VSL Sklep I Cp 1244/2022

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Tožnik in toženka sta razvezana zakonca. V skladu s pravnomočno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1847/2010-II v zvezi z odločbo tega sodišča I Cp 1329/2019 v skupno premoženje (na katerem sta njuna deleža enaka) spadajo številne nepremičnine v k. o. X in nepremičnini v k. o. Y, petnajst strojev za predelavo plastičnih mas, dva osebna avtomobila, umetniške slike A. A. in B. B. ter neodplačane kreditne obveznosti do C., d. d., D., d. d., E., d. d., F., d. d., ter družbe G., d. o. o. Skupno premoženje zakoncev v času odločanja sodišča prve stopnje ni bilo razdeljeno, premoženje, povezano z dejavnostjo predelave plastičnih mas, s katero se kot samostojni podjetnik (od razpada življenjske skupnosti sam) ukvarja tožnik, pa je uporabljal le on. V tej zadevi od toženke zahteva plačilo sorazmernega dela plačanih kreditnih obveznosti in stroškov za vzdrževanje nepremičnin in strojev. V drugem postopku¹ pa toženka od tožnika zahteva plačilo uporabnine zaradi uporabe predmetov iz skupnega premoženja.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: I. zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za glavnico 799.508,02 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov, ki predstavljajo razliko med posameznimi zneski v vlogi s 23. 4. 2020 in v vlogi s 27. 12. 2019, II. in III. zavrnilo tožbeni zahtevek ter IV. tožniku naložilo, da toženki v 15 dneh povrne 4.099,20 EUR pravdnih stroškov.

3Zoper sodbo in sklep se v dveh vlogah pritožuje tožnik. Sklep izpodbija zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, sodbo pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Pravno odločilne pritožbene navedbe bodo predstavljene v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

4Tožena stranka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

5Višje sodišče je o pritožbi zoper sodbo in sklep odločilo s sodbo in sklepom I Cp 782/2021 s 30. 6. 2021 v zvezi s sklepom I Cp 782/2021 z 19. 9. 2021. Odločitev o pritožbi zoper sodbo je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 15/2022 razveljavilo, zato o tem delu pritožbe višje sodišče ponovno odloča.²

6Pritožba je utemeljena.

O ugovoru nenastale pravice, o dobičku kot skupnem premoženju

7Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 15/2022 opozorilo, da so za odločitev o tožbenem zahtevku bistvena naslednja, v dosedanjem postopku ugotovljena dejstva: - da je življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank razpadla 14. 6. 2010, - da je tožnik po razpadu zakonske zveze odplačeval skupne kredite in kril stroške za vzdrževanje ali povečanje vrednosti stvari, ki spadajo v skupno premoženje strank, iz dohodkov opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika, - da sta njuna deleža na tem, še nerazdeljenem premoženju, enaka, - da je pri opravljanju dejavnosti tožnik uporabljal tudi proizvodne stroje in poslovne nepremičnine, ki spadajo v še nerazdeljeno skupno premoženje strank in - da v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1847/2010-II z 31. 8. 2018 zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem ni ugotovljeno, da bi v skupno premoženje spadalo podjetniško premoženje, temveč le posamezne stvari.

8Tožnikov regresni zahtevek za povrnitev na toženko odpadajočega dela skupnega dolga je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi toženkinega ugovora nenastale pravice. Njen ugovor temelji na trditvah, da je bil dolg v celoti odplačan iz dohodkov od tožnikove poslovne dejavnosti samostojnega podjetnika, ki ga tožnik pridobiva tudi z uporabo nepremičnin (poslovnih stavb) in premičnin (delovnih strojev), ki spadajo v še ne razdeljeno skupno premoženje, na katerem imata stranki enaka deleža. Vrhovno sodišče RS je v sklepu s 6. 7. 2022 opozorilo, da bi morala toženka, da bi s svojim ugovorom uspela, zatrjevati vsa dejstva, ki konstituirajo njen ugovor, vključno z nosilno predpostavko pravnega dejanskega stanu civilnih plodov, to je pravno razmerje, ki prinaša periodične donose. Tega, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS, ni naredila, saj je le zatrjevala, da je tožnik kredite odplačeval iz dohodkov iz poslovanja, pri katerem uporablja stroje in nepremičnine (zemljišča s poslovnimi stavbami), ki so skupno premoženje strank.

9Sodišče prve stopnje torej, kot utemeljeno izpostavlja pritožnik, ni imelo podlage za sklep, da med civilne plodove spada tudi dohodek, ki je neposredna posledica uporabe skupnega podjetniškega premoženja pri opravljanju poslovne dejavnosti. Dohodek iz podjetniške dejavnosti (predelava plastičnih mas), ki ga je tožnik ustvaril po prenehanju življenjske skupnosti s toženko iz svoje poslovne dejavnosti samostojnega podjetnika, v okviru katere je uporabljal (tudi) skupne stvari, kot je opozorilo vrhovno sodišče, ni plod opravljanja te dejavnosti ter pri njej uporabljenih proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin. Zato ni skupno premoženje.

Še o dodatnih razlogih izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na tožbeni zahtevek za plačilo stroškov za vzdrževanje ali povečanje vrednosti stvari, ki spadajo v skupno premoženje strank

10Ta del tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo še z argumentacijo, da je tožnik slaboverni posestnik in da ni razloga, da za slabovernega posestnika ne bi veljalo enako kot velja za dobrovernega, to pa je, da lahko zahteva povračilo stroškov le, kolikor niso zajeti že s koristmi, ki jih je pridobil z uporabo stvari (5. odstavek 95. člena Stvarnopravnega zakonika; SPZ) in ker tožnik tega, v kakšni višini stroški presegajo korist od uporabe, ni konkretno navedel in dokazal.

11Pritožnik graja uporabo določb SPZ. Njegova graja je³ utemeljena. Določbi 95. in 96. člena SPZ urejata zahtevke in protizahtevke, ki se uveljavljajo v zvezi z izročitvijo stvari lastniku.⁴ Teoretiki⁵ opozarjajo, da je SPZ res specialnejši od določb OZ o neupravičeni obogatitvi, a uporabe ne moremo razlagati preširoko, temveč tako, da se uporabi za lastniško – posestniška razmerja v primeru vindikacijskega položaja, medtem ko se za zahtevke, ki temeljijo na splošnih zahtevkih iz neupravičene obogatitve ... uporablja ureditev neupravičene obogatitve … Tako je treba ureditev razlagati na način, da se v primerih vindikacijskega zahtevka uporablja pravila vračanja iz SPZ, v primeru obogatitvenega pa pravila OZ. Podobno stališče je⁶ zavzelo Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 43/2003, ko je obrazložilo, da povrnitve le koristnih stroškov tožnik na podlagi 220. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ne more zahtevati, lahko pa bi jih zahteval po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), a šele, ko bi omogočil soposest solastnine stvari toženki kot solastnici in če bi se ga lahko štelo za dobrovernega posestnika.

12V obravnavani zadevi vindikacijski zahtevek, ni uveljavljan, torej ni podlage za uporabo določb 95. in 96. člena SPZ.

13Sodišče prve stopnje je torej napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je višje sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi zoper sodbo ugodilo, sodbo razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tisti del tožbenega zahtevka, s katerim tožnik uveljavlja plačilo stroškov za vzdrževanje skupnih stvari⁷, obravnavati na drugi pravni podlagi, za kar so odločilna druga dejstva od tistih, ki jih je ugotavljalo doslej. Tožnik podlago vidi v določbi 56. člena ZZZDR. Ta vidik bo moralo v ponovljenem postopku pretresti sodišče prve stopnje, pri čemer naj bo pozorno na to, da pravdni stranki nista več zakonca.⁸ Ne glede na stališče, ki ga bo zavzelo o utemeljenosti tožbenega zahtevka na tej podlagi, pritožbeno sodišče še opozarja, da sodišče pozna (in uporabi) pravo po uradni dolžnosti. To pomeni tudi, da se ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se je skliceval tožnik, ampak mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.⁹ Ob tem naj bo (če se bo glede na predhodne ugotovitve izkazalo za pomembno) pozorno na to, da v skladu z 2. odstavkom 72. člena SPZ skupni lastniki stvar skupno uporabljajo in z njo razpolagajo ter solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo, ob tem pa obravnavati tudi ugovor toženke, da pri vzdrževanju nepremičnin ni mogla sodelovati (in seveda navedbe in dokaze tožnika o tem), ter glede na svoje predhodne ugotovitve zahtevek (po potrebi) presojati še z vidika pravil o gestiji.

14Pritožnik se sicer zavzema za to, da bi višje sodišče sodbo (po opravljenem naroku ali na seji) spremenilo (19. do 22. stran pritožbe, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 1. 3. 2021), a pogoji za takšno ravnanje niso izpolnjeni. Pritožbena obravnava ima namreč kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. V tem primeru bi bilo kršeno načelo instančnosti, saj bi bilo na pritožbeni ravni prvič odločeno o vprašanjih, ki pomenijo samostojne pravne celote in ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.¹⁰ Poleg vsega, opisanega v prejšnjem odstavku, se bo moralo sodišče prve stopnje (v zvezi s tožbenim zahtevkom za povrnitev sorazmernega dela plačanih kreditnih obveznosti) opredeliti še do ugovorov tožene stranke (zastaranje; tožnikova krivda za zamudo s plačili; tek zakonskih zamudnih obresti; ugovor, da je bilo več kreditov poplačanih ob prenehanju skupnosti – da je vtoževana višina pasive nerealna¹¹), do katerih se zaradi svojih stališč doslej ni opredelilo. Če bo ugotovilo, da ti ugovori niso (v celoti) utemeljeni pa bo moralo prvič obravnavati navedbe obeh pravdnih strank o višini obveznosti, tožena stranka namreč nasprotuje dokazom o plačilih, trdi da so potrdila nepopolna, saj iz njih ne izhaja, katere obveznosti so bile sploh poravnane; nasprotuje da bi bila dolžna plačati stroške nadomestil za obdelavo novih kreditov, ki jih je tožnik po razvezi najemal za poplačilo prejšnjih. Gre torej za obsežne sklope odločilnih dejstev.

15Napotki sodišču prve stopnje za nadaljnjo delo so vsebovani v gornji obrazložitvi, zaradi česar jih pritožbeno sodišče ne ponavlja; na ostale pritožbene navedbe pa ne odgovarja, saj v tej fazi postopka niso pravno odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

¹ Izpolnjeni so pogoji iz 1. odstavka 300. člena ZPP.
² O delu pritožbe, s katero je tožnik izpodbijal sklep, pa je bilo odločeno z odločbo I Cp 782/2021 s 30. 6. 2021 v zvezi s sklepom I Cp 782/2021 z 19. 9. 2021.
³ Ne sicer z vidika, ki ga izpostavlja sam.
⁴ Tako: Juhart, M., Tratnik, M., Vrenčur, R., Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, stran 294; enako Finžgar v Temeljna lastninskopravna razmerja, zakon z uvodnimi pojasnili in komentarjem, Ljubljana, 1980, stran 48, podobno tudi Lutman, K., Neupravičena obogatitev, GV Založba, Ljubljana, 2020, stran 350, 351.
⁵ Lutman, K., delo, navedeno v prejšnji opombi, stran 350, 351.
⁶ Ob smiselno podobni prejšnji ureditvi in glede solastne stvari.
⁷ Za kakšne stroške gre, sodišče prve stopnje sicer ni obrazložilo in jih v izpodbijani sodbi (niti primeroma) ni naštelo.
⁸ Glej odločba VSL II Cp 604/2010.
⁹ Galič, A. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2005, stran 134.
¹⁰ Prim. mag. Nina Betetto, Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Revija Odvetnik št. 5/2020, stran 11.
¹¹ Seveda zgolj v obsegu, ki ne bo posegal v s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1847/2010-II v zvezi z odločbo tega sodišča I Cp 1329/2019 že razsojeno, ob upoštevanju objektivnih in časovnih meja pravnomočnosti.