21. člen ZSPJS

Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi se izrecno sklicuje na Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju. S tem sta stranki sprejeli pravni režim, ki ureja pogoje in način uresničevanja pravice do dela plače za redno delovno uspešnost, vključno z določbo o fikciji soglasja ustanovitelja. Zato določb sporazuma ni mogoče razlagati tako, da bi izključevale učinke navedene fikcije ali uvajale strožji pogoj (dejansko odločitev vlade), kot ga določa sama Uredba. To bi bilo tudi v nasprotju z načelom omejitve pogodbene avtonomije iz 9. člena ZDR-1 in torej nezakonito. Določilo sporazuma, da bo delodajalec znesek izplačal, ko bo Vlada RS odločila, da javni uslužbenki pripada izplačilo, je tako treba razumeti v okviru zgoraj opisanega pravnega režima, ki vključuje tudi fikcijo soglasja.

Pritožba ne prereka prvostopenjske ugotovitve, da je bila toženka dolžna izplačati tožniku odpravnino iz šestega odstavka 93. člena ZObr in enkratni znesek na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZSSloV. Nasprotuje pa prvostopenjski presoji o osnovi za odmero teh denarnih terjatev. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je treba za izračun osnove za odpravnino upoštevati le tožnikovo osnovno plačo za polno delovno obveznost, povečano za dodatka za delovno dobo in stalnost (postavka plačilne liste Z104). Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da šesti odstavek 93. člena ZObr pri definiranju osnove za odpravnino uporablja pojem povprečna plača vojaške osebe. Pri razlagi tega pojma je pravilno tolmačilo zakonske določbe. Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZSSloV se za plače v Slovenski vojski uporabljajo predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev. Glede na prvi odstavek 5. člena ZSPJS je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjsko presojo, da morajo biti v izračun povprečne plače tožnika v zadnjih šestih mesecih zaposlitve zajeti zneski, ki so mu bili v tem obdobju izplačani iz n

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da samo ne more določiti kriterijev za določitev delovne uspešnosti. Sodišče lahko ugotavlja ali je delavec upravičen do plačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti le, kadar so glede tega določeni kriteriji in ne more samo določiti kriterijev za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti. Prav tako ne drži, da bi moralo sodišče ob odsotnosti kriterijev ugoditi zahtevku v celoti, ker je na toženki dokazno breme, da je tožnik upravičen do nižjega zneska.

Ni mogoče šteti, da je od razpoložljivosti sredstev odvisno plačilo, do katerega je glede na opravljeno delo upravičen javni uslužbenec, kar velja ne glede na omejitev avtonomije v javnem sektorju (16. člen ZJU). V nasprotnem primeru, če bi šteli, da delodajalec javnemu uslužbencu ni dolžan plačati dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, tudi če ta (po sklenjenem dogovoru in odredbi) opravi delo, ki presega pričakovane rezultate dela, če za to nima sredstev (ker jih je na primer že porabil za plačilo drugim javnim uslužbencem), bi bila odločitev o plačilu v celoti prepuščena delodajalcu, ne glede na delo, ki se dejansko opravi.

Javni uslužbenec je upravičen do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, če so na voljo sredstva, ki so bila predvidena za nezasedena delovna mesta ali za posebne projekte, s čimer je predpostavljeno, da je do povečanega obsega dela prišlo zaradi opravljanja nalog nezasedenih delovnih mest ali nalog na projektih in je zato opravljeno delo javnega uslužbenca preseglo pričakovane rezultate. Zmotno je stališče sodišča, da je tožnik do izplačila dela plače za povečan obseg dela upravičen že zgolj na podlagi dejstva, da opravlja naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in da že te naloge same po sebi predstavljajo povečan obseg dela. Tudi če tožnik opravlja 80 % druga dela po nalogu nadrejenega in le 20 % dela iz svoje pogodbe o zaposlitvi, to ne more biti avtomatično razlog za plačilo povečanega obsega dela. Po prvem odstavku 43. člena ZDR-1, ki se na podlagi 5. člena ZJU uporablja tudi za javne uslužbence, mora delodajalec delavcu zagotoviti delo, za katerega sta se dogovorila s pogodbo o zaposlitvi. Če delavec opravlja drugo delo (npr. del delovnega časa delo enega delovnega mesta, del pa delo drugega

Ob ugotovitvi, da zaradi spremenjene organizacije dela tožnik dveh nalog iz delokroga svojega delovnega mesta ni več opravljal, opravljal pa je dve drugi nalogi, sicer formalno iz delokrogov drugih delovnih mest, je vprašanje, ali je upravičen do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, odvisno od tega, ali je presegel pričakovane rezultate dela. Če je opravljanje nalog drugih delovnih mest obsegalo polovico polnega delovnega časa je odločilnega pomena, kakšen je bil obseg dela ostalih nalog delovnega mesta upravnik V oziroma kakšni so bili pričakovani rezultati.