UPRS Sodba IV U 161/2019-15

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-605/2019/8 (1323-01) z dne 26. 6. 2019 se odpravi in se zadeva istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: toženka) v postopku revizije odločilo, da se zagotovilo Upravne enote Celje (v nadaljevanju UEC) št. 213-183/2018-26 (121105) z dne 22. 2. 2019 (v nadaljevanju zagotovilo), odpravi. Nadalje je odločilo, da se tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) ne ugodi in da v postopku niso nastali posebni stroški.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica dne 14. 12. 2018 pri UEC (v nadaljevanju prvostopenjski organ) vložila vlogo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Prvostopenjski organ je v zadevi izdal zagotovilo, da bo tožnica sprejeta v državljanstvo RS, če bo dokazala, da je ali bo odpuščena iz državljanstva Bosne in Hercegovine ter bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjevala pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS; kot še izhaja iz izreka zagotovila, slednje velja, če toženka nanj v postopku revizije poda soglasje, in sicer velja dve leti od dneva vročitve soglasja stranki; če tožnica v tem roku dokazov iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ne bo predložila, se bo štelo, da vlogo za sprejem v državljanstvo RS umika.

3Tožena stranka, ki ji je bilo zagotovilo predloženo v revizijo, navaja, da je bilo dejansko stanje glede pogoja iz 3. in 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS nepopolno ugotovljeno, zato je zagotovilo odpravila in sama odločila o zadevi.

4Tožena stranka je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja, da dejansko živi v Sloveniji 10 let od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje. V revizijskem postopku je tožena stranka zaradi ugotavljanja dolžnosti preživljanja, tožnico pozvala na predložitev sodbe o razvezi zakonske zveze. Iz obrazložitve navedene sodbe, ki jo je izdalo Občinsko sodišče v Veliki Kladuši, št. 23 0 P 039986 18 P z dne 29. 1. 2018, je razvidno, da sta A. A. in njen bivši zakonec B. B. 4. 1. 2018 vložila zahtevo za sporazumno razvezo zakonske zveze. Skupni pooblaščenec obeh predlagateljev za razvezo zakonske zveze je v vlogi navedel, da je bila zakonska skupnost predlagateljev prekinjena konec leta 2015, da A. A. skupaj z mladoletnim otrokom zadnja dva meseca živi v Švici in oče mladoletnega otroka živi in dela v Celju. Okoliščino dejanskega življenja v Švici je A. A. zamolčala pred organom prve stopnje, zato je tožena stranka ocenila, da je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Tožnico je pozvalo na izjasnitev, vendar tožnica teh okoliščin ni pojasnila. Tako je tožena stranka zaključila, da je tožnica pred vložitvijo zahtevka za razvezo zakonske zveze, to je 4. 1. 2018, že 60 dni živela v Švici. Upoštevajoč njeno izjavo z dne 11. 2. 2019 je imenovana v letu 2017 17 dni preživela še v Bosni in Hercegovini. Za natančno ugotovitev točne datumske odsotnosti zaradi življenja v Švici bi tožena stranka potrebovala sodelovanje tožnice, vendar le-ta v tem delu postopka ni aktivno sodelovala. Glede na navedeno je tako tožena stranka ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja 10-letnega dejanskega življenja v tujini, od tega zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje neprekinjeno, saj je v letu 2017 prekinila dejansko življenje v Sloveniji za najmanj 60 dni, njena odsotnost iz Slovenije pa je z odsotnostmi zaradi potovanja v Bosno in Hercegovino trajala najmanj 73 dni. S tem pa je izpolnjena določba prvega odstavka 2. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo (v nadaljevanju Uredba), ki določa, da se za prekinitev dejanskega življenja iz 10. člena ZDRS šteje enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto in določba šeste alineje prvega odstavka 2. člena navedene Uredbe, da se za prekinitev dejanskega življenja šteje večkratna krajša odsotnost, ki v enem letu presega 60 dni.

5Tožena strank je nadalje ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 10. člena ZDRS. Kot dokaz, da ima tožnica zagotovljena sredstva, ki ji zagotavljajo materialno in socialno varnost, je predložila pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z delodajalcem C., d.o.o., sklenjeno za določen čas do 24. 2. 2019 in pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas bivšega zakonca, sklenjeno z delodajalcem D., d.o.o. Tožnica v času odločanja pred organom prve stopnje ni bila zaposlena za nedoločen čas, da bi se lahko upoštevala olajšava glede kontinuitete prejemanja dohodkov. Iz izpisa zavarovanj Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki ga je pridobil organ prve stopnje, je razvidno, da je tožnici dne 20. 12. 2016 prenehalo zavarovanje iz delovnega razmerja pri E., d.o.o., dne 8. 6. 2018 pa je začelo teči novo zavarovanje pri F., d.o.o. Tožena stranka je tožnico pozvalo na predložitev sodbe o razvezi zakonske zveze, da bi ugotovilo, ali je bila v postopku razveze zakonske zveze dogovorjena preživninska obveznost bivšega zakonca. Iz sodbe Občinskega sodišča v Veliki Kladuši, št. 23 0 P 039986 18 P z dne 29. 1. 2018, nesporno izhaja, da takšna preživninska obveznost ni bila dogovorjena. Ker iz sodbe o razvezi zakonske zveze ne izhaja, da je bivši zakonec dolžan preživljati tožnico po razvezi zakonske zveze, to je od 31. 1. 2018 dalje, ko je sodba postala pravnomočna, tožena stranka ugotavlja, da imenovana od 31. 1. 2018 do 8. 6. 2018, ko se je ponovno zaposlila, ni prejemala sredstev, ki bi ji zagotavljala materialno in socialno varnost po 4. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS. S tem ni izpolnila pogoja dveletnega neprekinjenega prejemanja dohodkov iz prvega odstavka 3. člena Uredbe.

6Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija odločbo toženke iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Poudarja, da je tožena stranka v postopku kršila njene temeljne človekove pravice. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da zagotovilo ostane v veljavi in da se tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo RS ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7Tožnica se ne strinja z navedbami in ugotovitvami iz izpodbijane odločbe, da je v spornem obdobju skupaj z mladoletnim otrokom živela dva meseca v Švici, saj so neresnične. Vztraja pri svoji izjavi z dne 11. 2. 2019, po kateri je iz Slovenije v letu 2017 bila odsotna 17 dni. Mladoletni otrok tožnice je v spornem obdobju redno obiskoval 2. letnik Srednje poklicne in strokovne šole v Šentjurju pri Celju. Vsa spričevala (letna spričevala in spričevalo o zaključnem izpitu) so bila predložena kot dokazila k vlogi za sprejem v državljanstvo RS. Ali je UEC navedena dokazila evidentirala kot priloge vloge za sprejem v državljanstvo RS tožnice ali njega mladoletnega otroka, tožnici ni znano. Poleg tega so iz izpisa pregleda prometa iz transakcijskega računa tožnice za obdobje 1. 12. 2017 do 30. 1. 2018 razvidne opravljene transakcije v Sloveniji, saj je tožnica živela v Sloveniji. Navedbe skupnega pooblaščenca v postopku razveze zakonske zveze opredeljuje kot nesmiselne in neresnične. V posledici tega tožnica toženi stranki očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki se nanaša na izpolnitev pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Tožnica je v letu 2017 iz Slovenije bila odsotna 17 dni in zaradi tega ni prišlo do prekinitve njenega dejanskega življenja.

8Tožnica se nadalje ne strinja, ko tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da tožnica v času odločanja UEC ni bila zaposlena za nedoločen čas, ter da je v konkretnem primeru treba ugotavljati izpolnjevanje pogoja materialne in socialne varnosti za dve leti nazaj in ne za 6 mesecev, kako je to ugotavljala UEC. Tožnica se ne strinja z ugotovitvami tožene stranke, in ji očita nepravilno uporabo področnega zakonskega in podzakonskega materialnega predpisa glede razlage in uporabe meril za ugotavljanje izpolnjevanja predpisanega zakonskega pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS v zvezi s 3. členom Uredbe. V posledici tega stranka tudi očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede sredstev, ki stranki in osebam, ki jih je dolžna preživljati zagotavljajo materialno in socialno varnost. Peti odstavek 3. člena Uredbe določa, da se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, če vsaj šest mesecev pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema prejemke iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas. Tožnica je v upravni spis predložila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, sklenjeno od 8. 6. 2018 z delodajalcem F., d.o.o. Tožnica je vlogo za sprejem v državljanstvo vložila 14. 12. 2018, s tem je dokazano, da je več kot šest mesecev pred vložitvijo vloge imela zagotovljeno neprekinjeno materialno in socialno varnost iz naslova pogodbe o zaposlitvi sklenjene za nedoločen čas. Res je, da je stranka pred izdajo zagotovila UEC, zamenjala delodajalca in z novim delodajalcem sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, vendar ta okoliščina ne more odtehtati dejstva, da je stranka pred vložitvijo vloge za sprejem v državljanstvo RS imela zagotovljeno neprekinjeno materialno in socialno varnost iz naslova pogodbe o zaposlitvi sklenjene za nedoločen čas. Tožnica meni, da tožena stranka s svojo razlago Uredbe, v delu, ki se nanaša na izpolnitev pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, nedopustno posega v načelo zakonitosti in Uredbo podreja svoji razlagi.

9Tožena stranka poudarja, da če bi bile navedbe skupnega pooblaščenca nesmiselne in neresnične, bi lahko zahtevala popravek sodbe. Po mnenju tožene stranke ima okoliščina življenja v Švici, ki je bila ugotovljena iz obrazložitve sodbe o razvezi zakonsko zvezo bistveno večjo dokazno vrednost, kot izjava stranke v postopku pridobitve državljanstva, saj je namen postopka razveze zakonske zveze povsem drug kot namen postopka pridobitve državljanstva in da je v postopku pridobitve državljanstva podan velik interes tožnice, da bi pridobila državljanstvo RS. Tožena stranka še dodaja, da v postopku revizije ni razpolagala z letnimi spričevali tožničinega otroka, pri čemer poudarja, da letna spričevala dokazujejo le, da je oseba dokončala posamezni letnik šolanja, ne dokazuje pa celoletnega obiskovanja pouka. Tožena stranka je razpolagala z izpiski iz transakcijskega računa za obdobje od maja 2018 dalje. Tožena stranka poudarja, da opremljenost potnega lista z vstopno-izstopnimi evidencami lahko dokazuje zabeleženo odsotnost, ne dokazuje pa vseh morebitnih ostalih odsotnosti, ki v potnem listu niso zabeležene, saj na mejnih prehodih vedno ne opremljajo potnih listov z vstopno-izstopnimi žigi. Tožena stranka je tako pred izdajo izpodbijane odločbe za sporno obdobje v letu 2017 imela na eni strani izjavo stranke in kopijo potnega lista, da drugi strani pa obrazložitev sodbe o razvezi zakonske zveze.

K I. točki izreka:

10Tožba je utemeljena.

11Predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu je uvodoma navedena dokončna odločba, ki jo je tožena stranka izdala v revizijskem postopku, s katero je bilo odpravljeno zagotovilo UEC, št. 213-605/2019/8 (1323-01) z dne 26. 6. 2019, da bo tožnica sprejeta v državljanstvo RS, če bo dokazala, da je odpuščena iz državljanstva Republike Bosne in Hercegovine in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjevala pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, obenem pa ni bilo ugodeno njeni prošnji za sprejem v državljanstvo RS.

12Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se sicer v zvezi s subjektivnim konceptom upravnega spora po določilih ZUS-1 praviloma šteje, da se s tožbo v upravnem sporu izpodbija dokončni prvostopenjski upravni akt in ne drugostopenjski akt. Vendar to velja le v primeru, če je z drugostopenjskim aktom zgolj zavrnjena pritožba tožnika zoper prvostopenjski upravni akt, s katerim je bilo meritorno odločeno o pravici oziroma pravnem interesu, za kar pa v obravnavani sporni zadevi ne gre, saj je odločitev o tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo sprejel upravni organ druge stopnje v revizijskem postopku, z izdajo sedaj izpodbijane drugostopenjske odločbe.

13Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila zagotovilo, ki ga je tožnici izdal prvostopenjski organ, in odločila, da se tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo RS ne ugodi. Odločitev temelji na zaključku, da tožnica, ki je vložila vlogo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 10. člena ZDRS, ne izpolnjuje pogoja iz 3. in 4. točke prvega odstavka tega člena.

14Zakonodajalec je načine pridobitve državljanstva RS določil v 3. členu ZDRS, po katerem se lahko državljanstvo pridobi po rodu, z rojstvom na območju RS, z naturalizacijo ali po mednarodni pogodbi, za vsakega izmed navedenih načinov pridobitve državljanstva pa je ZDRS predpisal različne pogoje. Tako je tudi za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, za kar gre v predmetni zadevi, zakon z določili 10., 12. ter 13. in 14. člena ZDRS predpisal različne pogoje, odvisno od pravne podlage, na kateri prosilec utemeljuje svojo vlogo za pridobitev državljanstva RS. Prav zato, ker je zakonodajalec predpisal različne pogoje, odvisno od pravne podlage, na kateri prosilec utemeljuje svojo vlogo za pridobitev državljanstva, je iz tega razloga sam prosilec za državljanstvo dolžan v svoji vlogi konkretno opredeliti pravno podlago, na kateri temelji njegova prošnja za sprejem v državljanstvo, razen tega pa je tudi upravni organ v postopku vezan na pravno podlago, ki jo je prosilec opredelil v svoji vlogi. Za pridobitev državljanstva pa mora prosilec kumulativno izpolnjevati prav vse predpisane pogoje, ki jih je zakonodajalec taksativno določil za vsakega izmed navedenih načinov pridobitve državljanstva.

15Na podlagi 10. člena ZDRS lahko pristojni organ, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije osebo, ki prosi za naturalizacijo, če izpolnjuje vse predpisane pogoje iz 1. do 10. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.¹

Pogoj prebivanja

16Med predpisanimi pogoji je tudi pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, to je pogoj, da oseba dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca. Z določbo osmega odstavka 10. člena ZDRS pa je zakonodajalec še podrobneje določil, da se šteje, da oseba dejansko živi v RS, če je fizično prisotna na njenem ozemlju, in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in RS obstajajo tesne in trajne povezave. Iz navedenega osmega odstavka tako izhajata dva pogoja, (1) fizična prisotnost in (2) središče interesov. Pojem dejanskega življenja se je izoblikoval v upravno sodni praksi, vsebino temu pojmu pa dajejo okoliščine, ki kažejo na to, kje posameznik opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti. Pojem dejansko življenje pomeni, da je oseba fizično prisotna na ozemlju RS in da na tem ozemlju opravlja tudi bistvene življenjske aktivnosti – da je tu središče njenih interesov, ima tu družino, se tu udejstvuje v javnem življenju, je tu povezana z ustanovami javnega in zasebnega prava, si tu zagotavlja socialno varnost, zdravstveno zavarovanje, ipd. Tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah sprejelo stališče, da na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem ozemlju tudi druge okoliščine, iz katerih izhaja, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju, da ima torej posameznik v RS središče svojih življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave.

172. člen Uredbe v šesti alineji prvega odstavka med drugim določa, da kot prekinitev dejanskega življenja iz 10., 12. 13. in 14. člena zakona šteje večkratna krajša odsotnost, ki v enem letu presega 60 dni.²

18V obravnavani zadevi ni sporno (kar je ugotovil že prvostopni organ), da je tožnica v RS prišla z možem in sinom leta 2004, da ima 16. 3. 2006 izdano dovoljenje za stalno bivanje, zato izpolnjuje pogoj, da ima status tujca in da tako dejansko živi v RS več kot 10 let. Med strankama pa je sporno, ali je tožnica dejansko bivanje v RS prekinila z domnevnim bivanjem v Švici, kot to izhaja iz obrazložitve pravnomočne sodbe Občinskega sodišča v Veliki Kladuši, št. 23 0 P 039986 18 P z dne 29. 1. 2018, ki je povzelo navedbe skupnega pooblaščenca, ki je med drugim v vlogi za razvezo zakonske zaveze navedel, da tožnica dva meseca pred vložitvijo zahtevka za razvezo zakonske zveze skupaj z mladoletnim otrokom živi v Švici. Zahtevek za razvezo je bil po navedbah tožene stranke vložen 4. 1. 2018, skupni pooblaščenec obeh predlagateljev za razvezo zakonske zveze pa je v vlogi navedel, da je bila zakonska skupnost predlagateljev prekinjena konec leta 2015. Tožena stranka ni našla razlogov, da ne bi sledila obrazložitvi v sodbi Občinskega sodišča v Veliki Kladuši, št. 23 0 P 039986 18 P z dne 29. 1. 2018 in je zaključila, da je tožnica pred vložitvijo zahtevka za razvezo zakonske zveze, to je 4. 1. 2018, že 60 dni živela v Švici. Upoštevajoč njeno izjavo z dne 11. 2. 2019 je imenovana v letu 2017 17 dni preživela še v Bosni in Hercegovini, je tožena ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja 10-letnega dejanskega življenja v tujini, od tega zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje neprekinjeno, saj je v letu 2017 prekinila dejansko življenje v Sloveniji za najmanj 60 dni, njena odsotnost iz Slovenije pa je z odsotnostmi zaradi potovanja v Bosno in Hercegovino trajala najmanj 73 dni. S tem pa je izpolnjena določba šeste alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe, da se za prekinitev dejanskega življenja šteje večkratna krajša odsotnost, ki v enem letu presega 60 dni.

19V obravnavani sporni zadevi je tožena stranka svojo odločitev, da tožnica ne izpolnjuje kumulativno vseh z zakonom predpisanih pogojev za sprejem v državljanstvo RS, sprejela z obrazložitvijo, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. To svojo odločitev je oprla izključno na zožujočo dobesedno oziroma restriktivno razlago šeste alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe, ki ga je brez upoštevanja določila osmega odstavka 10. člena ZDRS uporabila le v zvezi s 3. točko prvega odstavka 10. člena ZDRS in zgolj na tej podlagi, in je po presoji sodišča najmanj preuranjeno zaključila, da tožnica ne izpolnjuje predpisanega pogoja dejanskega življenja v Sloveniji iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

20Sodišče v nasprotju s stališčem tožene stranke, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani akt, meni, da citirana določila prvega odstavka 2. člena Uredbe, ob upoštevanju citiranega določila osmega odstavka 10. člena ZDRS, ne predpisujejo zgolj omejenega števila taksativno določenih primerov izjem za dokazovanje izpolnjevanja pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, kljub morebitni daljši odsotnosti z ozemlja RS prosilca, ampak določa Uredba izjeme v prvem odstavku 2. člena le primeroma tako, da je treba v skladu z normativno vsebino osmega odstavka 10. člena ZDRS individualno ugotavljati v vsakem posameznem primeru, ali se šteje, da oseba dejansko živi v RS, in sicer, če je fizično prisotna na njenem ozemlju in je tu središče njenih interesov, kar se, kot rečeno, presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in RS obstajajo tesne in trajne povezave. V nasprotnem primeru bi bila po prepričanju sodišča drugačna oziroma bolj restriktivna razlaga pogojev oziroma meril iz prvega odstavka 2. člena Uredbe v zvezi s 3. točko prvega odstavka 10. člena ZDRS v postopku naturalizacije, iz kakršne v konkretnem primeru očitno (smiselno) izhaja v svoji zavrnilni odločitvi tožena stranka, nezakonita, saj bi nedopustno zoževala z določili 1. do 10. točke prvega odstavka 10. člena v zvezi z osmim odstavkom 10. člena ZDRS zagotovljene pravice nekaterih kategorij prosilcev za državljanstvo v primeru določenih življenjskih dogodkov in situacij, ki bi jih utegnile doleteti neodvisno od njihove (prosto)voljne odločitve.

21Glede na normativno vsebino 87. člena Ustave, po katerem izključno državni zbor z zakonom določa pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb, in ob upoštevanju argumenta o nasprotnem razlogovanju, navedeno obenem pomeni, da ni dopustno določanje (zmanjšanja) pravic in obveznosti ne zgolj državljanov, pač pa tudi drugih oseb s strani organov izvršilne veje oblasti s podzakonskimi akti, v konkretnem primeru z Uredbo, za kar je po presoji sodišča šlo pri odločanju tožene stranke v konkretnem primeru, ki je prav zaradi nepravilne in restriktivne razlage določila šeste alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe v zvezi s 3. točko prvega odstavka 10. člena ZDRS, pri svojem odločanju očitno prezrla določilo osmega odstavka 10. člena ZDRS, kar predstavlja nepravilno uporabo materialnega prava, in posledično nepopolno oziroma nepravilno ugotovila relevantno dejansko stanje. Tožena stranka se namreč v ničemer ne opredeli do tega, na kakšen način se je prekinila trajna povezava med tožnico in RS, ter ni ocenila celotno ostale dokaze, ki jih je izvedel organ prve stopnje, ki navedeni ugotovitvi nasprotujejo. Tako je ugotoviti, da so podani razlogi za odpravo odločbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (2. člena Uredbe v zvezi s 3. točko prvega odstavka 10. člena ZDRS) ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje.

Dohodkovni pogoj

22Prvi odstavek 10. člena ZDRS kot enega izmed pogojev za sprejem v državljanstvo RS določa med drugim tudi pogoj, da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (4. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). V skladu z devetim odstavkom 10. člena ZDRS se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati. Podrobneje so sredstva, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost, opredeljena v 3. členu Uredbe.

23Med strankama je sporna odločitev, ali tožnica ta pogoj izpolnjuje, saj je bila zaposlena za nedoločen čas od 8. 6. 2018 (vlogo za državljanstvo pa je vložila 14. 12. 2018). Tožena stranka je namreč v izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožnica od 31. 1. 2018 (z dnem razveze zakonske zveze, v odločbi o razvezi pa ni določena preživnina) do 8. 6. 2018, ko se je ponovno zaposlila, ni prejemala sredstev, ki bi ji zagotavljala materialno in socialno varnost po 4. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS. S tem ni izpolnila pogoja dveletnega neprekinjenega prejemanja dohodkov iz prvega odstavka 3. člena Uredbe.

24V skladu s sodno prakso³ iz 4. točke prvega odstavka in devetega odstavka 10. člena ZDRS izhaja, da mora prosilec razpolagati z zadostnimi sredstvi za preživljanje, taka pa so sredstva vsaj v višini osnovnega minimalnega dohodka. Nadalje je razvidno, da je zakonodajalec pri opredelitvi obravnavanega pogoja uporabil splošen pojem "sredstva". Navedena splošnost kaže, da njegov namen ni bil v omejevanju za preživljanje potrebnih sredstev na določeno vrsto in obliko premoženja. To ne izhaja niti iz ostalih določb ZDRS v smislu, da oseba nima zagotovljenih sredstev za preživljanje, če ne razpolaga s točno določenim premoženjem oziroma virom tega premoženja. Tako tudi ni določeno, da so sredstva, ki po tem zakonu zagotavljajo materialno in socialno varnost, samo sredstva, ki jih prosilec prejme v obliki denarnih izplačil. Po navedenem je torej kot sredstva, ki prosilcu zagotavljajo materialno in socialno varnost, upoštevati vse, kar ima svojo denarno vrednost in je lahko predmet prosilčevega razpolaganja. To pa niso samo denarni prejemki, ampak tudi ostalo prosilčevo premoženje (nepremičnine, premičnine večje vrednosti, poslovni deleži v družbi itd.).

25Tako razlago potrjuje tudi namen določitve obravnavanega pogoja v zakonu. Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva, se navedeni pogoj nanaša na zagotavljanje socialne varnosti osebe, ki prosi za sprejem v državljanstvo.⁴ Določen je iz razloga neobremenitve javnih služb, ki v RS zagotavljajo pravico do socialne varnosti in pravic z naslova socialnega varstva. Čim je tako, pa je pomemben ne le prosilčev dohodkovni položaj, ampak tudi njegov premoženjski položaj v širšem smislu. Premoženje osebe se namreč upošteva pri odločanju o tem, ali oseba izpolnjuje pogoje za pridobitev socialnovarstvenih izplačil.⁵ Glede na obrazloženo je treba za ugotovitev izpolnjevanja obravnavanega zakonskega pogoja ugotoviti prosilčevo premoženjsko stanje, ali to (glede na vrednost) zagotavlja njegovo materialno in socialno varnost ter okoliščine, ki omogočajo sklepanje o prosilčevi nadaljnji neodvisnosti od prejemkov iz javne blagajne. V teh okvirih je treba razumeti tudi pooblastilo v 28. členu ZDRS, da Vlada RS določa merila za ugotavljanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona, torej merila, ki jih bo mogoče uporabiti pri presoji izpolnjevanja pogoja v različnih življenjskih situacijah prosilcev za sprejem v državljanstvo. Pri ureditvi tega vprašanja je vlada v skladu z legalitetnim načelom iz drugega odstavka 120. člena Ustave vezana na razloženi zakonski okvir, kar pomeni, da s svojim predpisom, ki je izdan za izvrševanje zakona, ne sme samostojno urejati pravic in obveznosti in jih tudi ne spreminjati.⁶ Tako Uredba z določbami, ki urejajo način izvajanja ZDRS, tudi ne sme ožiti upravičenj, ki izhajajo iz zakonskih določb, med drugim možnosti dokazovanja izpolnjevanja zakonskega pogoja.

26Tako je slediti tožbenim navedbam, da je tožeča stranka v tem delu zmotno uporabila materialno pravo ter nepopolno ugotovila dejansko stanje. V ponovljenem postopku bo zato tožena stranka mora upoštevati vsa sredstva, ki jih je tožnica prejemala (ne zgolj njeno plačo) ter izhajati iz vloge tožnice, ki je zatrjevala, da je z bivšim zakoncem ločena, vendar živi v skupnem gospodinjstvu, saj sta se tekom razveznega postopka pobotala in upoštevati posledično tudi njegovo prejemke, ne glede na to, da preživninska obveznost iz sodbe o razvezi zakonske zveze ne izhaja, ter upoštevati vse prejemke, torej tudi tiste, ki niso izrecno navedeni v 3. členu Uredbe. Sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo iz razlogov po 4. in 2. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

27Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in spisov zadeve tožbi treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pogoji, da bi sodišče v obravnavani zadevi odločalo v sporu polne jurisdikcije, glede na določbe prvega odstavka 10. člena ZDRS (ki upravnemu organu daje pooblastilo odločanja po prostem preudarku) in tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 niso podani.

K II. točki izreka:

28Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in ker je tožnico v sodnem postopku zastopal pooblaščenec, ob upoštevanju drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov tega upravnega spora v višini 285,00 EUR, ki se, ker je njen pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Tožena stranka mora tako tožnici povrniti 347,70 EUR stroškov tega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe. Od poteka paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. člena Obligacijskega zakonika, v zvezi s 22. členom ZUS-1). Za tožbo plačano sodno takso bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen ter opomba 6.1.c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

¹ Pogoji za osebo v prvem odstavku 10. člena so: da je dopolnila 18 let (1. točka); da ima odpust iz dosedanjega državljanstva ali da izkaže, da ga bo dobila, če bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije (2. točka); da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (4. točka); da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni (5. točka); da ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da ji ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta (6. točka); da ji ni bila izrečena odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji (7. točka); da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države (8. točka); da ima poravnane davčne obveznosti (9. točka); da da prisego o spoštovanju svobodnega demokratičnega ustavnega reda, ki je utemeljen v Ustavi Republike Slovenije (10. točka).
² 2. člen Uredbe se sicer v celoti glasi: „Kot prekinitev dejanskega življenja iz 10., 12., 13. in 14. člena zakona se šteje: - enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost zaradi šolanja ali študija v tujini, pri čemer odsotnost ne sme presegati štirih let, in če je prosilca na šolanje ali študij napotila pravna oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, samostojni podjetnik posameznik (v nadaljnjem besedilu: podjetnik), ki ima sedež v Republiki Sloveniji, državni organ ali lokalna skupnost; - enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost zaradi poklicnega izpopolnjevanja v tujini, pri čemer odsotnost ne sme presegati dveh let, in če je prosilca na poklicno izpopolnjevanje napotila pravna oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, podjetnik, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, državni organ ali lokalna skupnost; - enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost zaradi zdravljenja, pri čemer odsotnost ne sme presegati enega leta, in če je prosilca na zdravljenje napotila zdravstvena organizacija, ki ima sedež v Republiki Sloveniji; - enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost zaradi zaposlitve v tujini, pri čemer odsotnost ne sme presegati štirih let, in če je prosilca na zaposlitev napotila pravna oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, podjetnik, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, državni organ ali lokalna skupnost; -enkratna odsotnost v trajanju več kot 60 dni na leto, razen če gre za odsotnost mladoletnih otrok v času šolskih počitnic, ki v Republiki Sloveniji obiskujejo osnovno ali srednjo šolo najmanj dve leti; - večkratna krajša odsotnost, ki v enem letu presega 60 dni.
³ X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021.
⁴ Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-D), EPA 979-IV z dne 21. 7. 2006, obrazložitev k 3. členu sprememb.
⁵ To sta Zakon o socialno varstvenih prejemkih in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS).
⁶ Odločba Ustavnega sodišča U-I-72/94-9 z dne 25. 5. 1995.