VSM Sklep IV Kp 14184/2018

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se napadena sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

1Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo I K 14184/2018 z dne 23. 2. 2022 obdolžena A. A. in B. B. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki jima je očitala storitev kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obeh obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžena A. A. in B. B. spozna za kriva očitanega kaznivega dejanja ter jima izreče kazen enajst mesecev zapora.

3Na pritožbo okrajne državne tožilke so odgovorili zagovorniki obdolženega A. A. odvetniki iz Odvetniške družbe C., o.p., d.o.o., in obdolženega B. B. odvetniki iz Odvetniške pisarne D. , d.o.o., ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Čeprav pritožba izrecno uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je iz jedra njene obrazložitve razbrati, da v napadeni sodbi primarno pogreša razloge o odločilnih dejstvih, s čimer smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravilno namreč opozarja na v sodni praksi izoblikovano stališče, da kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 ni podano, če delodajalec oziroma oseba, ki v skladu z ustreznimi pooblastili odloča o pravicah iz navedenega člena, ne zmore plačati obveznosti do svojih delavcev iz objektivnih razlogov, ker nima dovolj sredstev za izpolnitev svojih obveznosti do delavcev in obenem ne gre za naklepno povzročitev slabega finančnega stanja. Slednje je med drugim lahko posledica ravnanja v nasprotju z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Torej šele, če delodajalec iz upravičenih razlogov ne zmore plačati predpisanih obveznosti, je protipravnost dejanja izključena.¹ Takšna presoja mora temeljiti na dejstvih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in se v sodbi do njih tudi opredelilo. Nič od tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, temveč je v svoji obrazložitvi navedlo le pavšalni zaključek, da je ravno splošno znana ekonomska kriza v obravnavanem obdobju botrovala likvidnostnim težavam družbe E. d.o.o., v takih razmerah poslovanja pa bi bil očitek, da se odgovorni v družbi niso prilagodili tržnim razmeram ter ekonomičnosti in donosnosti poslovanja, nepošten. Nadalje je kot nepošten označilo tudi očitek obtožbe, da bi morali odgovorni družbe E. d.o.o. ukrepati tako, da bi dali prednost pravicam delavcem in ne svojemu podjetju, ter na primer zmanjšati poslovanje in odpustiti delavce. Po prepričanju sodišča prve stopnje pa je tudi povsem razumljivo, da so si odgovorni družbe E. d.o.o. prizadevali pridobiti čim več dela, da bi izboljšali likvidnost družbe, to pa je povezano z zaposlenimi (kadrom), ki bodo delo opravili, saj brez tega, dela ni mogoče opraviti (točke 68-70 obrazložitve napadene sodbe). Na kakšni dokazni podlagi je sodišče prve stopnje sprejelo povzete in za obravnavano zadevo odločilne zaključke, ni (jasno) razvidno, zato je napadena sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Ob tem ni odveč dodati, da se povzeta stališča napadene sodbe, ki so prvenstveno dokazno nepodprta in neobrazložena, tudi sicer pokažejo za materialnopravno napačna, kot na to utemeljeno opozarja pritožba. V sodni praksi Vrhovnega sodišča² je uveljavljeno stališče, da je izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe in da poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) in ZFPPIPP. Navedena stališča bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati v ponovnem sojenju, pri čemer bo v luči teh izhodišč presodilo, ali je v obravnavanem primeru šlo za objektivno nezmožnost plačila obveznosti, ali pa za zavestno poslovno odločitev, ki je v nasprotju z dolžnostmi, ki jih poslovodstvu v primeru insolventnosti nalaga ZFPPIPP ter obveznostmi do zaposlenih, ki izhajajo iz ZDR-1 in področne zakonodaje. Svojo presojo bo sodišče prve stopnje obrazložilo skladno z zahtevami sedmega odstavka 364. člena ZKP.

7Sodišče prve stopnje je za potrebe ugotavljanja finančnega stanja družbe sicer angažiralo sodnega izvedenca za ekonomijo, mag. F. F., in tudi povzelo njegove ugotovitve (točke 27, 63-65 obrazložitve napadene sodbe), vendar se do dokaznega pomena njegovih zaključkov obrazloženo ni opredelilo oziroma jih je pri svoji presoji povsem zanemarilo. Tako pritožba utemeljeno izpostavlja (obremenilne) ugotovitve sodnega izvedenca, ki preostalim razlogom napadene sodbe v precejšnji meri nasprotujejo. Sodni izvedenec je namreč ugotovil, da je iz leta 2012 na leto 2013 prišlo do izrazitega padca obsega sredstev, kar kaže na probleme v poslovanju družbe. Poslovanje družbe se je v enem letu razpolovilo. Vodstvo družbe ni ravnalo odgovorno, saj so čisti prihodki od prodaje leta 2013 padli na 50,9% glede na leto 2012, zaposlenost pa se je v enakem obdobju znižala zgolj na 86,1%, pri čemer je družba v letu 2013 še dodatno zaposlovala. Omenjena poslovna praksa je pripeljala do nelikvidnosti družbe oziroma do neizplačila plač, regresa in prispevkov za obvezno socialno varnost. Družba torej ni bila sposobna izpolnjevati pravic delavcev iz delovnega razmerja, seveda delno tudi po lastni krivdi, ker se očitno ni pravočasno prilagodila spremenjenim poslovnim razmeram. Izvedenec je še ugotovil da je družba E. d.o.o. v obravnavanem obdobju od oktobra 2012 do aprila 2013 vrnila 1.135.000,00 EUR sredstev iz naslova kredita ter plačala razne obveznosti in plačila po pogodbi v višini 620.085,18 EUR. Navedene ugotovitve bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku argumentirano oceniti in navesti razloge, zakaj je družba na eni strani lahko pokrivala kreditne in druge obveznosti, medtem ko na drugi strani delavcem družbe niso bile izplačane plače in povrnjeni stroški (dnevnice) ter izplačani regresi oziroma sorazmerni deli regresov za letni dopust, kakor tudi niso bili plačani (nekaterim pa niti obračunani) prispevki za socialno zavarovanje, kar vse je kot nedvomno ugotovilo sodišče prve stopnje.

8Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zato je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljeno kršitev, posebno pozornost pa bo namenilo tudi novejši sodni praksi, ki se nanaša na obravnavano kaznivo dejanje,³ in preostalim pritožbenim izvajanjem okrajne državne tožilke, s katerimi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi narave ugotovljenih kršitev se namreč pritožbeno sodišče s temi navedbami ni moglo ukvarjati. Nato bo sodišče prve stopnje v zadevi vnovič odločilo, kar pa bo lažje storilo pred drugim sodnikom, ki o zadevi še ni zavzel stališča.

9Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.

¹ Primerjaj sodbo VS RS I Ips 27748/2013 z dne 21. 12. 2017.
² Sodba VS RS I Ips 37440/2014 z dne 25. 11. 2021.
³ Sodba VS RS I Ips 16846/2015 z dne 10. 6. 2022.