VDSS Sodba Pdp 28/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe in je dolžna tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 153,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku iz naslova povečanega obsega dela za obdobje od 1. 2. 2013 do 30. 6. 2016 plačati razliko v plači v skupni višini 929,47 EUR, pri čemer so posamezni mesečni zneski vidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov od 6. dne v prihodnjem mesecu do plačila (točka I izreka sodbe). V presežku, za plačilo 38,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zahtevek zavrnilo (točka II izreka sodbe). Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 661,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka III izreka sodbe).

2Zoper ugodilni del navedene sodbe, vključno z odločitvijo o pravdnih stroških (točki I in III izreka sodbe), se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje s sodbo I Pd 390/2021, ki je bila razveljavljena, ugotovilo, da sredstev za izplačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela toženka ni imela, kar je bil razlog za zavrnitev zahtevka tožnika. Stališče, da sredstva niso bistvena za odločitev, ki ga je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, je materialnopravno zmotno. Da je to bistveno, izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 11/2020, 22.d člena ZSPJS in Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela. Tretji odstavek 16. člena ZJU omejuje avtonomijo. Z višino sredstev je omejeno plačilo delovne uspešnosti. Toženka je v vtoževanih mesecih vsa sredstva porabila, in sicer jih je razdelila med javne uslužbence, ki so presegali pričakovane rezultate dela. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in je tako zmotno ugodilo zahtevku tožnika. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3V odgovoru na pritožbo tožnik prereka toženkine navedbe. Navaja, da toženka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da je v vtoževanih mesecih opravil povečan obseg dela in s tem presegel pričakovane rezultate dela. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da sredstva niso bistvena. Plačilo za delo ne more biti odvisno od razpoložljivosti sredstev na strani delodajalca. Če delodajalec delavcu odreja delo, ga je dolžan plačati. Delavec je za enako delo upravičen do enakega plačila. Ne glede na navedeno toženka v tem sporu niti ni dokazala, da sredstev ni imela. Dokaz z zaslišanjem prič ni primeren, predložiti bi morala računovodske listine, česar ni storila. Priča A. A. je tudi izpovedal, da so manjši zneski ostajali neporabljeni, pri čemer bi takšni manjši zneski zadoščali za plačilo za posamezne mesece. Sodišče prve stopnje je zahtevku utemeljeno ugodilo, o pravdnih stroških pa je odločilo na način, ki je v škodo tožnika. V tem delu toženka s pritožbo v nobenem primeru ne more uspeti. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti zahtevka odločilo tretjič. Prvič je s sodbo I Pd 1670/2017 z dne 30. 9. 2019 zahtevku (delno) ugodilo na podlagi ugotovitve, da je tožnik poleg nalog svojega delovnega mesta Hišnik IV opravljal druge naloge, in sicer naloge delovnega mesta Upravnik V, ter naloge, povezane z vzdrževanjem službenih vozil, čiščenjem prostorov ter čiščenjem orožja. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo Pdp 782/2019 z dne 5. 3. 2020 pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. S sklepom VIII DoR 129/2020 z dne 8. 9. 2020 je Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo; s sklepom VIII Ips 56/2020 z dne 21. 6. 2021 je reviziji toženke ugodilo, sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča je v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7V obrazložitvi sodbe VIII Ips 54/2020 je Vrhovno sodišče RS kot zmotno označilo stališče, da je javni uslužbenec že zgolj na podlagi dejstva, da opravlja naloge izven svojega delovnega mesta, upravičen do plačila za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, ki ga opredeljuje 22.e člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Izpodbijano odločitev je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker v dotedanjem postopku ni bilo ugotovljeno, ali je tožnik z opravljanjem nalog drugih delovnih mest presegel pričakovane delovne rezultate oziroma jih je presegel nad povečanim obsegom, za katerega je plačilo že prejel.

8V sodbi VIII Ips 55/2021 z dne 14. 6. 2022 je Vrhovno sodišče RS v istovrstnem sporu pojasnilo, da gre pri tej vrsti delovne uspešnosti predvsem za nagrajevanje količinskega preseganja pričakovanih rezultatov dela; nanaša se na delo, ki ga javni uslužbenec opravi poleg svojih rednih delovnih nalog; če torej poleg nalog svojega delovnega mesta opravlja še naloge drugih delovnih mest, to praviloma pripelje do zaključka o preseganju pričakovanih rezultatov dela, razen v posebnih okoliščinah, ko se obseg dela, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, tako zmanjša, da mu delodajalec za zapolnitev polnega delovnega časa naloži še opravljanje drugih nalog (kar v tožnikovem primeru ni bilo ugotovljeno).

9Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo, da je tožnik opravljal naloge izven svojega delovnega mesta in da je z obsegom opravljanja dela presegel pričakovane rezultate dela. Zahtevek je kljub temu zavrnilo, in sicer zaradi pomanjkanja sredstev za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev razveljavilo na podlagi stališča, da določbe prvega odstavka 22.d člena ZSPJS ni mogoče razumeti na način, da javni uslužbenec, ki bi opravljal delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, ne bi bil upravičen do plačila, če uporabnik proračuna ne bi imel na razpolago sredstev.

10ZSPJS v 21. členu določa vrste delovne uspešnosti, med katerimi je delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela (druga alineja). Prvi odstavek 22.d člena ZSPJS določa, da lahko uporabniki proračuna v primerih, ko to določa ta zakon, izplačujejo sredstva za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela nad omejitvijo iz 22. člena tega zakona (obseg sredstev za plačilo redne delovne uspešnosti), če imajo za ta namen na razpolago sredstva iz prihrankov sredstev za plače, ki nastanejo zaradi odsotnosti javnih uslužbencev, ali nezasedenih delovnih mest, za katera so bila predvidena sredstva v finančnem načrtu uporabnika proračuna, in sredstev za posebne projekte. Prvi odstavek 22.e člena ZSPJS določa, da se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Pisno odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela sprejme predstojnik oziroma direktor uporabnika proračuna za posamezni mesec na podlagi pisnega dogovora med javnim uslužbencem in predstojnikom oziroma direktorjem ali javnim uslužbencem, pooblaščenim za organizacijo dela, ki ga lahko skleneta za daljše obdobje. Tretji odstavek 22.e člena ZSPJS določa, da vlada z uredbo določi pogoje, merila in obseg dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence iz prvega odstavka tega člena. Gre za Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Uredba; Ur. l. RS, št. 53/2008 in nadalj.).

11Pritožbeno sodišče pri zavzetem stališču glede sredstev za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela vztraja. Omejitev (da lahko uporabniki proračuna izplačujejo sredstva za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, če imajo za ta namen na razpolago sredstva) ureja ravnanje uporabnikov proračuna (določeno v prvem odstavku 22.d člena ZSPJS) in ne predstavlja pogoja, po katerem bi bil javni uslužbenec, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, upravičen do plačila delovne uspešnosti (določeno v prvem odstavku naslednjega 22.e člena ZSPJS). Ni namreč mogoče šteti, da je od razpoložljivosti sredstev odvisno plačilo, do katerega je glede na opravljeno delo upravičen javni uslužbenec, kar velja ne glede na omejitev avtonomije v javnem sektorju (16. člen Zakona o javnih uslužbencih – ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). V nasprotnem primeru, če bi šteli, da delodajalec javnemu uslužbencu ni dolžan plačati dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, tudi če ta (po sklenjenem dogovoru in odredbi) opravi delo, ki presega pričakovane rezultate dela, če za to nima sredstev (ker jih je na primer že porabil za plačilo drugim javnim uslužbencem), bi bila odločitev o plačilu v celoti prepuščena delodajalcu, ne glede na delo, ki se dejansko opravi. Tudi v tem primeru mora veljati enako kot v primeru dejanskega opravljanja dela višje vrednotenega delovnega mesta, kjer je delavec, ne glede na formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in v njej določeno plačo, upravičen do plačila, kot če bi zasedal delovno mesto, katerega delo opravlja.

12V konkretnem primeru je tožnik s toženko v vtoževanem obdobju sklenil več dogovorov o povečanem obsegu dela (dogovori pokrivajo vse vtoževane mesece razen julija 2013). Za nekatere mesece je prejel določen del plače ali po 1. ali 2. točki 2. člena Uredbe, ki skupaj z vtoževanim (in prisojenim) zneskom ne presega omejitve, ki jo določa Uredba. Toženka v pritožbi ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je, zaposlen na delovnem mestu Hišnik IV, opravljal delo drugih delovnih mest, in sicer Upravnik V, kadar je bil delavec na tem delovnem mestu B. B. odsoten, ob odsotnosti ene ali dveh čistilk njuno delo, poleg tega je izven svojega delovnega mesta izvajal čiščenje orožja. Presegal je pričakovane rezultate dela. Razen glede čiščenja orožja je opravljal delo odsotnih delavcev (B. B., čistilki C. C. in D. D.). Navedene ugotovitve zadoščajo za odločitev, da je upravičen do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, kot mu je bilo prisojeno, ne glede na ugotavljanje, ali je toženka vsa sredstva za ta namen v vtoževanih mesecih porabila (jih razdelila med ostale javne uslužbence). Drugačno stališče, za katerega se zavzema toženka v pritožbi, bi pomenilo, kot že navedeno, da je delodajalec prost obveznosti plačila za delo, ki ga delavec (po sklenjenem dogovoru in odredbi) opravi, če zanj nima na razpolago (več) sredstev, oziroma v primeru delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, da razdelitev teh sredstev med javne uslužbence ne bi bila več preverljiva, saj bi delodajalec v vsakem primeru uspel le na podlagi dejstva, da je sredstva porabil.

13Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotavljalo, ali je toženka imela sredstva za plačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela oziroma ali je ta sredstva (že) porabila. Tožnikovemu zahtevku je utemeljeno ugodilo na podlagi presoje, da so izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 22.e člena ZSPJS, torej da je v vtoževanih mesecih z opravljanjem nalog izven svojega delovnega mesta presegal pričakovane rezultate dela.

14Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje stroške, je dolžna tožniku po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče mu je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 250 točk za pritožbo in materialne stroške, skupaj 153,00 EUR.