310. člen ZPP

Sodišče prve stopnje se je v obravnavani zadevi, ko je dopustilo obravnavanje tožbenega zahtevka iz naslova obresti in tožbe ni zavrglo (ugovor pravnomočno razsojene stvari) pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, na zadevo VS RS II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014, iz katere jasno izhaja, da se v primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena. Enako pa velja tudi za primer, ko je bil predlog za izdajo dopolnilne sodbe vložen prepozno in tako o delu tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik postavil v postopku, sodišče še ni odločalo. Situacija, če je predlog za dopolnitev sodbe vložen prepozno, je namreč enaka, kot če predlog za dopolnitev sodbe ne bi bil vložen in se torej v tem delu šteje tožba glede tožbenega zahtevka na plačilo obresti za umaknjeno. Pogodba je sicer razvezana v trenutku, ko je ena pogodbena stranka uresničila odstopno upravičenje, vendar pa se nekateri učinki razvezane pogodbe nanašajo tudi za nazaj, saj je treba vzpostaviti stanje, kot da pogodba ni bila sklenjena. Prav to je določeno za povračilo obresti v skladu s petim odst

Ker sklep sodišča v nepravdnem postopku v zadevah iz 6. alineje prvega odstavka 50. člena ZGD-1 (o imenovanju posebnega revizorja) obsega tako odločitev o glavnem zahtevku kot o stranskih terjatvah, je določbo drugega odstavka 52. člena ZGD-1 treba razlagati na način, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa v zadevi imenovanja posebnega revizorja tako glede glavnega zahtevka kot tudi glede odločitve o stroških.

Na podlagi 198. člena OZ lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva, naj ji nadomesti korist, ki jo ima od uporabe. Toženkina korist je v tem, da je brezplačno uporabljala tujo nepremičnino. Po ustaljeni sodni praksi je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar. Tožena stranka v tožbi zatrjevanih dejstev o višini tržne najemnine za najem objektov oglaševanja ni konkretizirano prerekala, na kar je opozorila tožeča stranka na glavni obravnavi, zato se ta dejstva v skladu z 214. členom ZPP štejejo za priznana. Pritožbene navedbe v tej smeri pa so nedovoljene pritožbene novote v smislu 337. člena ZPP, saj pritožnica ne pojasni, da jih ni mogla pravočasno podati brez svoje krivde. V skladu z ustaljeno sodno prakso je dopolnilna sodba v smislu 325. člena ZPP institut, predviden za odpravo specifične napake (kršitve določbe 310. člena ZPP) v prej izdani sodbi, to je pomotne oziroma nehotene opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku, ki je bil predmet pravde. Institut dopolnilne sodbe ni namenjen odpravljanju morebitnih napak pri vsebinskem odločanju. Gre za primer, ko je sodišče pri odločanju (s končno sodbo) prezrlo del zahte

V petem odstavku 18. člena ZST-1 je določeno, da če se s pravnim sredstvom odločba le deloma izpodbija, se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela. To določilo pride v poštev v primeru, ko je že ob nastanku taksne obveznosti brez dvoma ugotovljeno, da bo s pravnim sredstvom odločitev izpodbijana le delno.

Pritožba utemeljeno opozarja na neizkazanost stroškov toženke in posledično na napačno odločitev o stroških postopka. Ker je sodišče prve stopnje o izpodbijanih stroških postopka odločilo zgolj v zvezi s hkrati izdano delno zamudno sodbo, o stroških postopka toženke (še) ni moglo odločati, saj ta v zvezi z zahtevki, o katerih je odločeno z delno zamudno sodbo, ni vložila pravočasnega odgovora na tožbo (prvi odstavek 318. člena ZPP). Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (ker je tožnik uspel s približno polovico zahtevkov), je tako napačna.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku za dopisa z dne 17. 2. 2021 in 12. 3. 2021 priznati stroške v višini obrazloženih dopisov po 3. točki tarifne številke 39 Odvetniške tarife (v višini 50 točk). Sodišče prve stopnje je navedena dopisa pravilno ocenilo kot (le) kratka dopisa po 4. točki tarifne številke 39 Odvetniške tarife (v višini 20 točk). Z dopisom z dne 17. 2. 2021 je namreč tožnik sodišču prve stopnje zgolj predložil zapisnike glavnih obravnav in prepise zvočnih posnetkov pravdne zadeve Okrožnega sodišča v Celju P 453/2015. Z dopisom z dne 12. 3. 2021 pa je tožnik sodišču prve stopnje zgolj predložil odločbo sodišča, s katero mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč za oprostitev plačila stroškov postopka.

Terjatev za plačilo pravdnih stroškov, tako za tiste, ki nastanejo do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, kot tudi tiste, ki nastanejo po nadaljevanju prekinjenega pravdnega postopka, nastane šele z odločitvijo sodišča o pravdnih stroških. Upnik v trenutku, ko vloži predlog za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka, terjatve za do tedaj nastale pravdne stroške še nima. Pred začetkom stečajnega postopka je lahko tožnica v pravdi uveljavljala (določno) le terjatev v okviru glavnega zahtevka. Zato o vseh pravdnih stroških (tistih, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka in tistih, ki nastanejo v nadaljnjem pravdnem postopku) odloči pravdno sodišče na koncu pravdnega postopka z dajatvenim sklepom in se terjatev za plačilo pravdnih stroškov poplača kot strošek stečajnega postopka in ne kot upniška terjatev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri odločanju zgolj o primarnem tožbenem zahtevku napačno uporabilo določilo 192. člena ZPP, zaradi česar je upoštevajoč drugi odstavek 310. člena ZPP prišlo do relativno bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Pravilna je trditev pritožnika, da je v primarnem tožbenem zahtevku prvotoženka legitimirana kot izdajatelj odločbe, vendar je zavezanec po tej odločbi tako po primarnem kot po podrednem tožbenem zahtevku drugotoženka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da konkretno razmerje med primarnim in podrednim zahtevkom, omogoča sodišču odločitev o obeh zahtevkih z isto sodbo. Tožeča stranka je med postopkom večkrat oblikovala svoj tožbeni zahtevek. Iz oblikovanih tožbenih zahtevkov je razvidno, da je ožji zahtevek vključen v širšega. Sodišče je v okoliščinah konkretnega primera spregledalo, da je zavezanec tako po primarnem tožbenem zahtevku kot po podrejenem zahtevku drugotoženka, na katero so tožniki z vlogo z dne 10. 7. 2019 razširili svojo tožbo. Sodišče je v 4. točki obrazložitve sodne odločbe sicer pravilno ugotovilo, da se je drugotoženka spustila v obravnavanje v glavne stvari, zaradi česar je sodišče š

Prva toženka nepotrebnosti tožbe ni dokazala, nasprotno, tožnica je dokazala, da je bila tožba potrebna, zato oba, kumulativno zahtevana pogoja po 157. členu ZPP nista podana in je odločitev sodišča prve stopnje, da sta toženca tožnici dolžna povrniti stroške postopka, pravilna.

Do uveljavitve novele ZPP-E je veljal tako za sodbe kot sklepe enotni 15-dnevni pritožbeni rok. Od uveljavitve ZPP-E pa se smejo stranke zoper sodbo pritožiti v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 333. člena ZPP), zoper sklep pa v roku 15 dni (drugi odstavek 363. člena ZPP). Vendar bi bilo po stališču pritožbenega sodišča pravno nevzdržno, da bi morala stranka pritožbo zoper stroškovni del sodbe (odločitev o stranski terjatvi) vložiti v drugačnem (krajšem) roku in torej še preden ji izteče rok za pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, na katero je vezana tudi odločitev o povračilu stroškov. Zato je potrebno v primeru, ko odloči sodišče o glavnem zahtevku in pravdnih stroških hkrati z isto sodno odločbo, uporabiti za pritožbo (le) zoper odločitev o stroških, enak rok kot velja za pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo istočasno odločeno o glavni stvari. Drugačna razlaga navedenih zakonskih določb bi stranko, ki vlaga pritožbo le zoper stroškovni del odločitve silila, da se že v krajšem (15-dnevnem) pritožbenem roku odloči, ali se bo pritožila le zoper odločitev o stroških ali zoper celotno odločitev, nato pa bi (na primer) imela še dodaten rok, da se pritoži še zo

V obravnavanem primeru je po vpogledu v zapisnik o posvetovanju in glasovanju mogoče zaključiti edino to, da potek glasovanja in sprejem odločbe ni potekal skladno z določbo 129. člena ZPP. Zato posledično tudi ni mogoče šteti, da bi senat sodišča prve stopnje sodno odločbo skladno z 291. členom ZPP sploh izdal. Torej, da bi senat po posvetu in z glasovanjem razglasil odločbo, ki je enaka tisti, ki je bila izdana.

Bistvena razlika med ustanoviteljskimi in kapitalskimi upravičenji je v tem, da ima prva v celoti vsaka občina (ki jih lahko izvršuje preko Sveta županov), druga pa ima občina kot lastnik v razmerju s svojim poslovnim deležem v d.o.o. Ustanoviteljske pravice ima vsaka občina v celoti. Načeloma jih morajo župani na svetu ustanoviteljev sprejemati s soglasjem, kar brez vsakršnih pogojev velja za določanje posebnih pogojev za izvajanje dejavnosti ter zagotavljanje in uporabo javnih dobrin kot tudi odločanje o cenah oziroma tarifah za uporabo javnih dobrin. V teh primerih gre za regulatorna upravičenja občin glede upravljanja gospodarskih javnih služb na svojem območju in tovrstne odločitve imajo naravo predpisa lokalne skupnosti.

Stroški postopka po tožbi na podlagi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP bremenijo toženko (upnico), saj je bila ona zaradi nepredložitve podatkov tista, ki je dala povod za tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve.

Tudi po določbi četrtega odstavka 318. člena ZPP izdana sodba mora biti obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti. Sodišče sicer ne ugotavlja dejanskega stanja in ne ocenjuje predloženih dokazov, saj se predpostavlja, da so v tožbi zatrjevana dejstva resnična. Mora pa v obrazložitvi navesti, katera dejstva je tožnik zatrjeval v tožbi, katera dejstva je štelo za odločilna in zakaj meni, da iz zatrjevanih dejstev ni izhaja takšna pravna posledica, kot jo tožeča stranka zahteva.

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da se stranki dogovarjata glede plačila obveznosti po mesečnih obrokih, s čimer se je branila tudi v postopku na prvi stopnji. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, sodišče sodi po stanju stvari ob koncu glavne obravnave (v obravnavanem primeru ob izdaji sodbe), zaradi česar navedbe tožene stranke o dogovarjanju glede plačila obveznosti ne morejo vplivati na odločitev.

Odločitev o stroških postopka mora biti zapisana v izreku sodbe, ta odločitev pa je izostala. Takšno pomanjkljivost je mogoče odpraviti le z dopolnilno sodbo ali dopolnilnim sklepom. Ker ima odločitev o stroških postopka vselej pravno naravo sklepa, je pritožbeno sodišče izdalo dopolnilni sklep.

Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede ugovora litispendence, je ostalo odprto procesno vprašanje ali ni morda odločalo o zahtevku, o katerem že teče druga pravda, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb pravnega postopka po 12. točki druga odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mora s sodbo odločiti o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve. Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. Prepozen ali neutemeljen predlog za dopolnitev sodbe sodišče zavrže oziroma zavrne brez naroka. Tožeča stranka predloga za dopolnitev sodbe ni podala, zgolj na predlog stranke pa se mora, če je predlog utemeljen, izdati dopolnilno sodbo.

Drži pritožbena navedba, da mora biti sodba pisno izdelana v tridesetih dneh od izdaje (prvi odstavek 323. člena ZPP) in da sodišče prve stopnje v tem roku ni izdelalo pisne sodbe. V skladu s teorijo in sodno prakso pa prekoračitev tega (instrukcijskega) roka s strani sodišča ne pripelje do nobenih procesnih posledic in ni bistvena kršitev določb postopka, ne absolutna, ne relativna, saj v ničemer ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V primerih, ko sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevku, v obrazložitvi pa navede, da je ta (v izreku manjkajoči) del zahtevka zavrnilo (in tudi pojasni, zakaj), pride v poštev le izdaja dopolnilne sodbe iz 325. člena ZPP.

Pritožniki pravilno opozarjajo, da je bila prejšnja odločitev prvostopenjskega sodišča s strani pritožbenega sodišča v celoti razveljavljena, zato pravno gledano ne obstaja več. Četudi je prejšnjič pritožbeno sodišče ugotovitvam in razlogom pritrdilo, to sodišča prve stopnje ne odvezuje dolžnosti, da ob ponovnem odločanju vprašanja ponovno presoja in o tem navede tudi razloge (pa čeprav enake kot ob prvem sojenju). Sicer stranki odvzame možnost, da se (tudi) zoper ta del odločitve (ponovno) pritoži, onemogoči pa je tudi (ponoven) pritožbeni preizkus. Sklicevanje na razloge, ki so bili navedeni v razveljavljeni odločbi, tako ne zadostuje.

S popravnim sklepom je mogoče popraviti napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, medtem ko o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve, sodišče odloči s sodbo.