VSL Sklep I Cpg 492/2022

I. Pritožba zoper I. točko izpodbijanega sklepa se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper II. točko izpodbijanega sklepa se ugodi in se v tem delu izpodbijani sklep spremeni tako, da nasprotni udeleženec sam nosi svoje pravdne stroške.

III. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se (I.) predlog nasprotnega udeleženca za delno razveljavitev potrdila o izvršljivosti na sklepu Ng 64/2022 z dne 14. 1. 2022 zavrne in (II.) nasprotnemu udeležencu naložilo, da mora predlagatelju v roku 15 dni od prejema sklepa povrniti pravdne stroške v znesku 746,64 EUR.

2Zoper naveden sklep se je pritožil nasprotni udeleženec zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasil je pritožbene stroške.

3Na pritožbo sta odgovorila stranski udeleženec in predlagatelj. Stranski udeleženec je predlagal, da sodišče prve stopnje pritožbi ugodi, predlagatelj pa je predlagal zavrnitev pritožbe. Oba sta priglasila stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na določbo četrtega odstavka 19. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, ki določa, da sodišče dovoli izvršbo tudi na podlagi sodne odločbe, ki še ni postala pravnomočna, če zakon določa, da pritožba ne zadrži njene izvršitve. Glede odločitev o predlogu iz 6. alineje prvega odstavka 50. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1 drugi odstavek 52. člena ZGD-1 (med drugim) predpisuje nesuspenzivnost pritožbe.

6Ni mogoče pritrditi pritožniku, da iz citirane zakonske določbe izhaja, da je zakon določil nesuspenzivnost pritožbe za zadeve oziroma odločitve le o predlogu v zadevah iz 5., 6., 8., 13. in 14. alineje prvega odstavka 50. člena ZGD-1, ne pa tudi za stroške iz tam taksativno navedenih zadev.

7Skladno z določbo 31. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1, ki se uporablja v postopku imenovanja posebnega revizorja, sodišče izda odločbo v obliki sklepa. Ker ZPN-1 ne ureja vseh vprašanj, med drugim tudi ne vprašanja, odločitev o katerih zahtevkih mora sklep obsegati, se na podlagi 42. člena ZNP-1 v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP. Ob smiselni uporabi prvega odstavka 310. člena ZPP s sklepom sodišče odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in o stranskih terjatvah. Stranske terjatve nedvomno predstavljajo stroški postopka.

8Ker sklep sodišča v nepravdnem postopku v zadevah iz 6. alineje prvega odstavka 50. člena ZGD-1 (o imenovanju posebnega revizorja) obsega tako odločitev o glavnem zahtevku kot o stranskih terjatvah, je določbo drugega odstavka 52. člena ZGD-1 treba razlagati na način, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa v zadevi imenovanja posebnega revizorja tako glede glavnega zahtevka kot tudi glede odločitve o stroških. Lastnost izvršljivosti izreka o stroških postopka je nujno vezana na lastnost izvršljivosti glavnega zahtevka, saj pravna usoda stranskih terjatev deli usodo glavne obveznosti. To pomeni, da v kolikor pritožba ne zadrži izvršitve glavnega zahtevka (imenovanje posebnega revizorja), potem tudi ne zadrži izreka o stroških. Ob upoštevanju, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, s katerim je odločeno tako o glavnem zahtevku in stranskih terjatvah, je izrek o stroških postopka postal s potekom paricijskega roka izvršljiv in je predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti neutemeljen.

9Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tretji odstavek 52. člena ZGD-1 in ker je bil predlog za imenovanje posebnega revizorja utemeljen, je nasprotnemu predlagatelju naložilo, da povrne stroške postopka. Navedba nasprotnega udeleženca, da ni logično, da lahko predlagatelj izterja plačilo stroškov postopka, še preden je o njegovem zahtevku pravnomočno odločeno, ni utemeljena. Na kakšen način odloči sodišče o stroških postopka, predpisuje četrti odstavek 163. člena ZPP. Na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP lahko sodišče: 1. odloči, katera stranka krije stroške in v kakšnem delu ter odmeri višino stroškov, ali 2. odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, sklep o višini stroškov pa se izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. V tej zadevi se je sodišče odločilo za prvi način in je odmerilo tudi višino stroškov, ne da bi počakalo na pravnomočnost odločitve o glavni stvari. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, bi v primeru, če bi v pritožbenem postopku prišlo do drugačne odločitve, odločitev o stroških (kot tudi o glavni stvari) spremenilo višje sodišče v postopku s pravnimi sredstvi (v zvezi s čemer ZIZ predvideva možnost nasprotne izvršbe).

10Višje sodišče pa soglaša s pritožnikom, da je napačna odločitev o stroških predlagatelja (pritožnika), saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi samo navedlo, da se pri odločanju na dejstva v predlagateljevem odgovoru ni oprlo, torej da je bil njegov odgovor nepotreben in da na odločitev sodišča o zahtevi sploh ni imel vpliva. Sodišče prve stopnje je zato predlagatelju stroške neutemeljeno priznalo.

11Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo v pretežnem delu ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Stroške odgovora na pritožbo pa krijeta sama nasprotni udeleženec in stranski udeleženec, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).