VSL Sodba VI Kp 52274/2022

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1 določijo kazni:

- za kaznivo dejanje pod točko 1 kazen 1 (eno) leto zapora,

- za kaznivo dejanje pod točko 2 kazen 1 (eno) leto in 1 (en) mesec zapora,

- za kaznivo dejanje pod točko 3 kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora,

nato se obtožencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen 3 (tri) leta in 2 (dva) meseca zapora.

II. Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Za kazniva dejanja mu je na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1 z uporabo omilitvenih določb po drugi alineji 50. člena KZ-1 in po 3. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 določilo kazni: za dejanje pod točko 1 kazen devet mesecev zapora, za dejanje pod točko 2 kazen deset mesecev zapora, za dejanja pod točko 3 kazen enajst mesecev zapora in mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in pet mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je v izrečeno enotno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 02.55 ure dne 18. 8. 2022 dalje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženi dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek oškodovancema: B. B. v znesku 561,90 EUR in C. d. d. v znesku 360,00 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremenijo proračun.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- obtoženčev zagovornik zaradi odločbe o kazenski sankciji, predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu izreče milejšo kazen;

- okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, predlagala je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu za dejanje pod točko 1 določi eno leto zapora, za dejanje pod točko 2 eno leto in en mesec zapora, za dejanja pod točko 3 eno leto in dva meseca zapora, nato naj obtožencu izreče enotno kazen tri leta in dva meseca zapora.

3Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obtoženčev zagovornik in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Utemeljena je pritožba državne tožilke, pritožba zagovornika pa je neutemeljena.

5Državna tožilka utemeljeno uveljavlja, da je zmotna ocena sodišča prve stopnje, da so v obravnavani kazenski zadevi izpolnjeni pogoji za izrek milejše kazni. Pritožnica ocenjuje, da ob upoštevanju teže in načina izvršitve kaznivih dejanj ropa ni pogojev za določitev posameznih kazni pod zakonsko določen minimum.

6Omilitev kazni je urejena v 50. členu KZ-1, meje omilitve kazni zapora pa v 51. členu KZ-1. Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati oziroma če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. Eno od temeljnih načel sodobnega kazenskega prava je načelo individualizacije kazenske sankcije, ki se kaže v prilagoditvi kazenske sankcije teži konkretnega dejanja in samemu storilcu oziroma njegovim osebnostnim lastnostim. Odmera kazni je lahko redna ali izredna, pri redni odmeri sodišče v okviru predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje ob upoštevanju teže kaznivega dejanja in stopnje storilčeve krivde izbere vrsto kazni in odmeri njeno višino. Omilitev kazni pomeni izjemo od splošnih pravil za odmero kazni, ki jih ureja 49. člen KZ-1, in sodišču daje možnost, da izreče istovrstno kazen, ki je nižja od predpisanega minimuma ali da uporabi milejšo vrsto kazni. Ker gre pri omilitvi kazni za odstop od splošnih pravil za odmero kazni, mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti ugotovljene okoliščine in razloge za omilitev kazni. Razlogi za omilitev kazni so lahko formalni (prva alineja 50. člena KZ-1) ali materialni (druga alineja 50. člena KZ-1). Materialni razlog za omilitev kazni iz druge alineje navedenega člena so ugotovljene posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni in jih sodišče lahko ugotovi pri vsakem kaznivem dejanju. Že sam izraz posebne olajševalne okoliščine kaže, da ugotovljene olajševalne okoliščine, ki jih sodišče ob obteževalnih upošteva v okviru splošnih pravil za redno odmero kazni (iz 41. člena KZ-1), za utemeljevanje izredne odmere kazni z omilitvijo ne zadostujejo. Ugotovljene okoliščine morajo biti namreč logično in očitno nedvoumno takšne narave, da bi prevladale na splošno in ne le v posamezno ugotovljenem primeru. Posebne olajševalne okoliščine morajo biti prepričljivo ugotovljene, nato pa jih mora sodišče tudi navesti, z objektivno, prepričljivo in logično obrazložitvijo razlogov, na katerih temelji ocena sodišča, da bo izrek omiljene kazni v konkretni zadevi zadostil namenom generalne in specialne prevencije kazni. Ne glede na razlog, na katerega se sodišče opira, je omilitev kazni vedno samo fakultativna. Če ugotovi obstoj določenih posebnih olajševalnih okoliščin, mora sodišče še oceniti, da ugotovljena okoliščina, ne glede na razlog, na katerega se opira, v konkretnem primeru dela dejanje posebno lahko oziroma takšno, da sodišču omogoča omiljeno sankcioniranje (sodba VSRS I Ips 5416/2011-349 z dne 18. 7. 2013). V drugem odstavku 51. člena KZ-1, ki ureja meje omilitve kazni zapora, je določeno, da storilcu, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, sodišče kazen omili v mejah, izrecno navedenih v točkah 1 do 4 drugega odstavka 51. člena KZ-1 v odvisnosti od najnižje predpisane kazni zapora.

7V obravnavnem primeru državna tožilka v obtožnici ni predlagala omilitve kazni v primeru priznanja krivde, ko se bo obtoženec prvič izjavil o obtožnem aktu. Predlagala je, da se obtoženega spozna za krivega kaznivih dejanj po obtožnici in mu za vsako od njih določi kazen po prvem odstavku 206. člena KZ-1 ter mu nato izreče enotno kazen. Na preodbravnavnem naroku 18. 11. 2022 državna tožilka po pozivu predsednice senata ni dopolnila obtožnice s kaznovalnim predlogom, nato pa je bil narok za krajši čas prekinjen, v nadaljevanju pa je državna tožilka predlagala, da se obtožencu v primeru priznanja krivde izreče enotna kazen tri leta in dva meseca zapora. Nato je obtoženec izjavil, da krivdo po obtožbi priznava. Predsednica senata je priznanje krivde s sklepom sprejela (prvi odstavek 285.c člena ZKP).

8Na naroku za izrek kazenske sankcije je obtoženec pojasnil, da se je v letu 2021 razšel z nekom, izgubil stanovanje, zapadel v drogo, za nakup droge je porabil privarčevani denar, si ga tudi sposojal od napačnih ljudi, ki so zahtevali vračilo denarja, tudi z grožnjami, zato se je odločil za izvršitev obravnavanih kaznivih dejanj. Opisal se je kot nenasilno osebo, če bi se mu kdo pri kaznivih dejanjih uprl, bi sam zbežal in ne bi vztrajal, nikoli ni bil kaznovan, želi se oškodovankam opravičiti za dejanja, drog več ne uživa, usmeril se je v šport, dejanja pa obžaluje. V času izvršitve ropov si je želel, da bi ga dobili in ga na ta način odstranili oziroma mu preprečili nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj, ker če ne bi bil prijet, bi bil že mrtev, ali zaradi droge ali zaradi izterjevalcev dolga. Pojasnil je, da je škodo pripravljen poravnati ter da ima iz naslova nakupa droge še vedno dolg v višini 12.000,00 EUR.

9Tožilka v pritožbi zatrjuje, da sodišče prve stopnje pri odmeri posameznih kazni ni upoštevalo okoliščin izvršitve kaznivih dejanj, ker je obtoženi dvakrat grozil z nožem, enkrat pa s pištolo, ter da je prevrednotilo izpostavljene olajševalne okoliščine. Ocenjuje, da odvisnost od droge in kriminalna dejanja ne predstavljajo olajševalnih okoliščin, da se obtoženi ni prvič znašel v težavah z drogo, ker je sam povedal, da jih je imel že v najstniškem obdobju. Tožilka ocenjuje pridobivanje denarja za drogo oziroma za vzdrževanje obtoženčeve odvisnosti s kaznivimi dejanji kot zavržno, intenziteto nasilja je obtoženi stopnjeval in dejstvo, da se je trikrat odločil izvršiti rop na način, kot ga je izvedel, kaže na njegovo brezobzirnost in brezkompromisnost pri sledenju lastnim interesom, upoštevaje, da je bil obtoženec po lastnih navedbah tudi sam deležen groženj in bi že zaradi tega lahko vedel, kakšen je občutek, če ti nekdo grozi. Tožilka ocenjuje, da dosedanja nekaznovanost in pripravljenost povrnitve škode ter kratko časovno obdobje izvrševanja kaznivih dejanj (v roku petih dni je izvršil tri kazniva dejanja ropa), ob upoštevanju teže in načina izvršitve ne upravičujejo določitve kazni pod zakonsko določen minimum. Tožilka izpostavlja opise oškodovanke pri drugem dejanju D. D., da je bil videti obtoženi takrat čisto normalno ter da tudi pri tretjem dejanju v trgovini C. priče niso izpostavile nobene nenavadnosti v obtoženčevem obnašanju. Zato tožilka ocenjuje, da obtoženec ni ravnal v neki stiski zaradi krize, povezane z odvisnostjo od droge, pač pa, da je denar potreboval za vzdrževanje svoje odvisnosti od drog in poravnavo dolgov, namesto, da bi si poiskal pomoč. Tožilka ocenjuje, da je za reševanje lastne kože in dolgov pred izterjevalci izbral popolnoma enak in še hujši način in se znesel nad nedolžnimi ljudmi. Obtoženčeve navedbe, da ni nasilen in da če bi se mu kdorkoli uprl, bi uspel, ker bi sam potem zbežal in ne bi vztrajal, ocenjuje kot predrzne, saj je imel v rokah nož, v enem primeru pa pištolo, za katero oškodovanka ni mogla vedeti, da je ni mogoče repetirati. Tožilka ocenjuje obtoženčeve razloge oziroma nagibe za izvršitev kaznivih dejanj (izguba stanovanja, izhod v drogo, grožnje posojilodajalcev, nenasilnost, želja, da bi ga dobili in ga odstranili ter mu preprečili izvrševanje kaznivih dejanj) kot neprepričljive, saj jih pripisuje le obtoženčevi želji, da bi mu bila določena čim nižja kazen. Zato predlaga določitev kazni za posamezna kazniva dejanja brez uporabe omilitvenih določil, in sicer eno leto zapora za prvo dejanje, eno leto in en mesec zapora za drugo dejanje, eno leto in dva meseca zapora za tretje dejanje, nato pa se naj mu izreče enotna zaporna kazen tri leta in dva meseca zapora.

10Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami državne tožilke, ki utemeljeno uveljavlja, da v sodbi ugotovljene olajševalne okoliščine niso posebne olajševalne okoliščine, pa tudi, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo obtoženčevim nagibom, ki so ga vodili k izvršitvi kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje dejansko ni ustrezno ovrednotilo posameznih kaznivih dejanj, saj gre že glede na predpisano kazen zapora enega do desetih let, za grožnje z nožem in pištolo, ki jo je pri tretjem dejanju celo repetiral, za težja kazniva dejanja, na izvršitev pa se je obtoženi očitno dobro in premišljeno pripravil. Priznanje krivde je ena od olajševalnih okoliščin, vendar v obravnavnem primeru ne more biti razlog za omilitev kazni pod posebni minimum.

11Sodišče je nekritično ocenilo kot olajševalno okoliščino dejstvo, da je zaradi priznanja krivde odpadla potreba po zaslišanju oškodovank, s tem pa tudi podoživljanje dogajanja. Priznanje krivde po oceni pritožbenega sodišča ne bo izbrisalo spomina pričam glede kaznivih dejanj, katerim je obtoženec grozil, saj so vse izpovedale, da jih je obtoženčevo ravnanje izredno prestrašilo in jih spravilo v šok.

12Sodišče prve stopnje je upoštevalo priznanje krivde, obžalovanje storitve kaznivih dejanj in zavedanje nepravilnosti svojih ravnanj, vendar tudi te okoliščine ne predstavljajo posebnih olajševalnih okoliščin, saj obtoženčevo ravnanje in zavedanje prepovedanosti svojega ravnanja, direktni naklep ter grožnje z nevarnimi predmeti nikakor ne delajo dejanj posebno lahkih, ob tem, da obtoženčeve življenjske okoliščine (razhod z neko osebo in izguba stanovanja) niso tako izjemno tragične in težke okoliščine, ki bi vsakogar pahnile takoj v odvisnost od droge. Trditev o izsiljevanju posojilodajalcev obtoženec ni izkazal z ničemer, gre le za njegove trditve, ni se poslužil legalnih poti, ni prijavil izsiljevalcev, če so res obstajali, policiji, za svojo odvisnost od prepovedanih drog ni poiskal nobene pomoči, pri tem pa ga očitno nič ni oviralo. Pred storitvijo teh kaznivih dejanj je bil zaposlen, redno je prejemal plačo, odvisnost od droge je segala v njegova najstniška leta, tako da se pritožbeno sodišče ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da so okoliščine in razlogi storitve kaznivih dejanj olajševalne okoliščine, sploh pa ne predstavljajo posebnih olajševalnih okoliščin.

13Tudi utemeljitve, da gre za specifiko obdobja v obtoženčevem življenju, pritožbeno sodišče ne sprejema, obtoženec po lastnih navedbah še vedno dolguje 12.000,00 EUR, prostost mu je odvzeta od 18. 8. 2022, sam pa je omenil, da mu je prijetje zaradi storjenih kaznivih dejanj preprečilo nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj. To nakazuje, da bi zaradi odvisnosti od droge ali pa iz drugih razlogov očitno še izvrševal kazniva dejanja. Zato je zmotna tudi ocena o neproblematičnosti obtoženca, saj dosedanja nekaznovanost ni nujno edini kriterij ali je posamezna oseba problematična ali ne. Kratek čas storitve kaznivih dejanj ni olajševalna okoliščina in tudi ne posebna olajševalna okoliščina, obtoženec je izkazal veliko vztrajnost in predrznost pri zasledovanju svojega cilja pridobiti čim več denarja, pri tem se je opremil z nožem in pištolo. Priznanje priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov oziroma pripravljenost povrniti škodo je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo kot olajševalno okoliščino. Sodišče prve stopnje ni sprejelo opravičil obtoženega, da ni imel druge izbire, da je pričakoval, da ga bodo dobili, in jih pravilno ni štelo kot olajševalnih okoliščin, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Vendar pa po presoji vseh okoliščin, ki jih izpostavlja državna tožilka v pritožbi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da niso podane posebne olajševalne okoliščine, tiste, ki jih kot take ocenjuje sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, pa to niso. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, kot predlaga tožilka v pritožbi in izhaja iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerno in pravično in da je hkrati kot ustrezen odraz vseh okoliščin storitve kaznivih dejanj, vrste uporabljenega nevarnega sredstva pri grožnjah, višine protipravno prilaščenega denarja, števila oškodovancev, direktnega naklepa pri vseh dejanjih, tudi ob upoštevanju priznanja krivde, obžalovanja in pripravljenosti povrniti škodo oškodovancev, obtožencu na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1 za prvo dejanje določiti kazen eno leto zapora, za drugo dejanje eno leto in en mesec zapora, za tretje dejanje eno leto in dva meseca zapora, na kar mu je pritožbeno sodišče po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in dva meseca zapora. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je le tako izrečena enotna kazen primerna za obtoženca, da bo imel čas razmisliti o svojem življenju, ciljih in načinu soočanja s težavami in njihovega reševanja, predvsem pa, da ne bo več pomislil na izvrševanje kaznivih dejanj, s tem pa bo dosežen tudi namen kaznovanja iz 45.a člena KZ-1.

14Iz razlogov, zaradi katerih je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi državne tožilke, pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika, ki se zavzema za izrek nižje enotne kazni. Zagovornik trdi, da je sodišče prve stopnje kljub izkazanim in upoštevanim posebnim olajševalnim okoliščinam, ki omogočajo omilitev kazni, obtoženemu izreklo prestrogo enotno kazen in da bi ta morala biti izrečena bližje minimumu ob upoštevanju asperacijskega pravila. Ker pa je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo enotno kazen, ki je bližje maksimumu, je individualizacija kazenske sankcije sama s seboj v nasprotju.

15Pritožbeno sodišče te pritožbene trditve zavrača kot neutemeljene. Po prvem odstavku 53. člena KZ-1 sodišče storilcu, ki je storil več kaznivih dejanj, določi najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreče za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen. Če je za kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči 30-ih let zapora (3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1).

16Seštevek obtožencu določenih kazni s sodbo sodišča prve stopnje znaša dve leti in šest mesecev zapora, sodišče mu je izreklo enotno kazen dve leti in pet mesecev zapora. Enotna kazen ni dosegla seštevka posameznih kazni, je večja od vsake posamezne, ker pa v sodbi upoštevane okoliščine niso posebne olajševalne okoliščine, je zavzemanje zagovornika za izrek nižje enotne kazni ob uporabi omilitvenih določil za posamezne kazni neutemeljeno.

17Zagovornik izpostavlja stisko obtoženca, ki izvira iz strahu pred posojilodajalci, kar po oceni pritožbenega sodišča ni posebna olajševalna okoliščina in tudi ne olajševalna. Obtožencu nič ni preprečevalo, da bi se po pomoč obrnil na policijo ali vsaj na odvetnika, ki bi mu znal pojasniti, kakšne so legalne poti reševanja takšnih težav. To nikakor ni izvršitev kaznivega dejanja.

18Pritožbeno sodišče je v tej odločbi že pojasnilo, da obtoženec trditev o grožnjah posojilodajalcev ni z ničemer izkazal, mu je pa sodišče prve stopnje verjelo, vendar pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenega razloga, da obtoženec ni videl izhoda. Kot že rečeno, ni poiskal prav nobene pomoči in groženj izsiljevalcev, če so res obstajale, tudi ni prijavil policiji.

19Sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine, da si je želel, da ga dobijo in odstranijo ter mu preprečijo nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj, tudi pritožbeno sodišče tega razmišljanja ne sprejema kot okoliščine, ki bi kakorkoli vplivala na odmero posameznih kazni in izrek enotne kazni. Če je obtoženec želel, da mu nekdo prepreči izvršitev kaznivega dejanja, bi pač odšel na policijo prijavit grožnje, ki naj bi jih prejemal. Tudi v pritožbi izpostavljena dela izpovedb prič D. D. in E. E. pri drugo očitanem kaznivem dejanju ne vplivata na odmero in izbiro kazenske sankcije in izrek enotne kazni.

20D. D. je v preiskavi opisala, da se je obtoženi obnašal tako, kot da počne nekaj narobe, zato je pomislila, da ga je kdo poslal, ker je rekel, da to mora narediti. Preden je odšel na teraso jo je še vprašal, ali k njim hodijo trije romi, česar pa ni vedela. Priča D. D. je res to izpovedala, vendar pa zagovornik ne upošteva premišljenosti obtoženečevega ravnanja, ki ga je opisala navedena priča. Obtoženec je po tem, ko je na terasi pokadil cigareto, odšel nazaj v notranjost lokala, ki se je med tem spraznila in je po oceni priče to storilec tudi čakal. Takrat je stopil v prehod v točilnem pultu v lokalu, ki je narejen za natakarje, v rokah je držal podolgovat dolg nož, ga vanjo uperil in zahteval torbico, ki jo je imela okoli pasu, ko ga je priča opozorila na kamere v lokalu, pa je rekel, ne zajebavaj se, štihnil te bom, daj mi torbico. Ves čas je imel nož uperjen proti njej, zahteval pa je tudi torbico z denarnico od sodelavke, zato mu je obe torbici tudi izročila. Kaj je priča mislila o razlogih za obtoženčevo ravnanje ni bistveno pri odmeri kazenske sankcije, bistveno je, da si je protipravno prilastil tuj denar z uporabo grožnje z nožem, torej z neposrednim napadom na življenje ali telo in te grožnje tudi še podkrepil z besedami, da bo pričo D. D. štihnil, če mu ne bo dala torbice z denarjem.

21Zagovornik izpostavlja tudi del izpovedbe priče E. E. o tem, kaj jima je rekel obtoženi po izvršitvi kaznivega dejanja in odhodu iz lokala, in sicer, da vidi, da sta dobri punci in da mu je žal, vendar da to mora storiti in da vidi, da imajo kamere in da ga bodo že dobili.

22Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik pravilno povzema izpovedbo te priče, vendar ocenjuje, da te obtoženčeve navedbe le utrjujejo prepričanje pritožbenega sodišča v premišljenost obtoženčevega ravnanja, predrznost, brezkompromisnost, vse zaradi dosega lastnega cilja, pridobitve denarja. Pri tem se ni oziral na posledice svojih ravnanj, pa ne samo v materialnem smislu, ampak glede šoka in prestrašenosti, ki jo je povzročil pri navedenih pričah pri tem kaznivem dejanju in pri drugih dveh. Pri drugem dejanju v gostinskem lokalu si je pridobil preko 500,00 EUR, pri prvem dejanju je pograbil gotovino v višini 20,00 EUR iz blagajne, pri čemer je priča F. F. izpovedala, da je po grožnji z nožem iz blagajne vzel vse bankovce, ki so bili takrat v blagajni, pri tretjem dejanju v trgovini C. pa je grozil G. G. s pištolo, ki jo je repetiral in jo vanjo usmeril, nato pa je iz odprte blagajne vzel gotovino v znesku 360,00 EUR.

23Pritožbeno sodišče se ne strinja z zagovornikom, da bi bilo potrebno še izdatneje upoštevati obtoženčeve nagibe, češ da je kazniva dejanja storil pod prisilo vrnitve denarja in da naj se to upošteva pri odmeri kazni. Izvršitev kaznivih dejanj nikoli ne more biti olajševalna okoliščina, ker obstajajo druge legalne in možne poti za reševanje življenjskih težav, ki niso v nasprotju s pravom. Zlasti to ni ropanje, zato je ta pritožbena navedba neupoštevna. Zagovornik izpostavlja kot olajševalne okoliščine priznanje, obžalovanje, nekaznovanost, opravičilo oškodovancem, pripravljenost povrniti škodo, storitev kaznivih dejanj v kratkem časovnem obdobju in obtoženčevo neproblematičnost, kar je bilo delno že upoštevano kot olajševalna okoliščina, delno pa že pojasnjeno v predhodnih razlogih te sodbe, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, da niso niti olajševalne niti posebne olajševalne okoliščine. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo obteževalnih okoliščin, vendar pa tudi to ne narekuje izreka nižje enotne kazni, niti tiste, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje, niti tiste, ki jo je s to odločbo ob ugoditvi pritožbi državne tožilke izreklo pritožbeno sodišče. Individualizacija kazenskih sankcij pomeni prilagoditev kazni posameznemu storilcu ter teži in naravi ter okoliščinam storitve njegovega kaznivega dejanja, ne gre za matematično preračunavanje, kot si to poenostavljeno zamišlja zagovornik. Enake okoliščine, ki naj bi utemeljevale izrek enotne kazni zapora, izpostavlja zagovornik tudi v odgovoru na pritožbo državne tožilke, do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo v tej odločbi.

24Po navedem je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi državne tožilke in odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, pritožbo zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena KZ-1 ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

25Zagovornik s pritožbo ni uspel, vendar je pritožbeno sodišče obtoženca kljub temu oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Ocenilo je, da bi bilo ogroženo obtoženčevo preživljanje, saj mu je bila izrečena daljša enotna zaporna kazen, je brez zaposlitve in brez dohodkov (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).