45. člen URS

Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima nasprotna udeleženka do sedaj 50.000 EUR dolga - sama pove, da si je do sedaj nabrala "samo" 50.000 EUR dolga (kasneje je sicer povedala, da gre za kredit, ki ga je najela). Ko jo je sodišče zaslišalo glede izvršb, ki naj bi jih imela, tega podatka ni zanikala, ampak se je sklicevala na slabo zakonodajo. Ko pritožba opozarja, da sodišče ni raziskalo podatkov o dolgu, je treba pojasniti, da je dolg nasprotna udeleženka potrdila, zato detajlneje obstoja dolga ni bilo treba preverjati in raziskovati. Prav tako je treba pojasniti glede trditev o socialni pomoči, da pritožba temu zaključku ne nasprotuje, samo navaja, da bi moralo sodišče trditve o tem, da nasprotna udeleženka prejema socialno pomoč, preveriti (pa jih ni).

Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi sebi bodisi drugim, pa tudi, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo obstoj vseh treh pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in dodatnega pogoja iz 53. člena ZDZdr.

Tako državljani kot različne organizacije imajo med drugim pravico na resorna ministrstva oziroma pristojne institucije naslavljati svoje predloge za spremembo zakonov. Vendar navedeno ne pomeni, da so z naslovniki s tem, ko so pobudo podali, vstopili v kakršnikoli posel z naslovnikom pobude. Prejeta pobuda namreč naslovnikov v ničemer ne zavezuje (kot tudi ne pošiljatelja), bistvo vsakega posla pa je, da zavezuje obe strani. S tem, ko je tožena stranka naslovnikom poslala dopis, ki je vseboval predlog za spremembo zakonske ureditve, ni vzpostavila dolžnosti naslovnikov, da pobudo obravnavajo, jo predložijo v razpravo Vladi RS ali podobno, in, še manj, s tem avtomatično dosegla, da bo imela pobuda kakršnekoli posledice v smislu spremembe zakonodaje. Glede na navedeno je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za poslovodstvo brez naročila po 199. členu OZ.

Sodišče prve stopnje je povzelo ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke, nato pa po vpogledu v spise sodišča, ki se nanašajo na predhodna zdravljenja nasprotnega udeleženca, in medicinsko dokumentacijo zaključilo, da so podani pogoji po 39. členu ZDZdr. Takšna obrazložitev je pavšalna, brez razlogov, ki jih mora vsebovati vsaka odločitev sodišča, in s tem arbitrarna. Sodišče s pomočjo izvedenca ugotavlja dejansko stanje, pravna kvalifikacija ugotovljenega dejanskega stanu pa je v pristojnosti sodišča. Navedeno še posebej velja v tovrstnih zadevah pridržanja, kjer gre za posege v pravico do osebne svobode, v pravico do varstva duševne integritete in v pravico do prostovoljnega zdravljenja.

Ker prisilno zadržanje na zdravljenju predstavlja hud poseg v več ustavnih pravic, morajo biti za izrek takšnega ukrepa kumulativno izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr ter pogoj iz 53. člena ZDZdr.

Materialnopravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je potrebno zdravljenje zadržane osebe v oddelku pod posebnim nadzorom do 15. 2. 2019. Pri tej presoji je sodišče pravilno sledilo izvedenskemu mnenju, iz katerega izhaja, da je čas šestih tednov potreben, ker gre za prvo hospitalizacijo udeleženca, zaradi česar je potrebna natančna diagonstika ter uvedba in prilagoditev terapije. Obdobje šestih tednov je tudi v okviru zakonsko dopustnega časa, ki je za takšen ukrep predpisan (prvi odstavek 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZDZdr). Pojasniti je še, da čas zdravljenje ukrepa fiksno ni določen, temveč je omejen le s skrajnim rokom (71. člen ZDZdr). Če bo čas zdravljenja krajši, kot ga je predvidela izvedenka, bo udeleženec iz oddelka pod posebnim nadzorom lahko odpuščen že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče.

Nevarnosti, ki jih pritožnik v zdravstvenem stanju kot je sedaj, povzroča sebi in drugim, je mogoče preprečiti le na tak način, da ostane na zdravljenju. Zaradi narave duševne motnje pritožnika je nujno potrebno, da se mu omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena ZDZdr.

Kadar z izjavami v medijih očitno ni poseženo v ustavne pravice stranke, v katere poseg zatrjuje v tožbi, sodišče tožbo zavrže. Pravice do peticije imajo le fizične osebe, ki so državljani RS, ne pa tudi pravne osebe.

Pravica do peticije tožniku ne pripada, saj je tožbo formalno vložil kot svetnik v MOL in jo po vsebini vezal na predmet, ki je v pristojnosti organa lokalne skupnosti, v katerem opravlja svetniško funkcijo.

Podeljena imuniteta članu Državnega sveta RS je okoliščina, ki začasno (za čas mandata) preprečuje pregon obdolženca za kaznivo dejanje storjeno pred izvolitvijo za člana Državnega sveta RS. Razveljavitev člena poslovnika Državnega sveta na katerem ne temelji sklep DS o podelitvi imunitete Državnemu svetniku ne vpliva na vspostavljeno imuniteto katere upravičenost sodišče v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin ne more preizkusiti. Pri priznanju imunitete Državni svet ni vezan na nobene pogoje razen v procesnem smislu (čl. 83 UR in 60 čl. ZDSve).

Ker samo jezikovna razlaga določila 45. člena Ustave ne daje določnega odgovora na to vprašanje, je sodišče v presoji upoštevalo tudi teleološko, sistematično in dinamično metodo razlage, ki so v povezavi z jezikovno razlago v tem primeru odločujoče in pretehtajo razlago, da je treba človekove pravice razlagati tako, da se lahko učinkovito uresničujejo in varujejo in je odločilo, ker je vložil tožbo zaradi varstva pravice do peticije v zadevi, v kateri je neposredno politično participiral oziroma ima zakonito možnost udeležbe v procesu pravno urejenega političnega diskurza v predstavniškem organu lokalne skupnosti, je tožbo sodišče zavrglo, ker tožniku z dejanjem tožene stranke očitno ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do peticije.