16. člen ZJU-B

Po presoji zakonskih določb in določb o zastaranju kazenskega pregona je za obtoženko milejši zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja tako glede naklepa kot tudi glede določb o zastaranju kazenskega pregona. Kaznivo dejanje po spremenjeni določbi tretjega odstavka 257. člena KZ-1 bi bilo dokončano šele z izplačilom plač posameznim zaposlenim. Po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, pa je bilo kaznivo dejanje dokončano 1. 9. 2015 z izdajo zadnjega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti. Glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje kazenski pregon po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastara v 10 letih od storitve kaznivega dejanja. Pri presoji zastaranja kazenskega pregona pa je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določala, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Glede na obrazloženo je kazenski pregon, upoštevajoč datum zadnje izdaje nezakonitega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti in rok 64 dni iz prej navedenega zakona, zoper obtoženo zastaral 5. 11. 2025, še pred predložitvijo predmetne kazenske zadeve Višjemu sodišču v

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 3. in 4. člen Uredbe o posebnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Uredba, Ur. l. RS, št. 73/19). Nova pogodba, sklenjena pred iztekom prejšnje zaradi spremembe okoliščin, se za namen pripadanja in izplačila posebne denarne nagrade šteje kot podaljšanje pogodbe o zaposlitvi (4. člen Uredbe). Zato je pravilen zaključek, da je z dnem 15. 12. 2023 nastopilo drugo desetletno obdobje zaposlitve tožnice pri toženki in s tem upravičenje do dveh povprečnih bruto plač na zaposlenega v RS po zadnjem stavku 3. člena Uredbe. Očitek o kršitvi 16. člena ZJU in 3. člena ZS je neizkazan. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo podzakonski predpis v okvirih njegovega besedila in namena ter skladno z zakonom. Z razlago, ki preprečuje obid pravice do nagrade v višini dveh povprečnih bruto plač sodišče tožnici ni podelilo pravic preko predpisa, temveč je le zagotovilo njegovo učinkovitost.

Po 5. točki 2. člena Direktive 2003/88/ES izmensko delo pomeni katerokoli metodo organizacije dela v izmenah, pri čemer si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen, vključno s krožnim, kar ima za posledico nujnost, da delavci delajo ob različnih urah v določenem dnevnem ali tedenskem obdobju. Čeprav si ni sledilo po pravilnem vzorcu zaporedja, je tožnikovo delo ustrezalo opredelitvi izmenskega dela v smislu Direktive, ki določa minimalne zahteve, ki jih je treba upoštevati pri organizaciji delovnega časa. Tožnik je upravičen do dodatka za izmensko delo le za delo, opravljeno od 14.00 ure do 6.00 ure. Na podlagi 40. člena KPJS (ter sprejetima razlagama te določbe) določbe osmega odstavka 16. člena KPP ni mogoče razumeti in uporabiti drugače kot tako, da za delo, opravljeno med 6.00 in 14.00 uro, plačilo dodatka za izmensko delo ni določeno.

Za plačilo vseh ur dela, opravljenega v 12-urnih delovnikih, se pritožba zavzema tudi s sklicevanjem na 5. točko 2. člena Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa, da izmensko delo pomeni katero koli metodo organizacije dela v izmenah, pri čemer si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen, vključno s krožnim, kar ima za posledico nujnost, da delavci delajo ob različnih urah v določenem dnevnem ali tedenskem obdobju, oziroma s sklicevanjem na razlago KPJS z dne 15. 3. 2013, po kateri javnemu uslužbencu pripada dodatek v vsakem primeru, ko dela v izmenah po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen (dopoldan - popoldan, dopoldan - ponoči, popoldan - ponoči, dopoldan - popoldan - ponoči). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistvo teh določil v predstavitvi organizacije dela, kadar to poteka v izmenah. V ničemer pa ne urejata vprašanja obsega plačila za tako opravljeno delo, ki pripada delavcu (ali mu pripada za celotno izmeno ali le za omejeno časovno obdobje znotraj izmene).

Pritožba zmotno vztraja na stališču, da bi toženka morala glede na določbe Sporazuma oziroma Stavkovnega sporazuma in Aneksa h KPND tožniku, ki je imel možnost prevoza po avtocesti, pot določiti z upoštevanjem avtoceste in mu za to pot tudi priznati povračilo potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je javnemu uslužbencu mogoče upoštevati pot z uporabo avtoceste le v primeru, če gre hkrati za najkrajšo izmed vseh varnih poti za prihod na delo in odhod z dela, pri čemer je pravilna tudi presoja, da je najkrajša varna pot tista, ki je najkrajša po razdalji in ne najkrajša po času, saj je trajanje posamezne vožnje zaradi prometnih in drugih razmer na cesti ali načina vožnje na isti relaciji lahko vsakokrat različno. Javnim uslužbencem tako pripada kilometrina le za takšno pot, kar je izrecno določeno v prvem odstavku 5. člena Aneksa h KPND. Za ugotavljanje razdalje, ki je podlaga za izplačilo stroškov prevoza, ni bistven podatek, po kateri poti se tožnik dejansko vozi oziroma katero pot dejansko uporablja za pot na delo in z dela, niti katera pot je časovno najkrajša, temveč je, glede na to, da gre za merilo, ki ga je potrebno uporabiti, bistveno zgol

Sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo določbe takrat veljavnega četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je bila v nasprotju s 7. členom Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa, pač pa je pravilno uporabilo ta člen Direktive oziroma v zvezi z njim sprejeto sodno prakso SEU in posledično Vrhovnega sodišča RS, ki stoji na stališču, da če delavec zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka do 31. decembra prihodnjega leta ni mogel koristiti dopusta, lahko tega še vedno izrabi, pri čemer pa ta pravica ni neomejena, saj jo je SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos. Toženka je ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža 27. 3. 2020 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta za leto 2018. Svoje odgovornosti se ne more razbremeniti s trditvijo, da je bil tožnik do 27. 3. 2020 v bolniškem staležu. Pri 15-mesečnem obdobju za prenos je SEU sicer res štelo, da izguba pravice do plačanega letnega dopusta po poteku tega obdobja, razen izjemoma, ni v nasprotju z Direktivo. V teh primerih je namreč poleg varstva delavca upoštevalo tudi

Zgolj ugotovitev, da tožnica ni opravljala nobene izmed specialnih nalog, ki formalno razlikujejo obe delovni mesti, ob trditvah tožnice, da teh niso opravljale niti druge DMS v dializi I, ki so svoje delo opravljale ob pacientih, ne zadoščajo za presojo, da tožnica ni opravljala nalog višje vrednotenega delovnega mesta. Čeprav so morda določene naloge dveh delovnih mest formalno enake (takih je v konkretnem primeru kar trinajst), to ne pomeni nujno, da so enake tudi dejansko, vsebinsko, po zahtevnosti, odgovornosti, samostojnosti, še posebej, kadar so določene zelo splošno, kot v konkretnem primeru, in lahko posamezna delovna naloga vsebuje več različnih opravil. Zato so lahko trditve tožnice, da je opravljala enako delo kot DMS v dializi I, ki so svoje delo opravljale ob pacientih, povsem samostojno, odločilne.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je javnemu uslužbencu mogoče upoštevati pot z uporabo avtoceste le v primeru, če gre hkrati za najkrajšo (varno) pot, pri čemer je pravilna tudi presoja, da je najkrajša varna pot tista, ki je najkrajša po razdalji in ne "najkrajša" po času. Javnim uslužbencem tako pripada kilometrina le za takšno pot, kar je izrecno določeno v prvem odstavku 5. člena Aneksa h KPND.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi morala toženka ne glede na četrti odstavek 162. člena ZDR-1 tožnici omogočiti koriščenje letnega dopusta iz leta 2015 po njeni vrnitvi na delo 7. 3. 2017, saj takrat še ni potekel 15-mesečni rok za prenos letnega dopusta.

Tožnica s tem, ko se ni želela testirati, niti ni izpolnjevala drugih pogojev za vstop v vojašnico A., po lastni krivdi ni imela dostopa do prostorov toženke in posledično po lastni krivdi, brez upravičenega razloga, ni opravljala dela več kot tri zaporedne delovne dni, s čimer so bili izpolnjeni pogoji za podajo odpovedi po 2. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV. Toženka tožnici glede na takrat veljaven Odlok, ki jo je pravno zavezoval in ga je morala spoštovati, ni smela omogočiti dostopa do delovnega mesta brez izpolnjevanja pogoja PCT, tožnica pa je morala takšno navodilo upoštevati, vendar tega ni želela. Posledično so navedbe, da je šlo za izostanek tožnice po navodilih delodajalca in ne za neupravičeno odsotnost kot tudi navedbe o tem, da je bilo ugotovljeno, da se posameznika ne more kaznovati za prekršek, če ni spoštoval odloka glede nošenja maske in obveznega testiranja, neutemeljene.

Na podlagi 94. člena ZJU je tožnik moral upoštevati navodila nadrejenih, skladno z 12. členom ZVZD-1 in 35. členom ZDR-1 pa je moral spoštovati in izvajati tudi ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, kot je tudi pogoj PCT, kadar je to pogoj za opravljanje dela, kot je bilo v spornem obdobju. Neosnovane so pritožbene navedbe, da je testiranje kot pogoj za nastop in opravo dela predstavljalo obliko prisilnega dela, češ da delavec ni imel izbire, če je hotel obdržati delo, se je moral podrediti predpisanim ukrepom. Takšne navedbe povsem zgrešijo bistvo delovnega razmerja. Delavec se namreč prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca. Svoboda izbire delavca se tako nanaša na sklenitev in prenehanje delovnega razmerja. Ko pa je delavec vključen v organiziran delovni proces delodajalca, je dolžan delo opravljati po (zakonitih) navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Tudi če bi tožnik izkazal posebno pooblastilo direktorja za sklepanje pogodb oziroma aneksov k pogodbam z delavci, sam s sabo na noben način ni mogel zakonito skleniti aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Za kaj takšnega namreč ni pooblaščen niti zakoniti zastopnik pravne osebe. Tožnik je s tem, ko je mimo vseh veljavnih pravnih aktov podpisal sporne anekse in posledično nezakonito zvišal plačo sebi in dvema sodelavkama, kršil eno od osnovnih obveznosti iz delovnega razmerja, to je prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Že zgolj to njegovo ravnanje zato predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in tako utemeljuje podajo izredne odpovedi.

Ni mogoče šteti, da je od razpoložljivosti sredstev odvisno plačilo, do katerega je glede na opravljeno delo upravičen javni uslužbenec, kar velja ne glede na omejitev avtonomije v javnem sektorju (16. člen ZJU). V nasprotnem primeru, če bi šteli, da delodajalec javnemu uslužbencu ni dolžan plačati dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, tudi če ta (po sklenjenem dogovoru in odredbi) opravi delo, ki presega pričakovane rezultate dela, če za to nima sredstev (ker jih je na primer že porabil za plačilo drugim javnim uslužbencem), bi bila odločitev o plačilu v celoti prepuščena delodajalcu, ne glede na delo, ki se dejansko opravi.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi lahko tožena stranka od tožnice zahtevala izpolnitev PCT pogoja le, če bi dosegla predhodno spremembo obstoječe pogodbe o zaposlitvi oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. 34. člen ZDR-1 sicer res delavcu omogoča odklonitev dela, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev, kar pa v konkretni zadevi ni tak primer, saj je izpolnjevanje pogoja PCT oziroma predložitev dokazila o njegovem izpolnjevanju predstavljalo izpolnjevanje navodil delodajalca, ki nikakor niso protipravna.

Nepravilno je stališče tožnice v pritožbi, da je predložitev dokazil v zvezi z izpolnjevanjem PCT pogoja utemeljeno zavrnila na podlagi drugega odstavka 34. člena ZDR-1. Določba 34. člena ZDR-1 sicer res delavcu omogoča odklonitev dela (navodila), če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev, kar pa v konkretni zadevi ni primer, saj je izpolnjevanje pogoja PCT oziroma predložitev dokazil o njegovem izpolnjevanju predstavljalo izpolnjevanje navodil delodajalca, ki nikakor niso protipravna. Tožena stranka je bila določbe odloka dolžna upoštevati, posledično pa od delavcev zahtevati izpolnjevanje pogoja PCT, saj bi se v nasprotnem primeru izpostavila možnosti inšpekcijskih ukrepov in globam v prekrškovnem postopku. Nespoštovanje sprejetih ukrepov predstavlja tudi možno zdravstveno grožnjo za vse ostale sodelavce ter posledično lahko ogroža poslovanje delodajalca zaradi povečanega absentizma (bolniške, karantene, izolacije).

Tožena stranka je ravnala protipravno, ko tožeči stranki po vrnitvi na delo 29. 1. 2019 oziroma po 31. 12. 2018 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta iz leta 2017. Tožena stranka se svoje odgovornosti za škodo ne more razbremeniti z zatrjevanjem, da je ravnala v skladu z zakonom, tj. z zakonom, s katerim je kot država (v tem individualnem delovnem sporu je država tudi delodajalec) nepravilno prenesla določbo Direktive. Država ne sme imeti koristi od kršitve prava unije na škodo delavca. Ravnanje tožene stranke je bilo zato protipravno, čeprav je bilo v skladu z ZDR-1.

Nasprotna udeleženka v pritožbi utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je izmena nedeljiva in da dodatek za izmensko delo pripada javnemu uslužbencu za celo izmeno, ne le za določene ure izmene. Že predlagatelj sam z dajatvenim zahtevkom ni zahteval dodatka za celo izmeno, ampak le za del popoldanske izmene od 12.00 ure dalje (namesto od 14.00 ure, kot ga je nasprotna udeleženka obračunavala). Tudi iz obrazložitve sodbe VS RS VIII Ips 20/2020 ne izhaja, da je izmena nedeljiva in da pripada delavcu dodatek za celo izmeno, ampak da ni mogoče za neizmensko delo priznati dodatka za čas po 14.00 (ali 12.00 uri), ker je določeno, da se sicer takrat začne popoldanska izmena oziroma upravičenost do dodatka za popoldansko izmeno. Določbe osmega odstavka 16. člena KPP, ki opredeli izmensko delo, ni mogoče razumeti drugače, kot da za čas pred 14.00 uro dodatek za izmensko delo ne pripada.

Pri opravljanju dela tožnika kot snemalca pri toženki so podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1. Glede obsega pravic tožnika kot javnega uslužbenca v smislu tretjega odstavka 16. člena ZJU, ki prepoveduje, da bi delodajalec delavcu zagotavljal večje pravice, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo prvega odstavka 14. člena ZSPJS, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem delavec opravlja delo, če ima nižjo izobrazbo od zahtevane. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje ob ugotovitvi neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja za zasedbo delovnega mesta Snemalec VII/1 tožniku lahko dosodilo le osnovno plačo z uvrstitvijo v izhodiščni plačni razred ob upoštevanju odbitka dveh plačnih razredov.