22.e člen ZSPJS

Za delo v okviru povečanega normativa učne obveznosti je imel (ima) pedagoški delavec pravico do plače v višini vrednosti učne ure, kot se je enotno oblikovala na podlagi navodila pristojnega ministrstva iz leta 1993 (oziroma kot je sedaj na podlagi 22.e člena ZSPJS določena z Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun plač v javnem sektorju).

Pritožba ne prereka prvostopenjske ugotovitve, da je bila toženka dolžna izplačati tožniku odpravnino iz šestega odstavka 93. člena ZObr in enkratni znesek na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZSSloV. Nasprotuje pa prvostopenjski presoji o osnovi za odmero teh denarnih terjatev. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je treba za izračun osnove za odpravnino upoštevati le tožnikovo osnovno plačo za polno delovno obveznost, povečano za dodatka za delovno dobo in stalnost (postavka plačilne liste Z104). Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da šesti odstavek 93. člena ZObr pri definiranju osnove za odpravnino uporablja pojem povprečna plača vojaške osebe. Pri razlagi tega pojma je pravilno tolmačilo zakonske določbe. Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZSSloV se za plače v Slovenski vojski uporabljajo predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev. Glede na prvi odstavek 5. člena ZSPJS je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjsko presojo, da morajo biti v izračun povprečne plače tožnika v zadnjih šestih mesecih zaposlitve zajeti zneski, ki so mu bili v tem obdobju izplačani iz n

Izda se svetovalno mnenje: Javni uslužbenec mora plačilo za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela na podlagi 22.e člena ZSPJS najprej uveljavljati pri delodajalcu.

Glede na vse obrazloženo velja za drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi z njo podano ustno dopolnitev na naroku določba četrtega odstavka 286. člena ZPP, na podlagi katere se dejstva in dokazi, ki so uveljavljani v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (torej v nasprotju s pravilom o prekluziji), ne upoštevajo. Odločitev o tožbenem zahtevku je zato treba opreti zgolj na izvedensko mnenje z dne 7. 2. 2023 (dopolnjeno z mnenjem z dne 11. 4. 2023 in zaslišanjem izvedenke na naroku dne 9. 6. 2023), v katerem je izvedenka upoštevala napotilo sodišča, naj dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti, ter da oba vtoževana dodatka ne normira na ure rednega dela.

Glede na vse obrazloženo velja za drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi z njo podano ustno dopolnitev na naroku določba četrtega odstavka 286. člena ZPP, v skladu s katero se dejstva in dokazi, ki so uveljavljani v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (torej v nasprotju s pravili o prekluziji), ne upoštevajo. Odločitev o tožbenem zahtevku je torej treba opreti zgolj na izvedensko mnenje z dne 7. 2. 2023 (dopolnjeno z mnenjem z dne 11. 4. 2023 in zaslišanjem izvedenke na naroku dne 9. 6. 2023), v katerem je izvedenka upoštevala napotek sodišča, naj dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti, ter da uveljavljanega dodatka ne normira na ure rednega dela. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2023 navedla, da soglaša s sklepno ugotovitvijo izvedenskega mnenja.

Glede na pravilno ugotovitev, da tožnica zoper sklep z dne 23. 3. 2020 ni vložila pritožbe in ni izkoristila notranje poti, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike med zneskom izplačila po sklepu z dne 23. 3. 2020 in s tožbo vtoževanim 10 % mesečnim izplačilom, zavreči, saj za ta zahtevek ni sodnega varstva. Ker je tožnica tožbo vložila 2. 3. 2020, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je njen zahtevek za vtoževano obdobje vključno z januarjem 2015 zastaral, saj skladno z določbo 202. člena ZDR-1 zastarajo terjatve iz delovnega razmerja v roku petih let, pri čemer se je oprlo na dan vložitve tožbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje je napačna, saj je tožnica zahtevo za odpravo kršitev vložila 10. 10. 2019, zato se zastaranje pretrga s tem dnem, tako da je zastaral njen zahtevek v obdobju pred 10. 10. 2014. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica poleg dela na delovnem mestu Koordinator V - tehnični risar opravljala tudi delo Administrator V in da se je v letu 2009 obseg dela na delovnem mestu Koordinator V - tehnični risar zmanjšal. Tožnica je vse delo opravila v rednem delovnem času 8 ur, vendar njeno delo ni pre

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, mu je na podlagi določbe 44. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, priznalo razliko v plači. Ker je tožnik ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je zmotno stališče pritožbe, da bi mu za čas, ko ni delal, bodisi zaradi bolniške odsotnosti ali zaradi izrabe letnega dopusta, pripadalo le nadomestilo plače za nižje vrednoteno delovno mesto. Ker je ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta in bi moral za svoje delo prejemati plačo tega delovnega mesta, mu tudi v primeru odsotnosti pripada nadomestilo plače glede na plačo, ki bi jo moral prejemati.

Pri tožbenem zahtevku gre za čisti denarni zahtevek delavca, ki zatrjuje, da mu delodajalec ni plačal celotne pripadajoče plače. Tožnik je navsezadnje tako tudi postavil svoj tožbeni zahtevek, saj ne uveljavlja ugotovitve pravice do dodatka za povečan obseg dela, temveč plačilo razlike v plači v višini 20 % osnovne plače glede na njegov plačni razred. Skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec denarne terjatve vedno uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da A. skupina policistov, napotena v Republiko Severno Makedonijo, ne predstavlja notranje organizacijske enote glede na Uredbo o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence.

O tem, ali javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje dodatka za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela, mora v skladu z uveljavljenim sistemom, ki velja za javne uslužbence, najprej odločiti delodajalec s pisnim sklepom. Dejstvo opravljanja nalog delokroga drugega delovnega mesta samo po sebi ni odločilno pri presoji, ali je javni uslužbenec upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Če delodajalec delavcu naloži opravljanje dela oziroma ta opravlja delo, ki je različno od dela, ki bi ga delavec moral opravljati po pogodbi o zaposlitvi, mu mora za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo. Če je to drugo delo ovrednoteno enako, do dodatnega plačila ni upravičen, nasprotno pa velja, kadar opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta. Dejstvo, ali ima delodajalec to višje delovno mesto sistemizirano, je nepomembno.

Tožničina trditvena podlaga ne obsega dejstev, pomembnih za odločitev o tem, ali ji za sporno obdobje pripada dodatek iz 22.e člena ZSPJS, tj. kakšni so bili pričakovani rezultati njenega dela v navedenih dveh mesecih, ali jih je presegala ter ali je bilo na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog tožene stranke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, saj ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka. Drži sicer, da sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago tožbenega zahtevka (tretji odstavek 180. člena ZPP), vendar pa je dolžno pri svojem odločanju preizkusiti le pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na podano dejansko podlago izhajala zatrjevana posledica.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da razpoložljivost sredstev ni pogoj za izplačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela.

Ni mogoče šteti, da je od razpoložljivosti sredstev odvisno plačilo, do katerega je glede na opravljeno delo upravičen javni uslužbenec, kar velja ne glede na omejitev avtonomije v javnem sektorju (16. člen ZJU). V nasprotnem primeru, če bi šteli, da delodajalec javnemu uslužbencu ni dolžan plačati dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, tudi če ta (po sklenjenem dogovoru in odredbi) opravi delo, ki presega pričakovane rezultate dela, če za to nima sredstev (ker jih je na primer že porabil za plačilo drugim javnim uslužbencem), bi bila odločitev o plačilu v celoti prepuščena delodajalcu, ne glede na delo, ki se dejansko opravi.

Tožnik v svoji trditveni podlagi niti ni navajal, kakšen je bil predviden obseg dela, ki se je od njega pričakoval, in za koliko ga je presegel glede na vnaprej določene kriterije. Tožnik ni po mesecih specificiral, katere konkretne naloge je opravljal in koliko časa. Povečan obseg dela je utemeljeval izključno na dejstvu, da je v celotnem vtoževanem obdobju poleg nalog svojega delovnega mesta policist kontrolor opravljal tudi naloge (višje vrednotenega) delovnega mesta vodje izmene, ter da že to samo po sebi pomeni opravljanje povečanega obsega dela. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delavec ni upravičen do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela zgolj na podlagi dejstva, da opravlja naloge izven delokroga svojega delovnega mesta. To namreč samo po sebi še ne dokazuje opravljanja povečanega obsega dela (sklep VSRS VIII Ips 56/2020).

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitev, da tožnica kljub opravljanju dela v projektni skupini ni opravljala povečanega obsega celotnega dela in ni bila prekomerno obremenjena, tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, upoštevajoč 22.e člen ZSPJS, ki opredeljuje plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnih uslužbencev. Pogosta odsotnost z delovnega mesta in neopravljanje dela oziroma zadrževanje na drugih lokacijah v delovnem času tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljujeta zaključek o tem, da delavec v takšnem primeru ni nadpovprečno obremenjen z delovnimi nalogami.

Medtem ko se redna delovna uspešnost nanaša na izvajanje rednih delovnih nalog, se delovna uspešnost za povečan obseg dela nanaša na delo, ki ga javni uslužbenec opravi poleg svojih rednih delovnih nalog. Tudi iz opredelitve osnovne plače izhaja, da se pričakovani rezultati dela vežejo na opravljanje (rednih) nalog delovnega mesta, to je tistega delovnega mesta, za katerega javni uslužbenec sklene pogodbo o zaposlitvi.

Ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da je tožnikova dnevna delovna obveznost kljub dodatnemu delu trajala osem ur in le izjemoma več. Pri presoji instituta iz prvega odstavka 22.e člena ZSPJS ni pomembno, ali javni uslužbenec dodatno delo, s katerim preseže pričakovan rezultat, opravi v rednem ali nadurnem delovnem času. Zgolj zaradi tega, ker je tožnik delo vodnika psa praviloma opravil znotraj rednega delovnega časa, zato ni mogoče šteti, da do plačila dodatka ni upravičen, bistveno je namreč, da je s tem delom presegel pričakovane delovne rezultate.