VSL Sklep I Cp 243/2023

I. Pritožbi se ugodi, sklep in sodba sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne v nov postopek pred sodišče prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

III. Odreja se sojenje pred drugim sodnikom.

1Sodišče prve stopnje je kot prepozno zavrglo tožbo z dne 12. 10. 2019 glede primarnega zahtevka na razveljavitev dednega dogovora (sklenjenega med pravdnimi strankami 20. 2. 2019). Ocenilo je, da je bila vložena več kot tri mesece od tedaj, ko je tožnik izvedel za razveljavitvene razloge. Odločilo je o podrednem zahtevku na ugotovitev ničnosti istega dednega dogovora, in sicer ga je zavrnilo kot neutemeljenega. Posledično je tožniku naložilo plačilo stroškov tožencev, 5.197,60 EUR.

2Zoper odločitev se tožnik pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge, predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe ter novo sojenje pred drugim sodnikom, ki bo zadevo obravnaval nepristransko in brez zavlačevanja. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Sodišču prve stopnje očita, da je postopek vodilo skoraj tri leta, opravljena sta bila le dva naroka in le eden za izvajanje zaslišanja. En narok je bil preklican brez navajanja razloga, tožniku so nastali nepotrebni stroški, saj o preklicu ni bil pravočasno obveščen. Na zadnjem naroku pa je sodišča zadevo v naglici zaključilo in tožniku sploh ni pustilo do besede ter ga je celo brez kakršnegakoli razloga odstranilo iz sodne dvorane, tako da ni mogel prisostvovati zaslišanju toženca. Narok 9. 3. 2022 ni bil voden korektno, zato vztraja, da se ga ponovi. Pooblaščenki ni bilo dovoljeno zastavljanje vprašanj, zapisnik pa je nerazumljiv na kar 22 mestih. Tožnik je zoper prepis tudi ugovarjal, vendar je sodnica že naslednji dan kar izdala izpodbijano odločitev, ugovor pa „povozila“.

Sicer pa pritožnik odločitvi nasprotuje tudi vsebinsko, in sicer da ne drži, da je zamudil rok za vložitev tožbe. Dejstvo je, da jo je vložil znotraj 3 letnega objektivnega roka, podrobneje pa razlaga, zakaj meni, da je spoštoval tudi trimesečni relativni oz. subjektivni rok. Po šoku, ki ga je doživel na obravnavi v februarju in po pritožbi zoper sklep je začel z raziskovanjem in je septembra, ko je obiskal grafologa, šele res zatrdno izvedel, da so njegovi sumi o ponarejenosti oporoke utemeljeni.

3Toženca sta na pritožbo odgovorila, zanikala očitane kršitve in izrazila strinjanje s sodbo sodišča prve stopnje. Predlagala sta zavrnitev pritožbe ter povračilo stroškov, povzročenih z odgovorom nanjo.

4Ker, kot je zgoraj povzeto, pritožnik v pritožbi med drugim navaja, da je bil iz glavne obravnave (neupravičeno) odstranjen in da mu je bila zato kratena možnost poštenega in enakega obravnavanja, iz zapisnika o glavni obravnavi to ne izhaja, razvidno je le opozorilo razpravljajoče sodnice, da bo tožnika odstranila iz razpravne dvorane (ni pa razvidno, zakaj), je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. odst. 346. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) od prvostopenjskega sodišča zahtevalo pojasnila o očitanih kršitvah.

5Razpravljajoča sodnica je pojasnila, da celotno dogajanje izhaja iz prepisa zvočnega snemanja dela naroka, to je, da je tožnik z medklici motil potek obravnave. Ko se je prvič vmešal v zaslišanje toženca ter bil opozorjen, da bo odstranjen, če se ne bo umiril, in ker tega ni upošteval, je bil sprejet sklep, da bo odstranjen. To naj bi izhajalo iz prepisa na 9. strani zapisnika. Ker se je kljub temu še dvakrat vmešal v zaslišanje toženca, je bil pozvan, da zapusti razpravno dvorano, kar je tudi storil, kar je razvidno iz 11. str. zapisnika.

6Pritožba je utemeljena.

7Tožnik utemeljeno očita, da ga je sodišče prikrajšalo za pošten kontradiktoren postopek, in sicer glede sodelovanja pri izvajanju dokazov. Utemeljeno očita, da mu sodišče ni dovolilo prostega izpovedovanja, za kar iz prepisa tonskega posnetka ni videti pravega razloga. Tudi pojasnila na ta očitek sodišče prve stopnje ni podalo. Drži, da je tožnik bil zaslišan in začel izpovedovati, vendar ga je razpravljajoča sodnica, namesto da bi na začetku zaslišanja usmerila njegovo izpoved (239. čl. v zvezi s 263. čl. ZPP), ves čas prekinjala, tudi z neprimernimi besedami („Mene ne zanima, kako je bilo, ko ste bili 6 let star glejte res ne. Nimamo časa.“). Iz str. 8 zapisnika je razvidno, da je tožnik še med svojim zaslišanjem spoštljivo prosil, če lahko nekaj pove („Gospa sodnica, rad bi nekaj povedal, no“), česar mu sodnica ni dovolila, ni pa razvidno, zakaj ne. Na protest njegove pooblaščenke je sodnica odgovorila z „Zdaj če boste razgrajala, (…) vas zdaj opozarjam, naslednjič kaznujem, tretjič greste pa ven, ste razumela?“. Brez pojasnila, zakaj je sodišče tako ravnalo, je treba zaključiti, da je že s tem storjena absolutno bistvena kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodišče.

8Poleg tega pa je kršitev kontradiktornosti očitno storjena tudi kasneje, z nesorazmernim ukrepanjem pri vzdrževanju reda v razpravni dvorani, ko je sodišče med zaslišanjem toženca tožnika odstranilo iz razpravne dvorane.

9Kot je povzeto zgoraj v tč. 6, sodišče prve stopnje glede očitanih kršitev postopka torej ni pojasnilo nič dodatnega, kar bi razpravljajoča sodnica morda zaznala, pa iz prepisa tonskega posnetka ne bi bilo razvidno (npr. sporne tožnikove besede, ki bi se jih spomnila, pa so na tonskem posnetku nerazumljive, ton in višina glasu, kretnje, ipd.). Prav nasprotno; pojasnilo je, da celotno dogajanje izhaja iz prepisa. Izhajajoč iz le-tega pa je treba zaključiti, da je bilo ravnanje sodišča prve stopnje nesorazmerno, nekorektno in zato napačno.

10Stranka ima pravico, da je prisotna pri izvajanju dokazov. Zaslišanje strank je v tej zadevi eno ključnih dokaznih sredstev. To pravico lahko sodišče odreče oz. omeji le, če je to nujno, če stranka s svojo prisotnostjo tako moti dogajanje, da je izvedba postopka bistveno otežena. Sicer ima sodišče na voljo tudi opomin, če se stranka neprimerno obnaša ali koga žali, pa jo sme sodišče tudi kaznovati.

11Tožnik se je med toženčevim zaslišanjem kratko oglasil dvakrat, pri čemer je zelo očitno, da so bile njegove intervencije, dasi nedopustne in tudi nepotrebne, zgolj faktične oz. tehnične narave; prvič je čisto na začetku zaslišanja pripomnil nekaj glede oddaljenosti od mikrofona, nekaj minut zatem pa je toženca popravil glede številke oz. natančneje pojasnil pravilno vsoto omenjenega denarja (rekel je „3900“, potem ko je toženec omenil (da je bilo denarja nekaj manj kot) 4000. Navedeno po oceni senata nikakor ne upravičuje njegove odstranitve iz razpravne dvorane pri izvajanju enega ključnih dokazov. Tožnik je bil res opozorjen takoj, ko je prvič nekaj pripomnil, in to z besedami, „Če se ne bo umiril, gre ven. Takoj.“, pri čemer ni razvidno, da tožnik ne bi bil miren, niti tega, kot rečeno, sodišče prve stopnje ne pojasni. Sklep, da bo odstranjen iz dvorane, je sledil neposredno za tem, in ko je čez čas tožnik rekel „3900“, je bil nemudoma odstranjen. Po presoji pritožbenega sodišča je to nesorazmerno.

12N. Betetto v komentarju določbe 304. čl. ZPP, ki govori o ukrepih za vzdrževanje reda na obravnavi v zvezi z odstranitvijo nekoga, ki se ne pokori ukazom sodnika, navaja: Sodišče, ki se odloči za uporabo takega ukrepa, se mora zavedati, da so njegova pooblastila omejena z načeli kontradiktornosti (…) Pri strankah in njihovih zakonitih zastopnikih mora zlasti paziti, da ne bi nedopustno omejilo njihove pravice do izjavljanja v postopku, kar narekuje določeno tolerantnost.¹ Po presoji pritožbenega senata sodišče prve stopnje ni bilo ustrezno tolerantno, saj iz prepisa tonskega posnetka to ne izhaja, prav tako pa ne izhaja iz dodatnega pojasnila prvostopenjskega sodišča, danega na zahtevo pritožbenega sodišča, da bi bil tožnik razburjen, nesramen, žaljiv ali da bi delo sodišča resneje oviral. Ker je tožnika med zaslišanjem zato neutemeljeno odstranilo iz razpravne dvorane, mu je odvzelo pravico do poštenega kontradiktornega postopka.

13Ker je sodišče tožbo ob storjenih absolutno bistvenih kršitvah določb postopka zavrglo, pomeni, da je še ni vsebinsko obravnavalo. Zato ne bi bilo primerno, da to stori pritožbeno sodišče kot prvo sodišče, in je bilo treba zadevo vrniti v sojenje sodišču prve stopnje (1. odst. 354. čl. ZPP). Posledično je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o podrednem zahtevku, saj se ta aktualizira šele v primeru zavrnitve primarnega. Sodišče prve stopnje mora tožniku omogočiti, da dokazuje, da je tožbo na razveljavitev sodne poravnave (dednega dogovora) vložil pravočasno, nato pa, če ugotovi, da je bil spoštovan tudi trimesečni relativni rok, to tožbo tudi obravnavati.

14V skladu s določbo 356. čl. ZPP, po kateri lahko sodišče druge stopnje, če razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje, odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom, je senat to odredil, ker je glede na storjene kršitve to primerno, da se zagotovi nepristransko sojenje in tudi njegov videz.

¹ Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 649, GV Založba in Uradni List, Ljubljana, 2006.