22. člen ZSPJS

Sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi se izrecno sklicuje na Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju. S tem sta stranki sprejeli pravni režim, ki ureja pogoje in način uresničevanja pravice do dela plače za redno delovno uspešnost, vključno z določbo o fikciji soglasja ustanovitelja. Zato določb sporazuma ni mogoče razlagati tako, da bi izključevale učinke navedene fikcije ali uvajale strožji pogoj (dejansko odločitev vlade), kot ga določa sama Uredba. To bi bilo tudi v nasprotju z načelom omejitve pogodbene avtonomije iz 9. člena ZDR-1 in torej nezakonito. Določilo sporazuma, da bo delodajalec znesek izplačal, ko bo Vlada RS odločila, da javni uslužbenki pripada izplačilo, je tako treba razumeti v okviru zgoraj opisanega pravnega režima, ki vključuje tudi fikcijo soglasja.

Ni mogoče šteti, da je od razpoložljivosti sredstev odvisno plačilo, do katerega je glede na opravljeno delo upravičen javni uslužbenec, kar velja ne glede na omejitev avtonomije v javnem sektorju (16. člen ZJU). V nasprotnem primeru, če bi šteli, da delodajalec javnemu uslužbencu ni dolžan plačati dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, tudi če ta (po sklenjenem dogovoru in odredbi) opravi delo, ki presega pričakovane rezultate dela, če za to nima sredstev (ker jih je na primer že porabil za plačilo drugim javnim uslužbencem), bi bila odločitev o plačilu v celoti prepuščena delodajalcu, ne glede na delo, ki se dejansko opravi.

Ni utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da je tožnikova dnevna delovna obveznost kljub dodatnemu delu trajala osem ur in le izjemoma več. Pri presoji instituta iz prvega odstavka 22.e člena ZSPJS ni pomembno, ali javni uslužbenec dodatno delo, s katerim preseže pričakovan rezultat, opravi v rednem ali nadurnem delovnem času. Zgolj zaradi tega, ker je tožnik delo vodnika psa praviloma opravil znotraj rednega delovnega časa, zato ni mogoče šteti, da do plačila dodatka ni upravičen, bistveno je namreč, da je s tem delom presegel pričakovane delovne rezultate.

Tožnik v pritožbi utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da so sredstva bistvena za presojo, ali je javni uslužbenec upravičen do plačila za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Za odločitev, ali je javni uslužbenec upravičen do plačila, je bistveno le, kot izhaja iz 22.e člena ZSPJS in kot je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 56/2020, ali je z obsegom opravljanega dela presegel pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka v trenutku sklepanja pogodbe o zaposlitvi z določenim 48. plačnim razredom za delovno mesto direktorice javnega zavoda z delodajalcem (javnim zavodom), ki ga je zastopal predsednik sveta zavoda, nastopala kot delavka, in ne v okviru svoje poslovodne funkcije v zavodu. Toženka pri sklepanju svoje pogodbe o zaposlitvi namreč ni mogla nastopati v dvojni vlogi, torej da bi sklepala pogodbo o zaposlitvi sama s seboj kot javna uslužbenka na eni strani in kot delodajalka oziroma oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, na drugi strani. Pravice in dolžnosti delodajalca je v obravnavanem primeru izvrševal svet zavoda oziroma v njegovem imenu predsednik sveta zavoda in ne toženka, zato ne more biti podana njena odškodninska odgovornost na podlagi enajstega odstavka 3.a člena ZSPJS. Toženka za vtoževana izplačila iz naslova delovne uspešnosti ni imela pravnega temelja. Sklepi sveta zavoda namreč sploh ne morejo predstavljati zakonite pravne podlage za sporna izplačila dela plače iz naslova redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, saj glede na določbi tretjega odstavka 7. člena Ur

Javni uslužbenec je upravičen do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, če so na voljo sredstva, ki so bila predvidena za nezasedena delovna mesta ali za posebne projekte, s čimer se predpostavlja, da je do povečanega obsega dela prišlo zaradi opravljanja nalog nezasedenih delovnih mest ali nalog na projektih in je zato opravljeno delo javnega uslužbenca preseglo pričakovane rezultate (sklep VIII Ips 11/2020).

Javni uslužbenec je upravičen do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, če so na voljo sredstva, ki so bila predvidena za nezasedena delovna mesta ali za posebne projekte, s čimer je predpostavljeno, da je do povečanega obsega dela prišlo zaradi opravljanja nalog nezasedenih delovnih mest ali nalog na projektih in je zato opravljeno delo javnega uslužbenca preseglo pričakovane rezultate. Zmotno je stališče sodišča, da je tožnik do izplačila dela plače za povečan obseg dela upravičen že zgolj na podlagi dejstva, da opravlja naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in da že te naloge same po sebi predstavljajo povečan obseg dela. Tudi če tožnik opravlja 80 % druga dela po nalogu nadrejenega in le 20 % dela iz svoje pogodbe o zaposlitvi, to ne more biti avtomatično razlog za plačilo povečanega obsega dela. Po prvem odstavku 43. člena ZDR-1, ki se na podlagi 5. člena ZJU uporablja tudi za javne uslužbence, mora delodajalec delavcu zagotoviti delo, za katerega sta se dogovorila s pogodbo o zaposlitvi. Če delavec opravlja drugo delo (npr. del delovnega časa delo enega delovnega mesta, del pa delo drugega

Dodatek za povečan obseg dela pripada delavcu, če izkaže, da je obseg dela, ki ga je v posameznem mesecu opravil, v okviru svojih delovnih zadolžitev, presegel pričakovane rezultate dela. Tožnik bi moral za posamezne mesece, za katere vtožuje dodatek, navajati, katera dodatna dela je opravljal oziroma kakšen je bil pričakovan obseg dela po posameznem mesecu in za koliko ga je presegel, da bi se njegovemu zahtevku lahko ugodilo. Jasno bi moral specificirati, katera dela je opravljal v posameznem obdobju, za katera meni, da predstavljajo povečan obseg dela. Dejstvo, da tožnikovo delo ni bilo normirano, tožnika ne razbremeni teh trditev.