VSM Sodba I Cp 854/2022

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v višini 70%. Ugotovilo je, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke s 30% soprispevkom tožeče stranke kot oškodovanca.

2Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo določil Zakona o prostovoljstvu (v nadaljevanju ZProst), ki je specialni predpis. Pri tem pa slednji ne določa pravic prostovoljcev v primeru, da pride pri opravljanju njihovega dela do poškodovanja, zato se za odločanje o tovrstnih odškodninskih zahtevkih uporabljajo splošna določila o odškodninski odgovornosti, urejena v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ). Prostovoljstvo ne predstavlja niti dela na podlagi pogodbe o delu, kakor tudi ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je med zavarovancem tožene stranke - A. in tožečo stranko obstajalo delovno razmerje in je zato odgovornost zavarovanca potrebno presojati po pravilih Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) ter Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1). Odškodninska odgovornost delodajalca za poškodbe delavca je strožja in je zato v tem delu sodba sodišča protislovna in nejasna. Sodišče sprva obrazloži, da se skrbnost zavarovanca tožene stranke presoja po določilu drugega odstavka 6. člena OZ, to je s skrbnostjo dobrega gospodarja, v nadaljevanju pa nepravilno ugotavlja, da je zavarovanec "de facto" delodajalec, katerega odgovornost se presoja v skladu s profesionalno skrbnostjo, zaradi česar ni jasno, katere kriterije je sodišče upoštevalo glede odgovornosti zavarovanca. Slednje je pomembno tudi zaradi presoje tožnikovega soprispevka, ki ga je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo le na 30%.

Nadalje pritožba izpostavlja, da v obravnavani zadevi ni podanega elementa protipravnosti, ki je bistveni element odškodninske odgovornosti. Sodišče je ugotovilo, da je zavarovanec opravljal tečaj za sprehajalce, kar je tudi pogoj, da lahko oseba pelje psa na sprehod. To pomeni, da je zavarovanec poskrbel za to, da kljub enostavnosti opravila, do škodnih dogodkov ne bi prišlo, čeprav ga k temu ne zavezuje noben predpis. Tožnik je tudi psa že dlje časa pred škodnim dogodkom sprehajal, očitno pa posebnih incidentov, na podlagi katerih bi moral zavarovanec preprečiti ali prepovedati sprehajanje psa, ni bilo. Glede uporabe povodca, pa je bila povsem prostovoljna odločitev tožnika, da si povodec namesti na način, da ga pripne preko telesa, pri čemer sodišče nima strokovne podlage za ugotovitev, da je takšno pripenjanje nedopustno, neprimerno ali nevarno. Prav tako sodišče nima strokovne podlage za ugotovitev, da je sprehajanje konkretnega psa predstavljalo nevarnost, da je konkretni pes odstopal od povprečnih psov, in tudi ne glede zaključkov o lastnosti pasme Kavkaški ovčar, ter o karakteristikah in teži konkretnega psa. Sodišče tudi nima podlage za zaključek, da bi zavarovanec moral preprečiti tožniku sprehajanje konkretnega psa. Nenazadnje je treba izhajati iz prostovoljne narave razmerja, ko je tožnik sam izbral psa. Kljub temu, da je dobro poznal njegove lastnosti, je nadaljeval z rednim vsakodnevnim sprehajanjem in s tem tudi pristal na morebitne posledice. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno presodilo okoliščine škodnega dogodka. Kot je ugotovilo, je sprehajanje živali - psa povsem običajna vsakodnevna dejavnost, ki jo opravljajo tako otroci, kot tudi odrasle osebe. Pse se sprehaja ne glede na velikost in pasmo psa. Prav tako je običajna in pričakovana okoliščina, da pes reagira na določene dejavnike iz okolja. Tožnik je konkretnega psa z imenom L. sprehajal od leta 2018, odkar je bil pes sprejet v zavetišče in ga sprehajal vsak dan, tako je morebitne posebne lastnosti psa poznal, morda celo bolje kot oskrbniki zavetišča, sprehajanje psa ni nikoli zavrnil, prav nasprotno, psa je sprehajal na lastno željo. Privolitev tožnika tako protipravnost ravnanja izključuje.

Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do višine 70%, saj je podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke A., pri čemer pa je tožnik soodgovoren za nastalo škodo v deležu 30%. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke (prvi odstavek 131. člena in drugi odstavek 158. člena OZ).¹ Ugotovilo je, da bi zavarovanec tožene stranke moral preprečiti, da se neusposobljenim sprehajalcem v danem primeru dopušča sprehajanje psov, ki po teži in višini več kot očitno odstopajo od ostalih psov in so občutljivi na dražljaje iz okolice, prav tako bi moral preprečiti tak način sprehajanja psa, da si je tožnik kratek raztegljiv povodec namestil čez prsni koš, tega pa je nato zataknil čez plastično držalo raztegljivega povodca (fleksija). Tožnik pa bi moral kot povprečno skrben in pazljiv človek oziroma izkušen sprehajalec psov, utemeljeno pričakovati in bolje oceniti, ali je sam fizično dovolj močan in izkušen, da lahko sprehaja psa L., ki je očitno odstopal od drugih psov, saj je to delo sprehajalca opravljal že več kot deset let. Prav tako bi moral vedeti, da tak način zavarovanja povodca, ko si ga priveže čez prsni koš, predstavlja povečano nevarnost zanj.

6Držijo sicer zatrjevanja v pritožbi, da pravno razmerje med tožnikom in zavarovancem tožene stranke ni izhajalo iz pogodbe o zaposlitvi in iz določb ZDR-1. Vendar pa so neutemeljena nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da prostovoljno delo ne predstavlja dela na podlagi pogodbe o delu. Zakon o prostovoljstvu (ZProst) v 18. členu določa vsebino dogovora o prostovoljskem delu, in sicer so bistvene sestavine dogovora o prostovoljskem delu določitev kraja in časa trajanja prostovoljskega dela, če gre za prostovoljsko delo v tujini, pa tudi podatki o nastanitvi ter načinu zagotavlja drugih pogojev za opravljanje prostovoljskega dela, opis prostovoljskega dela, določitev usposabljanja za prostovoljsko delo in mentorstvo, določitev načina zagotavljanja varnosti prostovoljca, če se to delo opravlja v okoliščinah, ki bi lahko ogrozile njegovo varnost, življenje in zdravje, določitev upravičenih stroškov, vezanih na opravljanje prostovoljskega dela in njihove povrnitve prostovoljcu ter določitev načina prenehanja in odpovedi dogovora. V drugem in tretjem odstavku 18. člena ZProst so določene še dodatne bistvene sestavine dogovora o prostovoljskem delu. Nadalje je v 19. členu istega zakona tudi določeno, da velja za razmerja iz dogovora o prostovoljskem delu in razmerja, ki iz dogovora izhajajo in ki z zakonom niso urejena, zakon, ki ureja obligacijska razmerja. Tako se že sam ZProst sklicuje na uporabo OZ, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki je v točki 14 obrazložitve izhajalo iz pogodbenega razmerja (pogodbe o delu v smislu 619. člena OZ) med tožnikom in zavarovancem tožene stranke. Pri tem dodatni napačni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je zavarovanca tožene stranke treba obravnavati tudi kot delodajalca in pri tem izhajati iz ZVZD-1 ter ZDR-1, ne vplivajo na sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje.

7Tako je tudi podano zavarovalno kritje po polici št. 511-0197313 (dokaz B1). Sestavni del navedene zavarovalne pogodbe so bili Splošni pogoji za zavarovanje splošne civilne odgovornosti – v nadaljevanju SP (dokaz B2), ki so v petem odstavku 1. člena določali, da če je posebej dogovorjeno na polici navedena in obračunana dodatna premija, krije zavarovanje tudi odgovornost zavarovanca kot delodajalca za nezgode delavcev pri delu, razen kadar je nezgoda pri delu v vzročni zvezi z določenimi okoliščinami. Pri tem pa je v drugem odstavku 1. člena SP določeno, da se za delavca šteje fizična oseba, ki je z zavarovancem sklenila pogodbo o zaposlitvi ali pogodbo o delu, kot tudi fizična oseba, ki na kakršnikoli pravni podlagi opravlja delo ali se usposablja za delo pri zavarovancu (študenti, dijaki, vajenci). Glede na navedeno določbo SP in glede na določbo iz zavarovalne police, da je krita tudi delodajalčeva odgovornost iz naslova pogodbe o delu, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, ali so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

8Pritožbeno sporno v obravnavani zadevi je bilo nadalje, ali je podan element protipravnosti, saj tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je le-ta izključen. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je odgovornost zavarovanca tožene stranke glede na konkretne okoliščine, podana. Kljub temu, da je bil tožnik dolgoletni sprehajalec psov, in da je odločitev o sprehajanju psa L., ki je bil težak okoli 70 kilogramov, tožnik pa je imel tedaj 100 kilogramov in je bil visok 194 centimetrov, sprejel sam, bi morali oskrbniki preprečiti, da se sprehajalcem v danem primeru dopušča sprehajanje tako velikega psa, ki po teži in višini več kot očitno odstopa od ostalih psov in so občutljivi na dražljaje iz okolice, saj so tudi vedeli, da je šlo za temperamentnega psa.

9Pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, češ da sodišče prve stopnje ni imelo strokovne podlage za ugotovitev, da je sprehajanje konkretnega psa predstavljalo nevarnost, da je konkretni pes odstopal od povprečnih psov, in tudi ne glede zaključkov o lastnosti pasme Kavkaški ovčar, ter o karakteristikah in teži konkretnega psa, s čimer smiselno zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje za ugotovitev teh dejstev postaviti izvedenca kinološke stroke (ki ga sicer tožena stranka ni predlagala, je pa to storila tožeča stranka). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za svojo odločitev v ostalih izvedenih dokazih in v splošno znanih dejstvih. Priča B. B., ki je oskrbnik v A. je namreč izpovedal, da L. sicer ni bil opredeljen kot nevaren pes, vendar pa je zelo močan in ga je težko ustaviti, ko odreagira v okolici, npr. na žival ipd. (str. 4 zapisnika o glavni obravnavi z dne 2. 3. 2022). Prav tako je priča C. C., sicer v času škodnega dogodka zaposlen kot operativni vodja zavetišča izpovedal, da so vedeli, da L. ne prenaša drugih psov in je v z tem smislu zelo predvidljiv (str. 7 zapisnika o glavni obravnavi z dne 2. 3. 2022). Iz izpovedb teh prič tako izhaja, da je tožena stranka lahko predvidela, da bo 70 kg težki pes reagiral na druge pse, sploh glede na to, da so posamezni sprehajalci v okolici zavetišča vodili na sprehod različne pse, zato je lahko predvidela, da lahko pride do škodnih posledic, tudi takšnih, da tako težek pes potegne sprehajalca in ta pri tem pade. Pravna teorija poudarja, da je protipravno ravnanje vsako ravnanje, katerega predvidljiva posledica je možnost nastanka škode, pri čemer je pomembno, da je odgovorna oseba (objektivno) sposobna predvideti, da njeno ravnanje lahko povzroči širok spekter različnih škodljivih posledic, četudi ni sposobna predvideti konkretnih značilnosti vsake mogoče (manj verjetne) posledice.²

10Zaključki sodišča prve stopnje, da bi moral zavarovanec tožene stranke preprečiti, da tožnik, kljub svoji velikosti in teži ne bi sprehajal psa, kot je L. in bi to delo morali opravljati izključno oskrbniki zavetišča, ki imajo več znanja kot volonterski sprehajalci psov zgolj z enim tečajem sprehajanja, so zato pravilni. Za te zaključke in ob splošno znanem dejstvu, da je 70 kg težek pes zelo velik pes, pa sodišče prve stopnje ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja. Odgovornost zavarovanca tožene stranke je tako podana že na tej podlagi, zato se pritožbeno sodišče ni posebej ukvarjalo z vprašanjem, ali je odgovornost podana tudi zaradi navodil zavarovanca tožene stranke v zvezi z (ne)pravilno namestitvijo povodca.

11Pritožba graja tudi oceno tožnikovega soprispevka, in sicer naj bi bila po njenem mnenju protipravnost izključena, saj je tožnik konkretnega psa z imenom L. sprehajal od leta 2018, odkar je bil pes sprejet v zavetišče in ga je sprehajal vsak dan, tako da je morebitne posebne lastnosti psa poznal morda celo bolje kot oskrbniki zavetišča, pri čemer sprehajanje psa ni nikoli zavrnil, prav nasprotno, psa je sprehajal na lastno željo, pri čemer privolitev tožnika za sprehajanje takšnega psa protipravnost izključuje. Kot je obrazloženo zgoraj, sprehajanja psa L. zavarovanec tožene stranke ni nikoli preprečil, zato dejstvo, da tožnik sprehajanje tega psa ni nikoli zavrnil, in da je psa sprehajal na lastno željo, nima vpliva na podano odgovornost zavarovanca tožene stranke, lahko pa vpliva na tožnikov soprispevek k nastali škodi. V zvezi s tem pritožba navaja, da tožnik psa ni bil dolžan sprehajati, prav tako bi lahko kadarkoli, sploh glede na to, da je bil izkušen sprehajalec in je lastnosti konkretnega psa zelo dobro poznal, sprehajanje zavrnil, zaradi česar je tožnikov soprispevek k nastali škodi zagotovo večji.

12Kar zadeva uporabo materialnega prava v zvezi s soprispevkom same tožeče stranke, pritožbeno sodišče zavrača očitke pritožbe, da je soprispevk tožnika ocenjen prenizko (v višini 30%). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da bi tožnik kot povprečno skrben in pazljiv človek oziroma izkušen sprehajalec psov, ki je to delo opravljal že več kot deset let, moral bolje oceniti, ali je ob starosti 60 let sam fizično dovolj močan in izkušen, da lahko sprehaja psa L., ki je očitno odstopal od drugih psov. Večjega soprispevka tudi ne more utemeljevati zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik vedeti, da tak način pripenjanja tako velikega in težkega psa, ko si sprehajelec krajši povodec priveže čez prsni koš, predstavlja povečano nevarnost zanj. Prepričljiva izpovedba oskrbnika B. B. na glavni obravnavi dne 2. 3. 2022, da so v zavetišču vedeli oziroma so celo svetovali, da se konkretnega psa, to je L., sprehaja na tak način, kot ga je gospod D. sprehajal kritičnega dne, potrjuje, da se je tožnik ravnal po navodilih zavarovanca tožene stranke. Prav tako je navedena priča pojasnila, da on kot oskrbnik živali, tisti trenutek, ko da psa sprehajalcu na sprehajanje, odloči kako in na kak način se bo pes sprehajal, torej ali samo s fleksi povodcem, ali pa z dodatnim varovalom, kot ga je opisal. Tožnik je tako na dan škodnega dogodka, ko si je namestil raztegljiv pas preko telesa in ga nato pritrdil s fleksi raztegljivim povodcem, ravnal v skladu z navodili oskrbnika, kar je bilo skladno z njegovo obveznostjo po 3. alineji prvega odstavka 28. člena ZProst,³ zato mu iz tega naslova ni mogoče očitati soprispevka, sploh pa ne višjega soprispevka, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje.

13Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da iz sodbe ni mogoče razbrati, kakšno vrsto skrbnosti zavarovanca tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali skrbnost dobrega gospodarja (drugi odstavek 6. člena OZ) ali profesionalno skrbnost, saj se sodišče sklicuje tudi na odgovornost delodajalca za za poškodbe delavca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje sicer v točki 14 obrazložitve sklicevalo na odgovornost delodajalca za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vendar je to storilo, ne da bi presojalo konkretno ravnanje zavarovanca tožene stranke oziroma pri njej zaposlenih oseb z vidika določbe 179. člena ZDR-1. Odgovornost z vidika delovnopravnega razmerja pa, kot je bilo obrazloženo, v obravnavani zadevi niti ne pride v poštev. V točki 11 obrazložitve pa je sodišče prve stopnje dejansko presojalo ravnanje zavarovanca tožene stranke, ali je le-ta ravnal nasproti tožeči stranki skladno s skrbnostjo dobrega gospodarja, ki jo določa drugi odstavek 6. člena OZ. Tako ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

14Po obrazloženem, in ko pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo nobene uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP), je je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo.

15O stroških pritožbenega postopka tožene stranke je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama stroške, nastale v zvezi z vloženo pritožbo.

¹ OZ v prvem odstavku 131. člena določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, v drugem odstavku 158. člena pa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.
² Tako Nina Plavšak, Miha Juhart, Vesna Kranjc, Ada Polajnar Pavčnik in Peter Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), 1. knjiga, 1-189 člen, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 131. členu, stran 703 in 707.
³ V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 28. člena ZProst je obveznost prostovoljca med drugim tudi skrbno opravljanje prostovoljskega dela, v skladu s strokovnimi standardi in etičnimi pravili ter prejetimi navodili prostovoljske organizacije ali organizacije s prostovoljskim programom, ki prostovoljsko delo organizira.