VSL Sodba II Cp 310/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

I. Tožena stranka je dolžna poslati tri dopise, in sicer na naslovnike Ministrstvo za infrastrukto, Javni agenciji RS za varnost v prometu, Ministrstvu za kulturo, z naslednjim besedilom: Zveza A. (v nadaljevanju Zveza A.), ..., ki jo zastopa predsednik g. C. C., izrecno preklicuje svoj dopis z dne 10. 2. 2018 na Ministrstvo za infrastrukturo, Javno agencijo RS za varnost v prometu in na Ministrstvo za kulturo z naslovom „Zadeva: Nalepke za starodobna vozila“, in sicer v delu, v katerem je Zveza A. brez pooblastila, dovoljenja, soglasja ali druge pravne podlage v imenu Zveze B., ... (v nadaljevanju Zveza B.), navajala, da naj bi šlo za skupni dopis obeh zvez s predlogom za spremembo dopisov s področja registracije starodobnih vozil. Zveza A. se naslovnemu državnemu organu opravičuje za navedeno ravnanje in poudarja, da je dopis pošiljala le v svojem imenu brez vednosti Zveze B.“, o čemer mora tožeči stranki predložiti potrdilo o oddaji priporočene pošte s povratnico za vse tri zgoraj navedene dopise, vse navedeno pod izvršbo v roku 8 dni od pravnomočnosti te sodbe.

II. Toženi stranki se prepove, da:

- bi v pravnem prometu, zlasti v komunikaciji z državnimi organi, nastopala v imenu tožeče stranke ali tretjim predstavljala, da naj bi smela nastopati v imenu tožeče stranke;

- bi v pravnem prometu, zlasti v komunikaciji z državnimi organi, uporabljala ime tožeče stranke Zveze B.,

vse navedeno pod izvršbo v roku 8 dni od pravnomočnosti te sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna opustiti vsa nadaljnja takšna ravnanja, navedena v točki II. izreka te sodbe, pod izvršbo v roku 8 dni od pravnomočnosti te sodbe.

Sodišče prve stopnje je odločilo še, da mora tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v višini 1.395,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje dejansko pritrdilo navedbam tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala samovoljno in brez podlage, vendar temu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka, ni pripisalo ustrezne pravne posledice. Temeljna trditev tožeče stranke v postopku je bila, da tožena stranka ni imela nobene pravne podlage za nastopanje v tujem imenu. Opozarja, da izpodbijana sodba, sklicujoč se na 134. ali 178. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), meni, da naj ne bi bilo protipravnosti, ker ni bilo kršitve osebnostnih pravice, saj vsebina dopisov ni žaljiva. Sodišče prve stopnje sicer razume, da tožečo stranko moti nepooblaščeno podajanje predlogov v njenem imenu, pri tem pa navaja, da naj temu ne bi bilo možno pripisati zahtevanih pravnih posledic, ker tožena stranka v dopisih ni škodovala ugledu in časti tožeče stranke. Tožeča stranka opozarja, da je sodba sodišča prve stopnje popolnoma zgrešila bistvo njenih navedb, saj ne gre za tožbo zaradi razžalitve in podobno, ampak zaradi neupravičenega zastopanja. Sodišče prve stopnje spregleda, da tožeča stranka v prvi vrsti zahteva preklic izjave tožene stranke (dopisa) v smislu neupravičenega zastopanja, opravičilo pa je zgolj dodano k temu. Vsak, ki je zastopan neupravičeno in brez pravne podlage, lahko zahteva preklic takšnega nezakonitega ravnanja ter prepoved nadaljnjih tovrstnih ravnanj. Nadalje navaja, da izpodbijana sodba materialnopravno zmotno navaja, da naj ne bi šlo za poslovodstvo brez naročila po 199. členu OZ, ker tožeča stranka ni zatrjevala, da bi ji nastala škoda.

3Ob upoštevanju dejanske ugotovitve sodišča, da tožena stranka ni imela nobene pravne podlage za nastopanje v imenu tožeče stranke, tožeča stranka trdi, da v primerih nepooblaščenega nastopanja nekega subjekta v imenu drugega subjekta, za protipravnost v smislu 199. oziroma 204. člena OZ zadostuje že samo neupravičeno in protipravno zastopanje, brez dodatnega izkazovanja škode (kršitve osebnostnih pravic), saj gre za kvazikontraktno razmerje (in ne za odškodninsko). Za tak zahtevek in prepovedni opustitveni zahtevek zadostuje že enkratno ravnanje, še posebej, če tožena stranka vztraja, da ni v njenem ravnanju ničesar spornega in da ima do njega celo pravico. Tožeča stranka se je že v tožbi sklicevala, da gre za poslovodstvo brez naročila po 199. členu OZ, oziroma, da celo za to niso izpolnjeni pogoji in da gre za situacijo iz 204. člena OZ. Tožena stranka je nasproti državnim organom Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) v imenu tožeče stranke nastopala s samovoljnimi predlogi za spreminjanje predpisov. Opravljanje tujih poslov je načeloma prepovedano, poslovodstvo brez naročila pa je izjema od tega načela. Izjeme je treba razlagati restriktivno, zožujoče. Poslovodstveno razmerje je treba presojati s subjektivnega vidika gospodarja posla, pri čemer je takšno početje v vsakem primeru nedopustno, če ga je gospodar posla prepovedal, oziroma mu je nasprotoval. Poudarja, da v vseh primerih, ko ni bilo podanih okoliščin, ki bi utemeljevale priznanje zakonitega opravljanja tujih poslov, ker korist gospodarja posla ni očitna in ker tudi ne gre za poslovodenje v stiski, velja, da je poslovodja brez naročila ravnal nedopustno. V predmetni pravdi se je tožena stranka kot poslovodja brez naročila celo zavedala, da tožeča stranka, kot gospodar posla, takšnega predstavljanja v njenem imenu ne želi in ga ne odobrava. Navaja, da je tožena stranka celo po izrecni prepovedi tožeče stranke dopis zavračala in vztrajala, da ima do tega pravico, itd., kar je trajalo še cel pravdni postopek. Tožeča stranka ni vtoževala odškodnine, kar bi sodišče prve stopnje lahko navedlo na to, da bi morala izkazati tudi nastanek škode kot element odškodninske odgovornosti, ampak je vtoževala prepoved neupravičenega zastopanja in preklic neupravičeno podanih izjav. Že samo vmešavanje v sfero tožeče stranke je izpolnilo predpostavko formalne protipravnosti, ki utemeljuje (vsaj) prepovedni zahtevek, to je pravno varstvo, na podlagi katerega bo sodišče na temelju ugotovljene protipravnosti prepovedalo nadaljnje posege v sfero tožeče stranke. Pri kvazikontraktnih razmerjih obstoj protipravnosti ni odvisen od nastanka škode in gre lahko (kvečjemu) za kumulacijo obeh institutov. Navaja še, da gre pri 199. členu OZ za kvazikonktraktno in nedeliktno razmerje, zato je breme dokazovanja koristnosti ali nujnosti gestije na gestorju (toženi stranki) in ne na gospodarju posla. Glede opustitvenega in prepovednega zahtevka, da se toženi stranki prepove predmetna ravnanja tudi v bodoče, tožeča stranka navaja, da pravovarstvena potreba za opustitveno tožbo nastane že pri prvem posegu v pravico oziroma pravno zavarovane interese tožnika. Ponovitvena nevarnost se namreč pri pravi prepovedni tožbi domneva. Domneva ponovitvene nevarnosti temelji na dejstvu, da je tožena stranka že kršila to pravico ali pravno zavarovani interes. Tam, kjer je do kršitve že prišlo, velja obrnjeno dokazno breme, tožena stranka mora zatrjevati in dokazati, da ne bo več kršila pravice tožeče stranke. Po mnenju tožeče stranke sta podana pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 199., 204., 134. ali 178. členom OZ, ki jih je sodišče zmotno uporabilo, ker ni upoštevalo kvazikontraktne narave predmetnega pravnega razmerja. Posledično je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu pritožbenega razloga po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je tožbeni zahtevek tolmačilo kot preprečitveno prepovedno tožbo in ne kot opustitveno prepovedno tožbo. Nepravilno je uporabilo določbo prvega odstavka 180. člena ZPP glede tega, kakšen določni zahtevek je postavljen, hkrati pa določbo 212. člena ZPP glede dokaznega bremena ter analogno tretjo točko prvega odstavka 318. člena ZPP glede sklepčnosti. Utemeljenost predmetnega zahtevka izhaja iz dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka, izpodbijana sodba pa meni nasprotno zato, ker ni pravilno identificirala, kakšen določen tožbeni zahtevek je bil postavljen po prvem odstavku 180. člena ZPP, temu pa je nato zmotno pripisala tudi razporeditev dokaznega bremena po 212. členu ZPP. Vse navedeno je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Hkrati je podana absolutna in bistvena kršitev določb postopka po petnajsti točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami, in sicer je nasprotje med vsebino tožbe, kjer se navaja kvazikontraktna podlaga po 199. in 214. členu OZ in uveljavlja opustitveni prepovedni zahtevek, medtem ko se obrazložitev nanaša na nekaj drugega, to je na nastanek škode in preprečitveno prepovedno tožbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da višje sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno ter odloči, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba ni utemeljena.

6Kot izhaja iz podatkov spisa, je v predmetni zadevi tožena stranka naslovnim institucijam Ministrstvu za infrastrukturo, Javni agenciji Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) in Ministrstvu za kulturo poslala dopis (priloga A2), v katerem je med drugim navedla: „Zveza A., ki je uradni predstavnik mednarodne zveze starodobnih vozil FIVA za Slovenijo z nazivom FIVA ANF in zveza B., ki je tudi članica FIVA, zato: predlagamo uvedbo posebnih nalepk na registrskih tablicah namesto grba občine za vozila s statusom starodobnega vozila.“ Dopis je obsegal dve tipkani strani, kot podpisnik dopisa pa je bila navedena tožena stranka (Zveza A., C. C., predsednik). Dopis je bil poslan v vednost tudi tožeči stranki.

7Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da je tožena stranka s tem, ko je v imenu tožeče stranke nasproti državnim organom RS nastopala s samovoljnimi predlogi za spreminjanje predpisov, izpolnila pogoje poslovodstva brez naročila po 199. oziroma 204. členu OZ.

8OZ v 199. členu določa, da se sme tujega posla kdo nepoklicano lotiti samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist.

9Tožena stranka je na tri institucije naslovila pobudo za zakonodajno spremembo. Temeljno vprašanje v tej zadevi je, ali omemba tožeče stranke v dopisu, v katerem tožena stranka predlaga določene zakonodajne spremembe, kvalificira kot (tuji) posel, v katerem je tožena stranka neupravičeno zastopala tožečo stranko.

10V skladu s 45. členom Ustave RS ima vsak državljan pravico do vlaganja peticij in do drugih pobud splošnega pomena. Tako državljani kot različne organizacije imajo torej med drugim pravico na resorna ministrstva oziroma pristojne institucije naslavljati svoje predloge za spremembo zakonov. Vendar navedeno ne pomeni, da so z naslovniki s tem, ko so pobudo podali, vstopili v kakršnikoli posel z naslovnikom pobude. Prejeta pobuda namreč naslovnikov v ničemer ne zavezuje (kot tudi ne pošiljatelja), bistvo vsakega posla pa je, da zavezuje obe strani.¹ Zakoni se sprejemajo (in spreminjajo) v predpisanem zakonodajnem postopku, ki ga urejata Ustava RS in Poslovnik Državnega zbora, kot predlagatelj zakona lahko nastopa Vlada RS, vsak poslanec ali najmanj pet tisoč volilcev (zakonska iniciativa, 88. člen Ustave RS) oziroma Državni svet (97. člen Ustave RS). S tem, ko je tožena stranka naslovnikom poslala dopis, ki je vseboval predlog za spremembo zakonske ureditve, ni vzpostavila dolžnosti naslovnikov, da pobudo obravnavajo, jo predložijo v razpravo Vladi RS ali podobno, in, še manj, s tem avtomatično dosegla, da bo imela pobuda kakršnekoli posledice v smislu spremembe zakonodaje.

11Glede na navedeno je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za poslovodstvo brez naročila po 199. členu OZ, zaradi česar je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na preklic dopisa (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in posledično tudi tožbeni zahtevek za prepoved nadaljnjih tovrstnih ravnanj (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Ni torej moč govoriti o tem, da se je tožena stranka s tem, ko je tožečo stranko zgolj omenila v dopisu, v njenem imenu lotila njenega posla, saj, kot obrazloženo v prejšnjem odstavku, pošiljanje dopisov, ki naslovnikov v ničemer ne zavezujejo, ne kvalificira kot oprava posla. Višje sodišče poleg povedanega zgolj dodaja, da je, glede na to, da je dopis podpisala tožena stranka oziroma njen direktor, tožena stranka pa kot podpisnik ni navedena, temveč je omenjena zgolj v delu dopisa, upoštevajoč vsebino dopisa, tudi pretirano govoriti o tem, da je tožena stranka v dopisu zastopala tožečo stranko.

12Ravnanje tožene stranke pa bi eventualno lahko predstavljalo poseg v osebnostne pravice in posledično imelo tudi pravne posledice (134. oziroma 178. člen OZ). Vendar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni niti trdila niti dokazala posega v katero od osebnostnih pravic.

13Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Sklepno

14Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev, da tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki pa so v postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 500 točk (Odvetniška tarifa, v nadaljevanju OT, prva točka tar. št. 22) ter materialni izdatki v višini 10 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 510 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 306 EUR, povečano za 22 % DDV pa 373,32 EUR. Tožeča stranka je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 373,32 EUR v roku 15 dni od izdaje tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

¹ Bistvo kvazikontrakta je, da mu v primerjavi s kontraktom manjka temeljni element, to je soglasje volj. Pri čemer pa kvazikontrakt stranko, ki ni podala soglasja volje, kljub temu zavezuje. Poslovodstvo brez naročila je tipični primer kvazikontrakta.