VSC Sodba Cp 44/2023

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora svoje stroške pritožbenega postopka kriti sama, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 186,66 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke (tožnice) in toženi stranki naložilo, da ji v roku 15 dni od vročitve sodbe plača znesek 1.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku za še zahtevanih 7.910,41 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 1.921,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se tožena stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Kot pritožbeni razlog uveljavlja medsebojno nasprotujoče razloge sodbe o odločilnih dejstvih in podredno zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je odločilno dejstvo v predmetni zadevi, ali je zavarovanec tožene stranke (A. A.) kakorkoli (so)odgovoren za povzročitev prometne nesreče in posledično zatrjevano škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka oziroma ali so podane okoliščine, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. V 18. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje povzelo izvedensko mnenje izvedenca B. B., ki je potrdil, da zavarovanec tožene stranke samega škodnega dogodka ne bi mogel preprečiti. Nekaj vrstic nižje je povzelo ugotovitev, da je zavarovanec tožene stranke ravnal ustrezno, saj bi nenadno zaviranje ali izogibanje oviri lahko povzročilo nalet tovornjaka. Zavarovanec tožene stranke torej ni mogel preprečiti nesreče, se ji izogniti, pa tudi ne pričakovati, da bi se njenim posledicam na ta način izognil. Vprašanje, ali bi imetnik nevarne stvari lahko pričakoval dejanje tretjega, je namreč neizogibno povezano z izognitvijo škodi, torej ali bi se zaradi tega pričakovanja lahko škodi izognil. V dani situaciji to ne bi bilo mogoče (dvigalka je namreč več kot očitno iznenada padla s tovornjaka, ki je vozil pred zavarovancem tožene stranke, vse skupaj pa se je dogajalo v predoru). To jasno izhaja iz izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče v omenjenem delu tudi v celoti povzelo. Tožena stranka je že v tožbi jasno zapisala, da je za prometno nesrečo izključno odgovoren voznik tovornjaka C. C. (navedbe pod 1. točko), ob izključni odgovornosti tretjega se škodi njen zavarovanec tudi ni mogel z ničemer izogniti. V prvi pripravljalni vlogi pa je tožena stranka tudi jasno zapisala, da njen zavarovanec škodnega dogodka ni mogel pričakovati (navedbe pod 6. točko). Glede na povzeto izvedensko mnenje izvedenca B. B. (18. točka obrazložitve sodbe) je torej ta del obrazložitve v nasprotju z zapisanim stališčem sodišča v 19. točki sodbe, da naj tožena stranka ne bi dokazala, da je škoda nastala zaradi izključnega ravnanja tretjega (voznika tovornjaka), ki je njen zavarovanec ni mogel pričakovati in se posledicam izogniti. S tem je podano neskladje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče pa bi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja moralo ugotoviti, da so podane okoliščine iz drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Podredno tožena stranka nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine. Navaja, da je sodišče priznalo odškodnino le za primarni in sekundarni strah (glede ostalih postavk odškodninskega zahtevka je pravilno ugotovljeno, da ni podana vzročna zveza), vendar je po prepričanju tožene stranke glede na hipnost dogajanja in glede na dejstvo, da posledic, ki bi bile v vzročni zvezi z zdravljenjem poškodb iz prometne nesreče, ni bilo (torej ni sekundarnega strahu), prisodilo za edino upošteven primarni strah previsok znesek odškodnine iz tega naslova. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo treba pravično denarno odškodnino določiti nižje, če sodišče ne bi sledilo primarnim pritožbenim navedbam. Tožena stranka predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter vrne v ponovno odločanje, podredno, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in še podredno, da sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža, vse s stroškovno posledico.

3V odgovoru na pritožbo tožnica po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je skladno z določiloma prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, opredeljenih v drugem odstavku 350. člena (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in pravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v pritožbi sicer ni določno opredelila, v katerem delu sodbo sodišča prve stopnje pritožbeno izpodbija, glede na razloge pritožbe, vključno s pritožbenim predlogom, pa je upoštevaje določilo prvega odstavka 350. člena ZPP šteti, da izpodbija zanjo neugodni ugodilni (prisodilni) del sodbe, ki je zato predmet pritožbenega preizkusa. Tožnica se zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila.

6Pritožbeno ni sporno, da je bila tožnica v času škodnega dogodka, ki se je zgodil 6. 6. 2016 na avtocesti A1 iz smeri Ljubljana proti Mariboru (v predoru), sopotnica v vozilu FORD C MAX reg. št. ..., ki ga je vozil zavarovanec tožene stranke (op. tožničin mož), to vozilo pa je bilo obvezno odgovornostno zavarovano pri toženi stranki. Pritožbeno tudi ni sporno, da sta bili v obravnavanem škodnem dogodku udeleženi dve motorni vozili in da je do nesreče po dejanskih zaključkih sodišča prve stopnje², ki jih tožena stranka tudi pritožbeno vsebinsko ne izpodbija, prišlo, ko voznik tovornega vozila ni ustrezno zavaroval tovora, posledično je na vozišče padla kovinska črpalka za gorivo in kovinska dvigalka, voznik osebnega vozila (zavarovanec tožene stranke), v katerem je bila tožnica sopotnica, ki je vozil za tovornim vozilom, pa je naletel na padlo oviro na cestišču. Da škodni dogodek predstavlja prometno nesrečo, v kateri sta bili udeleženi dve premikajoči motorni vozili, pritožbeno ni problematizirano.³

7Sodišče prve stopnje se je glede obstoja odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke in posledično tožene stranke, ob zgoraj ugotovljenih tudi pritožbeno nespornih dejstvih, utemeljeno oprlo na četrti odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa: če za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna. Pri presoji podlage odškodninske odgovornosti tožene stranke je pravilno izpostavilo, da določba 149. člena OZ vzpostavlja domnevo vzročnosti, da škoda, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, izvira iz te nevarne stvari, 150. člen OZ pa nadalje določa, da za škodo od navadne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja; v primeru, ko se nevarnost stvari udejanji, postane v razmerju do tretjih zanjo objektivno odgovoren njen imetnik. Pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso je tudi obrazložilo, da je takšna, torej objektivna, v razmerju do tretjih vedno tudi odškodninska odgovornost imetnika motornega vozila, saj motorno vozilo šteje za nevarno stvar. V sporu, ko škoda izvira iz premikajočega motornega vozila (ki predstavlja nevarno stvar) je bistveno, ali je vzrok za nastanek škode v delovanju motornega vozila. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve, ki ga pritožba ob tem, ko očita nasprotje v razlogih sodbe, spregleda, da se tožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti z ugovorom, da je za škodni dogodek izključno krivdno odgovoren drugi imetnik premikajočega vozila.⁴

8Ob zgoraj že navedenih in pritožbeno neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta bili v škodnem dogodku na način, kot je opisan, udeleženi dve premikajoči se motorni vozili, tožnici kot drugemu po določbi četrtega odstavka 154. člena OZ imetnika nevarnih stvari (obeh udeleženih vozil) za nastalo škodo odgovarjata solidarno. V 19. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je vprašanje, v kakšni meri je kateri od imetnikov premikajočih se motornih vozil krivdno prispeval k nastanku škode, lahko le predmet morebitne regresne pravde med imetnikoma motornih vozil. Ratio uzakonitve solidarne odgovornosti več imetnikov motornih vozil v razmerju do oškodovanca, ki ni imetnik motornega vozila, torej tudi sopotnika, je namreč ravno v varstvu oškodovanca.

9Ob obrazloženem tako tožena stranka s pritožbenim sklicevanjem na to, da je izvedenec B. B. (op. izvedenec prometne, avtomobilske in strojne stroke) potrdil, da zavarovanec tožene stranke škodnega dogodka ne bi mogel preprečiti, da je bil njegov način vožnje ustrezen in da s svojim ravnanjem ni prispeval k povzročitvi prometne nesreče in nadalje s pritožbenim poudarjanjem, da je tožena stranka uveljavljala, da je za nesrečo izključno odgovoren voznik tovornjaka, da njen zavarovanec škodnega dogodka tudi ni mogel pričakovati in se škodi izogniti, ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o obstoju (objektivne) odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke nasproti tožnici kot sopotnici v njegovem vozilu, saj brez udeležbe in obratovanja obeh motornih vozil do nesreče sploh ne bi prišlo. Tako tudi ni slediti pritožbeni tezi, da voznik tovornjaka predstavlja tretjega iz drugega odstavka 153. člena OZ ter da se je zavarovanec tožene stranke svoje odškodninske odgovornosti do tožnice kot sopotnice razbremenil.⁵

10Ob zgoraj obrazloženem je neutemeljen tudi očitek o medsebojno nasprotujočih si razlogih sodbe o odločilnih dejstvih in v kolikor pritožba s tem očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ta ni podana, saj je sodbo mogoče preizkusiti. Materialno pravo pa je tudi pravilno uporabljeno.

11Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi prisojeno odškodnino za strah.

12Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožnici priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo le iz naslova strahu, ki je obrazložena v 24. točki obrazložitve. Od zahtevane odškodnine za primarni in sekundarni strah v višini 1.200,00 EUR, je tožnici za (primarni) strah prisodilo odškodnino v višini 1.100,00 EUR. Na podlagi izvedenih dokazov je dokazno podprto in prepričljivo ugotovilo in opisalo obstoj primarnega strahu pri tožnici, pri čemer je navedbe in izpoved tožnice glede okoliščin škodnega dogodka objektiviziralo z mnenjem izvedenca prometne stroke, kot tudi intenziteto in trajanje strahu (hud primarni strah, ki ga je tožnica doživljala kot smrtni strah ob škodnem dogodku v trajanju 15 minut, ki se je počasi zmanjševal še nekaj ur po dogodku), kar je objektiviziralo z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Pri določitvi odškodnine je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage (179. člen OZ), z odmerjeno odškodnino pa sta ustrezno upoštevani tudi obe temeljni načeli, tako načelo individualizacije, saj so s tako odmerjeno odškodnino upoštevane vse konkretne okoliščine, podane pri tožnici kot oškodovanki, ustrezno pa je upoštevano tudi načelo objektive pogojenosti višine odškodnine.⁶ Pravilnosti prisojene odškodnine iz tega odškodninskega naslova pritožba ob obrazloženem ne more izpodbiti s pavšalno navedbo, da je šlo za hipnost dogajanja in da je odškodnina le za primarni strah previsoko odmerjena.

13Obrazložene stroškovne odločitve pritožba vsebinsko v ničemer ne izpodbija, pritožbo zoper stroškovno odločitev veže le na morebitni uspeh s pritožbo glede glavne stvari, glede katere pa ob zgoraj obrazloženem ni bila uspešna.

14Pritožbene navedbe in razlogi se tako pokažejo za neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu izpodbijanega dela sodbe tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Tožena stranka mora zaradi neuspeha s pritožbo na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje pritožbene stroške kriti sama, tožeči stranki pa mora povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te predstavljajo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo priglašeni odvetniški stroški za sestavo odgovora na pritožbo v višini 250 točk (tar. št. 22/1 OT), materialni stroški v višini 5 točk (11. člen OT), kar skupaj predstavlja 255 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR in s priznanim 22 % DDV pa znesek 186,66 EUR. Ta znesek mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od poteka izpolnitvenega roka dalje.⁷

¹ Primerjaj 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Da škodni dogodek predstavlja prometno nesrečo, med pravdnima strankama ni bilo sporno; tudi sicer pa se po sodni praksi za nesrečo premikajočih motornih vozil šteje tudi medsebojno delovanje dveh vozil v gibanju, čeprav ni prišlo do dotika obeh vozil, pač pa do dotika z ločenim delom drugega vozila, izpadlim tovorom ali s kakšnim drugim predmetom, ki je bil v gibanju zaradi delovanja drugega motornega vozila - npr. odločbe: VS RS II Ips 569/2003, VSL I Cp 2140/2009, VSL II Cp 301/2013.
³ Primerjaj npr. tudi VSL II Cp 62/2020, VSL II Cp 301/2013, tudi VSC Cp 7/2022.
⁴ Primerjaj: Dr. Dunja Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Lj. 2003, stran 883-885, Tomaž Pavčnik: (Ne)dopustnost ugovora, da je za nesrečo izključno odgovoren le en voznik, Pravni letopis št. 1, 2014, tudi npr. VSL II Cp 62/2020.
⁵ Prisojeni znesek odškodnine 1.100 EUR namreč v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje predstavlja manj kot eno povprečno mesečno neto plačo (1.317,60 EUR).
⁶ Prim.: Načelno pravno mnenje, občna seja VSRS, 13. 12. 2006.