VSM Sodba IV Kp 30916/2019

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Obdolženo A. A. se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jo je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, mora pa v skladu s 94. členom ZKP plačati krivdne stroške, nastale s prisilnimi privedbami in vročanjem po detektivu, o katerih bo odločeno naknadno s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se pritožil zagovornik obdolženke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik z navedbami o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi zaupanje mladoletne osebe v kratkotrajno varstvo drugim osebam predstavljalo hudo kršitev dolžnosti do mladoletne osebe, podano pa je tudi precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, saj je prvostopenjsko sodišče prezrlo navedbe priče B. B., ki obdolženko razbremenjujejo.

5Zagovornik nima prav. Izhaja namreč iz napačnega stališča, da v obravnavanem primeru zaupanje mladoletne osebe v kratkotrajno varstvo drugim osebam predstavlja hudo kršitev dolžnosti do mladoletne osebe in kot tako predstavlja odločilno dejstvo, zato se sodišče prve stopnje do tega niti ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Relevantni so namreč povsem drugi očitki, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja, in sicer da obdolženka dne 12. 11. 2018 zaradi alkoholiziranosti ni mogla iti po svojo hčerko C. C. v vrtec, ob prihodu njenega očeta Č. Č. pa je nanj kričala in zahtevala „otroka, otroka,“ nato pa še razbijala po steklu (njegovega) avtomobila, vse v prisotnosti C. C., saj jo je njen oče zaradi vinjenosti obdolženke dal v svoj avtomobil in jo nato odpeljal na policijsko postajo. Nadalje se ji očita, da je med bivanjem v materinskem domu kričala na svojo hčerko, pri hranjenju z njo grobo ravnala, tako da je slednja zaradi tega bruhala, jo dlje časa puščala samo v sobi, je ni oblekla, ko je gola hodila po hiši, in medtem ko je bila hčerka bolna, jo je pustila v varstvu pri drugi sostanovalki, ki je bila prav tako bolna, z izgovorom, da obiskuje tečaj za vozniški izpit, čeprav ga je predčasno zapustila. Tretji bistveni očitek, ki izhaja iz opisa, pa je, da je med obiskom zdravnice v Zdravstvenem domu V. hčerko grobo mirila in jo z roko močno udarila po obrazu, tako da je deklica padla po tleh. Do povzetih očitkov se je prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ustrezno opredelilo z jasnimi, natančnimi in določnimi razlogi, ki niso v ničemer pomanjkljivi ali v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah. Sodišče prve stopnje je namreč vse izvedene dokaze v vseh bistvenih delih ustrezno povzelo, vključno z izpovedbo priče B. B., ki jo zagovornik v pritožbi posebej izpostavlja. Protispisnost je namreč podana, ko sodišče napačno reproducira dokaz, sodišče pa ni dolžno povzemati vsega, kar stranke v postopku izjavijo.¹ Ni realno niti smiselno pričakovati, da bi sodišče vsako izpovedbo v celoti povzelo, ampak je dovolj, da so povzeti bistveni poudarki posameznih dokazov in izpovedb, ki so glede na objektivne in subjektivne znake očitanega kaznivega dejanja odločilni in relevantni za konkretni primer, kot je to sodišče prve stopnje v tej zadevi tudi storilo. Zagovornik zato z izpostavljanjem zgolj posameznega dela izpovedbe navedene priče, da naj bi bila obdolženka sicer odgovorna ženska, ki je za svojo hčerko lepo skrbela, ne more uspeti, saj se to ne nanaša na obravnavani dogodek z dne 12. 11. 2018, zlasti ko je priča o samem dogajanju tega dne izpovedovala drugače in s svojimi navedbami potrdila očitek iz obtožbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Zagovornik v zvezi s tem prav tako neutemeljeno izpostavlja navedbe priče, da je pri C. C. šele njen odvzem s strani očeta Č. Č. povzročil prestrašenost. Zagovornik s tem le podaja lastno dokazno oceno dejanskega stanja, medtem ko je sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo, zakaj njeni izpovedbi, ki je glede bistvenih okoliščin dogodka skladna z izpovedbo priče Č. Č., sledi in na tej podlagi ne verjame obdolženkinemu zagovoru.

6Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik vidi tudi v pomanjkanju razlogov v smeri dokazanosti krivde oziroma eventualnega naklepa obdolženke, pri čemer ne obrazloži, v čem naj bi bili ti razlogi pomanjkljivi. Sodišče prve stopnje pa je v točki 44 razlogov izpodbijane sodbe obširno in poglobljeno pojasnilo vse okoliščine, na podlagi katerih je utemeljilo svoj zaključek, zakaj je obdolženka v obravnavanem primeru ravnala s krivdno obliko eventualnega naklepa, zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Iz nadaljnjih pritožbenih trditev pa izhaja, da zagovornik v bistvenem graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Do teh pritožbenih navedb se bo višje sodišče podrobno opredelilo v nadaljevanju.

7Zagovorniku tudi ni mogoče priznati uspeha v zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko zatrjuje, da je opis kaznivega dejanja pomanjkljiv in niso konkretizirani vsi zakonski znaki obdolženki očitanega kaznivega dejanja, pri čemer pomanjkljivost opisa vidi tudi v tem, da dogajanje v materinskem domu v V. ni časovno opredeljeno. V zvezi s tem višje sodišče pojasnjuje, da v skladu z uveljavljeno sodno prakso podatki o času storitve dejanja niso zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, je pa ta podatek potreben za njegovo individualizacijo.² Sicer pa iz opisa jasno izhaja, kdaj je obdolženka izvršila posamezna ravnanja na škodo C. C., kar velja tudi za njena ravnanja z C. C. v materinskem domu v V., in sicer je v uvodu navedeno, da se je del obravnavanega dejanja zgodil v V. v času od 19. 11. 2018 do 18. 2. 2019, kar se povsem jasno nanaša na dogajanje v materinskem domu.

8V zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona zagovornik opis kaznivega dejanja razčlenja na posamezne fakte in nato za vsak posamezen očitek navaja, da ni ustrezno konkretiziran. Tako v zvezi z dogodkom z dne 12. 11. 2018 razlaga, da ni konkretiziran pojem „neprimernega ravnanja“, pri opisu obdolženkinih ravnanj v materinskem domu ni ustrezno konkretiziran pojem „grobega ravnanja,“ v zvezi z dogodkom z dne 7. 1. 2019 pa pojem „grobega mirjenja otroka.“ S takšnim stališčem se ni mogoče strinjati. Obravnavano kaznivo dejanje je kolektivno kaznivo dejanje,³ pri čemer se obdolženki očita več izvršitvenih ravnanj v daljšem časovnem obdobju, zato posameznih delov opisa ni mogoče ločiti, ampak je treba opis dejanja obravnavati kot celoto. Sicer pa je zakonski znak tega kaznivega dejanja hudo kršenje starševske oziroma roditeljske dolžnosti do mladoletne osebe, ki je v nadaljevanju konkretiziran s podrobnim opisom grobega in neprimernega ravnanja obdolženke z njeno hčerko. Tako je hudo kršenje obdolženkine starševske dolžnosti konkretizirano z neprimernim ravnanjem obdolženke z dne 12. 11. 2018, ko slednja zaradi alkoholiziranosti ni bila zmožna iti po hčerko v vrtec ter kasnejšim vpitjem na otrokovega očeta in razbijanjem po steklu avta. Prav tako je hudo kršenje starševske dolžnosti opisano z grobim ravnanjem z C. C. v materinskem domu, ki je zaradi takšnega ravnanja bruhala, nadalje pa tudi s puščanjem otroka samega v sobi, dopuščanjem hčerki, da je (glede na opis dejanja v zimskem času – opomba sodišča) gola hodila po hiši, obdolženka pa je ni oblekla ter puščanjem bolnega otroka v varstvu pri drugi bolni sostanovalki. Grobo mirjenje hčerke C. pri zdravnici dne 7. 1. 2019 pa je opisano z močnim udarcem z roko po obrazu, zaradi česar je deklica padla po tleh.

9Zagovornik sicer s sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Kopru II Kp 14063/2017 z dne 4. 12. 2018 skuša prikazati, da gre v obravnavanem primeru le za vzgojno neprimerna (verbalna) ravnanja, ki sama zase in v povezavi s celotnim očitkom še ne pomenijo psihičnega maltretiranja oziroma grobih in intenzivnih kršitev dolžnosti do otroka, vendar temu ni mogoče pritrditi. Zanemarjanje mladoletne osebe namreč preraste v kaznivo dejanje, kadar je izraženo kot huda kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje. Pri tem gre za takšna ravnanja, ki očitno ne dosegajo običajne skrbi ali presegajo meje vzgojnih ukrepov proti mladoletniku v okviru uresničevanja roditeljske pravice in pomenijo kršitev temeljnih dolžnosti staršev. Kot izvršitveno dejanje prihaja v poštev katerokoli ravnanje (storitev ali opustitev), s katerim je mogoče udejaniti zakonski znak hude kršitve dolžnosti skrbi in vzgoje. Kdaj je podana taka intenzivnost kršitve, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja glede na okoliščine primera. Pri tem morata biti narava dolžnosti in intenzivnosti njene kršitve taki, da lahko ogrozita razvoj mladoletne osebe. Po oceni višjega sodišča pa zgoraj povzeti opis obdolženkinega ravnanja,⁴ kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, brez dvoma pomeni hudo kršitev njene starševske oziroma roditeljske dolžnosti, zlasti upoštevajoč starost njene hčerke v času storitve očitanega kaznivega dejanja. Huda kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje je še dodatno izražena z navedbo posledic obdolženkinih ravnanj, s katerim je ogrozila zdrav psihični in osebnosti razvoj svoje mladoletne hčerke, prav tako pa je njeno ravnanje slabo vplivalo na njeno vzgojo. Ker dolžnost vzgoje roditelju poleg drugih dolžnosti nalaga skrbno ravnanje in letu primeren odnos do oziroma z mladoletno osebo, navedeno trajajoče ravnanje obdolženke nedvomno presega intenzivnost običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi in pomeni opuščanje skrbi za osnovne potrebe mladoletne osebe.⁵ V izreku sodbe je torej opisano kaznivo dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

10S preostalimi pritožbenimi navedbami zagovornik neutemeljeno izpodbija pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi natančno in prepričljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

11Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, saj zagovornik meni, da obdolženki posamezna dejanja obravnavnega kaznivega dejanja niso dokazana. V zvezi z dogodkom z dne 12. 11. 2018 navaja, da domnevna alkoholiziranost obdolženke ni bila dokazana z ustreznim dokaznim standardom, saj se sodišče prve stopnje zanaša zgolj na subjektivne zaznave policistov in priče B. B., pri čemer njena izpovedba hkrati vzbuja dvom, da bi bila obdolženka tega dne (prekomerno) alkoholizirana. Takšnim navedbam ni slediti. Da je bila obdolženka tega dne močno vinjena, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo na podlagi izpovedb prič Č. Č., policista D. D. in B. B., saj so vse priče potrdile, da je bila obdolženka takrat vinjena. Tako priča Č. Č. kot policist sta zaznala, da je obdolženka tega dne težko hodila in se ji je zatikalo pri govoru, pri čemer je policist pri obdolženki zaznal tudi vonj po alkoholu. Zagovornik sicer z izpostavljanjem izpovedbe B. B., da naj bi obdolženka po njeni zaznavi hodila normalno, poskuša vzbuditi dvom v ugotovitve sodišča prve stopnje, vendar neuspešno, saj prezre, da je kljub temu priča ob zaslišanju povedala, da je bila obdolženka takrat vinjena. Res je priča hkrati pojasnila, da naj bi bila obdolženka (zgolj) malo vinjena, vendar ni prezreti, da se je priča v svoji izpovedbi sklicevala na izjavo, ki jo je podala policistom in pri njej vztrajala, in sicer je policistom takoj po dogodku povedala, da je bila obdolženka tega dne vidno in močno vinjena. Zato kljub temu, da stopnja obdolženkine alkoholiziranosti dne 12. 11. 2018 ni bila ugotovljena s testom ali s testom krvi, ob upoštevanju navedenega, ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje.

12Prav tako ni mogoče pritrditi zagovorniku, da naj bi bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede dogajanja v materinskem domu v V. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi listinske dokumentacije v spisu in izpovedb zaslišanih prič, povzetih v točkah 16 do 24 razlogov izpodbijane sodbe, utemeljeno zaključilo, da je obdolženka v tem času izvršila v izreku očitana ji ravnanja. Med drugim se je utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo uporabnice materinskega doma E. E., katero zagovornik v pritožbi v zvezi s tem posebej izpostavlja, češ da slednja ni videla, da bi obdolženka kdaj udarila C. tako, da je ta zaradi tega bruhnila. To ne drži. Obdolženki se niti ne očita, da bi svojo hčerko v času bivanja v materinskem domu udarila in je zato ta v posledici tega bruhnila, ampak da je z njo grobo ravnala, zaradi česar je nato bruhala. Priča E. E., ki je bila v zvezi z obravnavanim dogodkom zaslišana dvakrat, to je 9. 11. 2021 in 17. 2. 2022, pa je po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje ta očitek v svoji izpovedbi potrdila. Ob prvem zaslišanju je namreč povedala, da je obdolženka hčerko prijela za glavo in jo na silo hranila, tako da je ta bruhala (list. št. 472), medtem ko je 17. 2. 2022 pojasnila, da je videla obdolženko v materinskem domu udariti svojo hčerko od zadaj po glavi, ker ni hotela jesti, zaradi česar je slednja bruhala (list. št. 627 in 628). Gre za manjše razlike v njeni izpovedbi, ki jih je pripisati časovni oddaljenosti dogodka. Zato zagovornik s svojimi pritožbenimi navedbami ne more prepričati v nasprotno, zlasti ker je izpovedba te priče potrjena še z izpovedbo vodje materinskega doma F. F., kateri se je priča E.E. v zvezi s tem dogodkom tudi zaupala. Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe, s katerimi zagovornik poskuša prikazati, da je obdolženka svojo hčerko v času bivanja v materinskem domu pustila samo v sobi zato, da je lahko kaj skuhala ali se pogovorila z vodstvom doma, saj so te navedbe ovržene z izpovedbami prič F. F., E. E. in G. G., pri čemer je treba izpostaviti predvsem izpovedbo priče E. E., ki je pojasnila, da je obdolženka v tem času, ko je bil otrok sam v sobi, z njimi pila kavo.

13Zmotno je tudi pritožbeno naziranje zagovornika, da obdolženki ni v celoti dokazan dogodek z dne 7. 1. 2019, ko je obdolženka pri zdravnici udarila svojo hčerko tako, da je deklica padla po tleh. Prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženke, ki je to zanikala, in se je v svojih zaključkih v zvezi s tem dogodkom utemeljeno oprlo na medsebojno skladne izpovedbe zaslišanih prič H. H., I. I. in J. J. Čeprav drži, da priči H. H. in J. J. udarca nista videli, tega ni mogoče trditi tudi za medicinsko sestro I. I., kot to skuša prikazati zagovornik. Slednja je namreč udarec videla od strani, in četudi ga ni videla direktno, ga je slišala in nato videla deklico na tleh. Zagovornik tako s svojimi navedbami, s katerimi zgolj podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ne more biti uspešen.

14Po povzetem je tako sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženka ravnala v krivdni obliki eventualnega naklepa. Zagovornik sicer meni, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje napačen, saj obdolženka glede na svoje življenjske izkušnje in okolja, iz katerega je prihajala, ni znala in ni zmogla poskrbeti za hčer s posebnimi potrebami. Takšne navedbe je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v točki 44 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo obširne, jasne, tehtne in prepričljive razloge, zakaj je bila obdolženka v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja prištevna in zakaj se je zavedala, da lahko s svojim ravnanjem, to je s hudim kršenjem svojih starševskih dolžnosti do hčerke, ogrozi njen zdrav psihični in osebnostni razvoj in slabo vpliva na njeno vzgojo, pa je privolila v nastanek takšne posledice. Utemeljeno je pojasnilo, da njen status migrantke oziroma status tuje državljanke na ugotovljeno ne more vplivati, saj za zaznavanje otrokovih potreb ni potrebna posebna izobrazba niti posebna usposobljenost starša niti kakšni posebni zgledi iz otroštva, saj gre pri tem za splošno sprejete norme na nivoju celotne Evrope, tudi Ukrajine. Po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča obdolženka tudi ni intelektualno podpovrečna, da bi imela težave pri razumevanju splošno uveljavljenih norm skrbi za otroka, saj je navsezadnje glede na podatke spisa izobražena ženska. Iz teh razlogov je zato tudi po oceni višjega sodišča bila zadosti (intelektualno) opremljena, da se je zavedala pomena in dolžnosti starševstva. Še posebej v zvezi s tem ni prezreti, da je bila obsojenki v okviru materinskega doma ponujena pomoč pri skrbi in vzgoji njene hčerke, kjer je bila med drugim večkrat opozorjena na svoje kršitve in dolžnosti, na kar jo je opozorila tudi zdravnica H. H., a je obdolženka ta opozorila ignorirala, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zagovornik sicer meni, da bi lahko izvedenec psihiater dokazal, da obdolženka ni bila sposobna spoznati oziroma se zavedati posledic svojih ravnanj, in s tem v zvezi uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe oziroma bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar je sodišče prve stopnje glede na povzete razloge postavitev izvedenca utemeljeno zavrnilo kot nepotreben dokaz (točki 4 in 44 razlogov izpodbijane sodbe) in tudi višje sodišče nima nobenega dvoma v to, da se je obdolženka zavedala protipravnosti svojega ravnanja. Tako bi se s postavitvijo izvedenca kazenski postopek le po nepotrebnem zavlekel.

15Zagovornik nenazadnje poskuša še prikazati, da obstaja dvom glede neposrednega vzroka vedenja C. C., opirajoč se na mnenje izvedenke, pri čemer ne pojasni, iz katerega mnenja izhaja za zagovornika ključna ugotovitev, da je pri C. težave v razvoju in „organski“ zaostanek težko razločevati od neugodnih posledic preteklih družinskih razmer in obdolženkine vzgoje. To ne drži. V obravnavanem postopku je namreč postavljena izvedenka pedopsihiatrične stroke K. K., dr. med., v svojem mnenju, ki je povzet v točki 40 obrazložitve izpodbijane sodbe, pojasnila razliko med stanjem C. C. v času, ko je bila slednja v varstvu in vzgoji pri obdolženki, in njenim stanjem sedaj, ko je v varstvu in vzgoji pri očetu Č. Č. in njegovi družini. Iz tega mnenja v bistvenem izhaja, da se je stanje C. C. v času bivanja pri očetu izboljšalo, in sicer so se dekličini vedenjski odzivi in stiske umirili in zmanjšali, izboljšal pa se je tudi razvojni zaostanek oziroma njeno splošno funkcioniranje. Na drugi strani pa je v zvezi s časom, ko je C. C. bivala z obdolženko, njeno disfunkcionalno vedenje delno pripisala posledici neustrezne vzgoje in vključenosti v hrupno, kaotično, neorganizirano in nepredvidljivo ozračje v disfunkcionalnem okolju z materjo, ki ni obvladala razvojnih potreb otroka in je deklico zanemarjala na številnih področjih, predvsem vzgojnem in zdravstvenem.

16Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije (49. člen KZ-1), in sicer je ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam dalo ustrezno težo in tako na tej podlagi obdolženi A. A. izreklo primerno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je ne gre spreminjati v njeno korist.

17Glede preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

18Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19Ker se je obdolženka po svojem zagovorniku pritožila zoper sodbo in s pritožbo ni uspela, je višje sodišče odločalo tudi o stroških kazenskega postopka, ki so nastali v pritožbenem postopku. Pri tem je iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 340/2009 z dne 3. 6. 2010, točka 11.
² Prim.: sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 48123/2013 z dne 13. 7. 2017, I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2019 in druge.
³ Prim.: sodba Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 58142/2018 z dne 4. 8. 2021.
⁴ Glej točki 5 in 8 obrazložitve te odločbe.
⁵ Prim.: sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 58142/2018 z dne 24. 2. 2022 in I Ips 19408/2014 z dne 7. 2. 2019 ter sodba Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 58142/2018 z dne 4. 8. 2021.