VSL Sodba I Cpg 159/2022

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki v roku 15 dni naložilo plačilo 12.004,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.660,47 EUR od 16. 11. 2019 in od zneska 4.344,00 EUR od 1. 1. 2020 (I. točka izreka), v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (v višini 8.002,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 550,98 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka je pritožbo vložila zoper II. točko izreka (zavrnilni del) in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v zavrnilnem delu ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov, vključno s pritožbenimi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožena stranka je pritožbo vložila zoper I. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne (tudi v I. točki izreka) s stroškovno posledico (III. točka izreka), oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila dela na objektu na naslovu ... in v zvezi z opravljenim delom izdala dva računa, katerih plačilo zahteva v tem postopku. Gre za račun št. 88432019156 (v nadaljevanju: račun št. 1) za diamantno kronsko vrtanje v višini 12.756,45 EUR (priloga spisa A5) in račun št. 88432019191 (v nadaljevanju račun št. 2) za lomljenje betona v višini 7.240,00 EUR (priloga spisa A8). Med pravdnima strankama je sporno, ali je bila cena za opravljeno delo vnaprej dogovorjena in kakšna je njena višina.

8Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Presodilo je, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da sta se pravdni stranki dogovorili o ceni naročila. Zato je skladno z drugim odstavkom 642. člena Obligacijskega zakonika (OZ) samo določilo ceno. Odločitev je oprlo na prejšnje sodelovanje med strankama in na oba vtoževana računa prisodilo 40-odstotni popust.

Glede dogovora o ceni

9Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se pravdni stranki o ceni nista dogovorili, ker tožeča stranka ni zmogla (dovolj konkretiziranega) trditvenega bremena glede vsebine tega dogovora. Ne gre za zahtevo, da bi morala tožeča stranka že v trditvah navesti vse, kar naj bi v dokaznem postopku priča potrdila, kot bi se morda dalo razumeti iz razlogov prvostopnega sodišča za neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče A. A. Tožeča stranka je bila v trditvah glede okoliščin dogovora pomanjkljiva in nejasna, tekom postopka pa jih je tudi spreminjala, saj je najprej trdila, da je dela naročil B. B., ki da je potrdil poslani obračun (torej tudi cene), oz. da ga je potrdil direktor tožene stranke C. C., na naroku je izjavila, da se je na strani tožeče stranke dogovarjal A. A. in ne njena zakonita zastopnica, in to (izključno?) s C. C., pri čemer pa je dodatno predlagala zaslišanje B. B. glede dogovora o ceni. Zaradi ugovora tožene stranke, da dogovora o ceni ni bilo, se je trditveno in dokazno breme prevalilo nazaj na tožečo stranko, ki bi morala bolj jasno in skladno pojasniti konkretne okoliščine sklenitve dogovora glede cene, česar pa ni storila (pri čemer je bila na nesklepčnost opozorjena s strani tožene stranke).¹ Upoštevati je nadalje, da je tožena stranka svoj sprva pavšalen ugovor, da je bila cena "neobičajno visoka in nerazumna", v nadaljevanju postopka konkretizirala, češ, da je bilo iz preteklega sodelovanja pravdnih strank razvidno, da je tožeča stranka cene oblikovala tako, da jih je nastavila visoko in potem ponudila 40 % in 51 % popust, kar je dokazovala s predložitvijo računov iz prejšnjih poslov med strankama, dodatno je predložila tudi primerjavo cen različnih izvajalcev (B4). Tožeča stranka na te navedbe tožene stranke ni odgovorila, čeprav je iz njih razumeti, da je bil med strankama pravzaprav sporen le popust, ki v vtoževanih računih ni priznan. Tožeča stranka v zvezi z dogovorom o ceni ni podala dovolj jasnih in med seboj skladnih trditev, zato je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da manjkajočih trditev priča A. A. ne bi mogla nadomestiti. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje prekršilo načelo kontradiktornosti, ker je v zvezi z obstojem dogovora o ceni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Na njegovo izpovedbo sodišče ni oprlo zaključka o neobstoju dogovora. Deloma ga je oprlo na izpoved B. B., a ta po zadnjih trditvah tožeče stranke sploh ni sodeloval pri sklepanju dogovora o ceni. Končno pa tožeča stranka tudi v pritožbi navaja, da se stranki z ozirom na njuno predhodno večmesečno sodelovanje pri istovrstnih delih, pred opravo posameznega rezanja ali lomljenja res nista posebej dogovarjali za ceno, ker je bila cena del na splošno dogovorjena. Tožena stranka pa je trdila in dokazala, da je "cena na splošno" vsebovala znaten popust, temu pa tožeča stranka ni konkretizirano nasprotovala, oz. ni pojasnila dogovorne spremembe cene v zadnjem računu.

10Tožeča stranka v pritožbi ponavlja navedbe, da tožena stranka vtoževanih računov ni zavrnila, čeprav jih je prejela, kar naj bi dokazovalo, da je bila cena dogovorjena. Vendar zgolj dejstvo, da tožena stranka računov izrecno ni zavrnila, ne pomeni, da sta se na ta način dogovorili o ceni, oz. da je s ceno soglašala.² Tožena stranka je račune konkludentno zavrnila tako, da jih ni plačala. Tožeča stranka tudi ni uspela dokazati, da sta se o ceni dogovorili na način, da je obračun, na podlagi katerega je bil izdan račun št. 1, potrdil direktor tožene stranke. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka obračun po elektronski pošti poslala na naslov B. B., ki naj bi ga tudi ustno odobril. B. B. ni bil zakoniti zastopnik tožene stranke, niti za dogovarjanje o ceni ni imel njenega pooblastila (tožeča stranka navedenih trditve tožene stranke ni prerekala, trdila je zgolj, da je bil B. B. koordinator gradbišča). Da bi obračun potrdil direktor C. C., pa tožeča stranka ni uspela dokazati. V zvezi z računom št. 2 je tožeča stranka trdila, da je bila cena predhodno dogovorjena, saj je B. B. v elektronskem sporočilu potrdil zgolj kvadraturo, cena pa je bila že dogovorjena. Prav tako je trdila, da odgovor direktorja C. C. na opomin za plačilo izdanega računa, v katerem ni nasprotoval ceni, pomeni, da je bila cena dogovorjena. Tudi navedeno po mnenju pritožbenega sodišča ne zadostuje za zaključek, da je bil sklenjen dogovor o ceni. Zgolj dejstvo, da direktor v elektronskem sporočilu ni (izrecno) nasprotoval ceni, ne pomeni, da se je z njo strinjal, oziroma da je bila cena vnaprej dogovorjena. Zapisal je namreč, da se morajo pogovoriti "glede opravljenih del", kar bi (zelo verjetno) lahko pomenilo tudi o ceni za opravljena dela, glede na to, da tožena stranka nesporno ni uveljavljala nobenih drugih ugovorov glede opravljenih del.

11Tožeča stranka se je v zvezi z dogovorom sklicevala tudi na to, da sta stranki večkrat poslovno sodelovali in je tožeča stranka za toženo že izvedla vrtanje in rezanje z diamantno žago, da so vse cene (torej tudi za pretekle storitve) bile toženi stranki znane in da izhajajo iz njenih cenikov. Temu, da so bile toženi stranki (osnovne) cene storitev tožene stranke znane, bi pritožbeno sodišče sicer lahko pritrdilo, ne glede na zanikanje tožene stranke, da je bila seznanjena s ceniki tožeče stranke. Tudi če ni bila, se je predhodno s cenami (vsaj za dela vrtanja in rezanja) lahko seznanila, saj sta ji bila posredovana dva računa za prej opravljena istovrstna dela, z natančno specifikacijo posameznih del in cen. Vendar pa je tožena stranka dokazala, da sta ji bila pri prej izdanih računih priznana popusta v višini 40 % in 51 %, kar je očitno sprejela kot primerno in dogovorjeno ceno, saj je oba navedena računa tudi plačala. Izkušnje iz prejšnjega sodelovanja med strankama zato kvečjemu pritrjujejo stališču tožene stranke o dogovoru o ceni s popustom in ne trditvam tožeče o dogovorjeni ceni po ceniku.

Glede običajnega plačila

12Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju uporabilo pravilo drugega odstavka 642. člena OZ, v skladu s katerim določi plačilo za opravljeni posel sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.

13Neutemeljeno tožena stranka v pritožbi navaja, da tožeča stranka ni ponudila nobenih trditev v prid presoje, da vtoževani znesek ustreza običajni ceni v primerljivih poslih in da je tožba po višini ostala nesklepčna.

14Pojem običajne cene je pravni standard, kateremu mora sodišče ustrezno določiti vsebino glede na okoliščine posameznega primera. Drži, kar navaja tožena stranka v pritožbi, da iz sodne prakse izhaja, da mora tožeča stranka podati dovolj trditev, da sodišče lahko določi vsebino običajne cene. Trditveno in dokazno breme glede običajne cene praviloma zadene izvajalca in ne naročnika. Vendar gre le za načelno pravilo, pri vseh načelnih pravilih pa je treba upoštevati, da se trditveno in dokazno breme glede istih dejstev v odvisnosti od dejanskih okoliščin primera lahko tudi nenehno spreminja oz. prenaša s stranke na stranko. Zato ni podlage za tako kategorično in togo obremenitev izvajalca s trditvenim in dokaznim bremenom glede običajne cene, kot si prizadeva prikazati tožena stranka v pritožbi. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje pritožba tožene stranke, se nanašajo zlasti na situacije, ko stranke (izvajalci) niso ponudile nobene konkretne podlage za presojo zahtevane cene kot običajne, oz. niso specificirale nobenih parametrov za določitev običajne cene (in so bili zato tudi njihovi zahtevki po višini bolj ali manj nepreizkusljivi).³ V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka natančno navedla, katere storitve oz. dela je opravila in se pri tem sklicevala na vtoževana računa, ki sta natančno specificirana po vrsti del, njihovi količini in ceni. Pojasnila je tudi, da so njene cene običajne in da je vse (torej tudi za predhodno izdane račune, ki jih je tožena stranka poravnala) zaračunavala v skladu s cenikom, ki ga je priložila kot dokaz (priloga spisa A11, 12). V takšnih dejanskih okoliščinah tožena stranka ni bila brez bremena, da konkretizirano ugovarja "nerazumni ceni", saj je vse cene lahko preverila in je nenazadnje morala imeti resen in razumen razlog za takšen ugovor. V pritožbi se tožena stranka sicer sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani (VSL Sodba in sklep II Cpg 623/2018), iz katere izhaja, da običajne cene ni mogoče dokazovati (zgolj) z internimi izračuni in cenikom podjemnika, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za osamljeno stališče in da je mogoče zaslediti tudi odločbe z nasprotnimi zaključki, kjer je bila običajna cena dokazovana s cenikom .⁴ Stališču, da ceniki izvajalca v odsotnosti nasprotnih trditev in dokazov lahko predstavljajo dokaz običajne cene, se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, saj temelji na razumni predpostavki, da izvajalec svoje cene oblikuje tako, da bo na trgu konkurenčen. Tožeča stranka je navajala, da so vse njene cene (torej tudi za prej izdane račune, ki jih je tožena stranka plačala), v skladu s cenikom, in je tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča podala dovolj trditev za določitev običajne cene (smiselno je zatrjevala, da so običajne in primerne cene iz cenika). Na toženi stranki je bilo nato trditveno in dokazno breme, zakaj cena iz cenikov ni običajna in kakšna naj bi ta bila. Tožena stranka zgolj s posplošenim ugovorom, da je cena tožeče stranke pretirana in nerazumna, ne bi mogla uspeti. Ker pa je trditvam tožeče stranke konkretizirano in vsebinsko nasprotovala z ugovorom o prej ponujenem oz. dogovorjenem popustu (kot običajni ceni), na katerega tožeča stranka ni odgovorila, ni razloga, da se sodišče prve stopnje pri določanju običajne cene ne bi oprlo na prakso, vzpostavljeno med strankama (12. člen OZ).

15Sodišče prve stopnje je pri presoji običajne cene pravilno upoštevalo dejstvo, da je bil pri prejšnjem računu toženi stranki priznan 40 % popust. Pritožbeni ugovor, zakaj je sodišče prve stopnje prisodilo prav 40 % popusta, (ki je bil priznan pri računu A10) in ne 51 % (kot izhaja iz računa B1), je prepozen, pa tudi nerelevanten. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam toženke (o običajnem priznavanju popustov s strani tožeče stranke), kar pa ne pomeni, da običajno ceno predstavlja najvišji možni popust, ki ga je tožeča stranka odobrila toženi stranki. Določitev običajne cene po 642. členu OZ pomeni vedno le nek bolj ali manj realen približek in ne dejstvo, ugotovljeno s 100 % zanesljivostjo. V primeru, ko se običajna cena določa z upoštevanjem različnih popustov izvajalca, ni nobenega tehtnega razloga, da bi sodišče nudilo posebno varstvo naročnikovemu interesu po najnižji ceni. Običajna cena je cena, ki naj bi čim bolj uravnotežila nasprotne interese obeh strank pogodbe. Ocena sodišča prve stopnje, da 40 % popust na osnovno ceno predstavlja običajno ceno, je bila zato primerna.

Glede zamudnih obresti

16Ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka do zamudnih obresti upravičena le od dneva vložitve tožbe dalje, saj lahko obveznost v primeru, da cena ni določena, zapade šele s tem, ko ceno določi sodišče. Dolžnik dolguje zamudne obresti, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 387. člena OZ). V zamudo pa pride, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Rok za plačilo vtoževanega računa št. 1 se je iztekel 15. 11. 2019, za plačilo računa št. 2 pa 31. 12. 2019. Roki zapadlosti računov v postopku na prvi stopnji niso bili sporni, zato je treba šteti, da je obveznost tožene stranke takrat zapadla v plačilo, ne glede na to, da je sodišče naknadno določilo njeno višino. Cena namreč ni bistvena sestavina podjemne pogodbe, temveč plačilo. Obveznost plačila pa je zapadla na navedene datume.

Odločitev o pritožbah

17S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

18Ker s pritožbama nista uspeli, sta pravdni stranki dolžni nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Primerjaj VSL Sodba in sklep I Cp 916/2018.
² Primerjaj VSL sodba II Cpg 628/2019, VSL sodba II Cpg 146/2020.
³ Primerjaj VSL sodbe I Cp 665/2021, II Cpg 628/2019, I Cpg 1353/2013, I Cpg 749/2010.
⁴ Glej na primer VSL I Cp 665/2021 in VSL Sodba II Cpg 442/2017.