz cepilec, pri čemer je v polarizaciji vseh mnenj in v vseh polemikah dilema osredotočena le na korona virus (v vseh pojavnih oblikah in različicah virusa) ter cepiva vseh proizvajalcev. Ugotovitvi sodišč nižjih stopenj, da je pojem generaliziran, je mogoče pritrdili le v toliko, da gre za skupno označbo vseh drugače mislečih, gledano z vidika drugega dela družbe, tj. »cepilcev«. Revident ima prav, ko opozarja, da gre za etiketo, ki posameznika v hipu uvrsti v določen segment družbe ter s tem povzroči zgražanje njenega preostalega dela (velja, seveda, tudi obratno). In ravno zato je stališče sodišč zmotno.

17Ob ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da se sporni prispevek ne ukvarja z epidemijo covida-19 niti s cepljenjem proti tej bolezni, je njun zaključek, da je v njem uporabljen izraz proticepilec vezan na stališče glede cepiv za korona virus, najmanj preuranjen. Ker je pojem večpomenski, je zahteva sodišč, da bi moral tožnik v predlogu popravka navesti, da je prestopil »v tabor cepilcev« ter s tem zanikati, da je proticepilec, v nasprotju z bistvom pravice do popravka. Če gre za to, da se sliši druga stran, če naj gre torej pri novinarskem prispevku in nato pri zahtevanem popravku za dialog, namenjen avditoriju, mora biti ta dialog ustrezno vsebinski.¹⁶ In sodišči bi morali pretehtati, ali je tožnik s predlaganim popravkom zasledoval svoj interes, da javnosti predstavi svoj pogled na oznako »proticepilec«, ki mu jo je pripisala toženka. Ob tem ni zanemarljivo, da je sodišče prve stopnje besedi »proticepilec« pripisalo pomen v nasprotju z (enotnimi) trditvami pravdnih strank. Ti sta bili namreč složni, da v »polarizaciji družbe, ki se je v zvezi z legitimnimi vprašanji glede cepljenja, obveznega cepljenja in celo z ostalimi ukrepi države, razplamtela, označuje tisti del družbe, ki nasprotuje ali ni naklonjen cepljenju nasploh, obveznemu cepljenju in/ali drugim restriktivnim ukrepom države« in »pomeni nasprotje pojmu »cepilec«, ki označuje del državljanov, ki so naklonjeni zgoraj navedenemu – v celoti ali pač le delno«.¹⁷ Toženka se je torej že v odgovoru na tožbo strinjala, da ima uporabljena beseda lahko več pomenov, pri čemer ga je za tožnika uporabila z namenom, da ga označi kot nekoga, ki se je »medijsko aktiviral v času pandemije in jasno izrazil stališča do cepljenja, ukrepov države in kritiki slednjih«.¹⁸ V nasprotju s temi navedbami je zato tudi zapis sodišč, da popravek v delu, da se je tožnik zavzemal za sorazmernost ukrepov, nima zveze z objavljenim prispevkom. Ob tem sta sodišči tudi povsem zanemarili časovni vidik obravnavane zadeve – prispevek ni bil objavljen v času trajanja epidemije covida-19, temveč skoraj leto dni po tem, ko se je (drugič razglašena) epidemija iztekla,¹⁹ in v tej luči bi bilo treba pretehtati tožnikovo družbeno aktivnost.

Odločitev o reviziji in napotki za nadaljnje delo

18Na vprašanje, ali so bile zaradi uporabe izraza »najbolj znan slovenski proticepilec« v opisanem kontekstu spornega prispevka prizadete tožnikove pravice in interesi, Vrhovno sodišče ne more odgovoriti, ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč, pritožbeno sodišče pa je takšno zavrnitev potrdilo, in je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vrhovno sodišče je zato obe sodbi razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

19V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati predstavljena materialnopravna izhodišča ter izhajajoč iz njih presoditi, ali je predlagani popravek ciljno usmerjen in tematsko ostaja znotraj meja tistega, kar posega v tožnikovo pravico oziroma interes. Vprašati se bo moralo, kakšen vtis o tožniku je toženka z uporabo besede »proticepilec« povzročila pri povprečnem gledalcu oziroma kakšno mnenje so si zaradi tega izraza o tožniku lahko ustvarili drugače misleči, ter nato razmisliti, ali je treba tožniku omogočiti, da z objavo popravka dobi možnost, da pred istim forumom predstavi svojo plat zgodbe, gledalcem pa bo prepuščeno, da presodijo, katera od obeh strani (oziroma koliko) ima prav. Kajti, tudi če je del besedila resničen (tožnik ne zanika javnega nastopanja in javnega izpostavljanja stališč v zvezi s korona virusom in določenim cepivom), lahko njegova umestitev v kontekst in selektivnost pripeljeta do napačnega vtisa o nekem posamezniku (ali njegovem ravnanju).²⁰ V zvezi s tem je treba poudariti, da normativna opredelitev 40. člena Ustave in določb šestega oddelka ZMed ne predvidevata, da bi moralo biti obvestilo, katerega popravek se zahteva, netočno ali neresnično. Prav tako ni zahteve po resničnosti ali točnosti vsebine popravka. Institut pravice do popravka materialne resnice ne obravnava na način, da bi morala biti (ne)resničnost navedb bodisi v obvestilu bodisi v popravku obvestila predmet dokaznega postopka.²¹ Šele ko bo sodišče (prve stopnje) izhajalo iz pravilne materialnopravne podstati, bo lahko ugotovilo dejstveni kontekst obravnavane zadeve, ki bo predstavljal osnovo za praktično konkordanco kolidirajočih ustavnih pravic pravdnih strank.

Stroški revizijskega postopka

20Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.

Sestava senata in glasovanje

21Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Glej na primer odločbe VS RS II Ips 234/2018 z dne 10. 1. 2019, II Ips 2/2020 z dne 27. 2. 2020, II Ips 58/2020 z dne 23. 10. 2020, II Ips 3/2022 z dne 6. 4. 2022.
² Odločba U-I-95/09, Up-419/09 z dne 21. 10. 2010.
³ Povzeto po sodbi VS RS II Ips 48/2022 z dne 21. 9. 2022, 14. točka obrazložitve.
⁴ S tem služi kot „dreser psov čuvajev demokracije.“ Tako Lampe, R. in drugi, Medijsko pravo, Planet GV, Ljubljana 2009, str. 87. Podobno tudi Farmany, P., v: Avbelj, M. (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova Univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova gorica 2019, str. 393.
⁵ Glej npr. sodbo VS RS II Ips 116/2018 z dne 30. 8. 2018.
⁶ Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo tudi, da je podan odklonitveni razlog iz šeste alineje prvega odstavka 31. člena Zmed, ki uredniku omogoča, da zavrne objavo, če je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje, oziroma od dela obvestila, na katerega se neposredno nanaša (glej 20. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Višje sodišče je, drugače, presodilo, da prispevek ne bi bil predolg, če bi bil vsebinsko ustrezen (zadnji stavek 11. točke obrazložitve sodbe višjega sodišča).
⁷ Vrhovno sodišče je sicer že presodilo, da na načelni ravni ni mogoče izključiti, da bi v posameznem primeru zadoščalo golo zanikanje vsebine novinarskega sporočila, vendarle pa v večini primerov z golim zanikanjem obrambni namen pravice do popravka ne bo uresničen. Glej sodbo VS RS II Ips 231/2018 z dne 6. 12. 2018, 24. točka obrazložitve.
⁸ Tako je prevladujoče stališče sodne prakse. Glej sodbo VS RS II Ips 69/2021 z dne 15. 9. 2021, 18. točka obrazložitve.
⁹ Tako Testen, F., v Šturm, L. (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 442.
¹⁰ Glede teh pridejo v poštev le pojasnila (prikazovanje drugih ali nasprotnih dejstev), saj nekaterih navedb po naravi stvari ni mogoče zgolj zanikati. Tako VS RS izrecno v sodbi II Ips 120/2015 z dne 11. 6. 2015, 8. točka obrazložitve.
¹¹ Vrhovno sodišče je že presojalo, ali je dopusten popravek v zvezi z besedno zvezo »vplivni igralec levega gospodarskega omrežja«, in sodnega varstva ni odreklo zaradi dolžine ali vsebine objavljenih besed, temveč ker je tožnik (sicer osrednja figura v članku) v popravku ta dejstva le golo zanikal. Glej sodbo VS RS II Ips 69/2021 z dne 15. 9. 2021.
¹² https://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=proticepilec 21. 1. 2023.
¹³ https://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=cepilec 21. 1. 2023.
¹⁴ Po Zakonu o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06, s spremembami, ZNP) je pri nas obvezno cepljenje proti devetim nalezljivim boleznim. To so hemofilus influence b, davica, tetanus, oslovski kašelj, otroška paraliza, ošpice, mumps, rdečke in hepatitis B.
¹⁵ Med prostovoljnimi cepljenji se je do pojava Covida-19 najpogosteje govorilo o cepljenju proti (sezonski) gripi in proti klopnemu meningo-encefalitisu.
¹⁶ Sodba VS RS II Ips 154/2015 z dne 20. 8. 2015, 19. točka obrazložitve.
¹⁷ Povzeto iz odgovora na tožbo, list. št. 41
¹⁸ Prav tam.
¹⁹ https://www.gov.si/novice/z-danasnjim-dnem-se-epidemija-izteka/
²⁰ Pavčnik, T., Spremenjena pravica do popravka v predlaganem Zakonu o medijih, Pravna praksa, št. 43 (29), str. 15.
²¹ Tak dokazni postopek bi praktično izničil pravico do popravka, katere bistvo je da se sliši druga stran, in to čim prej. Tako Pavčnik, T., zgoraj navedeno delo.