VSL Sodba II Cpg 153/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 227,52 EUR s pripadki (I. točka izreka) ter ji povrniti 445,94 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka). Presodilo je, da tožena stranka ni zmogla svojega trditvenega bremena o nedelovanju storitev tožeče stranke, ki bi v skladu z določili Samoregulacijskega kodeksa o nadomestilih za nedelovanje ali slabše delovanje javnih komunikacijskih storitev operaterjev javnih komunikacijskih storitev v Republiki Sloveniji (A20; Kodeks) in Splošnih pogojev uporabe elektronskih komunikacijskih storitev družbe A., d. d. (A6, Splošni pogoji) toženi stranki omogočilo znižanje dogovorjenega plačila za storitve tožeče stranke.

2Proti zgoraj citirani sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka. Smiselno je uveljavljala pritožbena razloga kršitve določil pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje je očitala, da ni upoštevalo, da je bila ona tista, ki je iskala rešitve in tudi podala soglasje za sodelovanje v mediaciji. Trdila je, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker ni pridobilo spiska klicev in zato ni popolno ugotovilo dejanskega stanja o času nedelovanja internetnih storitev. Nasprotovala je zaključku sodišča prve stopnje, da računom ni konkretno ugovarjala. Trdila je, da je prejela le kopije računov, zaradi česar računom ni mogla ugovarjati (ker jih ni prejela). Zavzela je stališče, da je v tem postopku v podrejenem položaju. Svojega predloga rešitve zadeve ni podala. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Ker v tem primeru ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, je skladno z določilom petega odstavka 458. člena ZPP o pritožbi odločila sodnica posameznica.

6Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče vezano na ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanju.

7Pripravljenost tožene stranke na sodelovanje v postopku mediacije ter zatrjevana pripravljenost na mirno rešitev spora med pravdnima strankama na odločitev sodišče prve stopnje ne vpliva. Sodišče je namreč v pravdnih postopkih dolžno odločati le upoštevajoč veljavne predpise, trditve pravdnih strank o pravno odločilnih dejstvih ter procesna pravila, ki ga zavezujejo.

8Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi določil pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni pridobilo izpiska klicev s strani tožene stranke na številko tožeče stranke za prijavo napak in seznama prijav napak na portalu tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožena stranka ni zmogla svojega trdtivenega bremena glede obstoja napak ter da ni podala ustreznih zahtevkov, ugovorov za znižanje plačila, kot to za primer nedelovanja storitev tožeče stranke predvidevata Kodeks in Splošni pogoji. V skladu z določilom 212. člena ZPP mora namreč stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Dokazi so namenjeni dokazovanju resničnosti trditev strank in ne nadomeščanju manjkajočih trditev pravdnih strank. Zato sodišče ne sme izvajati dokazov (ali jih v skladu z določili ZPP in na predlog stranke pridobivati), če stranka predhodno ne poda ustreznih trditev. Sodišče prve stopnje je v tem primeru pravilno zaključilo, da so trditve tožene stranke o nedelovanju storitev tožeče stranke ostale pavšalne in nekonkretizirane tudi po opozorilu tožeče stranke na to okoliščino. Zato pravilno ni sledilo predlogu tožene stranke za pridobitev izpiska klicev. Tožena stranka bi namreč morala zatrjevati, kaj in kdaj ni delovalo. Samo take trditve bi omogočale izvedbo predlaganega dokaznega predloga. V nasprotnem primeru bi namreč pridobitev predlaganega izpiska predstavljala nedovoljen informativni dokaz.

9Tožeča stranka je v skladu z določili Kodeksa in Splošnih pogojev zaradi delnega nedelovanja svojih storitev toženi stranki samoiniciativno izdala dobropise za izstavljene račune. Tožena stranka temu med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni konkretno ugovarjala, niti ni zatrjevala pravno odločilnih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da samodejno znižanje računov s strani tožeče stranke z dobropisi ni bilo ustrezno ali zadostno. Ker je tožeča stranka zaradi delnega nedelovanja svojih storitev že samoiniciativno izdala dobropise, le nesporno dejstvo, da storitve tožeče stranke v določeni meri niso delovale, ob izostanku konkretnih trditev tožene stranke o neustreznosti oziroma nezadostnosti znižanja obveznosti plačila za naročene storitve, ne omogoča drugačne odločitve sodišča. Tožena stranka bi namreč morala zatrjevati vse pravno odločilne okoliščine, ki bi sodišču prve stopnje omogočale presojo ustreznosti (dodatnega) znižanja naročnine (npr. točno katere storitve in kdaj niso delovale). Pritožbeno sodišče še dodaja, da dejstvo, da so bili toženi stranki vročene le kopije računov in ne "originalni" računi, v ničemer ne vpliva na odločitev in niti na možnost tožene stranke do ustrezne opredelitve do vsebine računov. Vsebina računov je namreč na računih in njihovih kopijah enaka oziroma tožena stranka česa drugega ni trdila.

10Pritožbeni očitki po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Odgovor tožeče stranke na laično pritožbo tožene stranke, upoštevajoč pritožbene očitke, v ničemer ni doprinesel k lažji in hitrejši rešitvi pritožbe, zato je stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo pritožbeno sodišče ocenilo kot nepotrebne ter odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.