VSL Sodba II Cp 36/2023

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1S sodbo in sklepom, popravljeno s sklepom o popravi, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) kot izvenzakonski partnerki pripada zakonita dedna pravica po pokojnem A. A. Toženi stranki (v nadaljevanju toženki) je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške. Del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na oporočno dedno pravico, je s sklepom zavrglo.

2Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija toženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Toženka v uvodu pritožbe uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne utemeljuje. Zato velja ob tako posplošenem očitku pojasniti le, da ni podana kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6Za dedovanje na podlagi zakona prihaja v poštev krog oseb, ki so z zapustnikom v določenem razmerju. Najpomembnejši takšni razmerji sta sorodstvo in zakonska zveza (primerjaj prvi odstavek 10. člena Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD). Načelo družinskega prava, da je zunajzakonska skupnost izenačena z zakonsko zvezo glede pravnih posledic za partnerja (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oziroma prvi odstavek 4. člena Družinskega zakonika), je sprejeto tudi na področju dedovanja; dedna pravica izhaja tudi iz zunajzakonske skupnosti. Po določilu drugega odstavka 10. člena ZD kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Ker gre za skupnost dveh oseb, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, so kriteriji za ugotavljanje njenega obstoja strožji¹. Tako kot zakonska zveza tudi zunajzakonska skupnost temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev živeti skupaj, spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Vsebina takšne kvalificirane življenjske skupnosti mora poleg tega biti opazna navzven² in mora zato izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost³. Vsebino je potrebno nadalje presojati tudi upoštevaje življenjsko obdobje, v času katerega ta skupnost med partnerjema obstaja (npr. mlad par, starši, zaposlena partnerja, upokojenci...)⁴. Pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti posamezna nesoglasja med partnerjema sama zase, kadar so močnejši povezovalni dejavniki, niso odločilna⁵. Prenehanje zunajzakonske skupnosti pred smrtjo enega od partnerjev ima enake posledice kot razveza oziroma razveljavitev zakonske zveze. Preživeli zunajzakonski partner ob smrti svojega bivšega partnerja nima dedne pravice⁶. Zato je za presojo obstoja dedne pravice odločilno prav zadnje obdobje pred smrtjo enega od zunajzakonskih partnerjev.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost med tožnico in zapustnikom obstajala od 24. 4. 2018 do 13. 2. 2020, ko je zapustnik umrl. Ugotovilo je namreč, da sta živela skupaj v skupnem gospodinjstvu in ekonomski skupnosti, da sta bila čustveno ter intimno povezana, da sta tudi navzven delovala kot zakonski par, ter da v tem času kakšnih okoliščin, zaradi katerih njuna zakonska zveza ne bi mogla biti veljavna, ni bilo. Glede spora v mesecu decembru 2019, po katerem tožnica in zapustnik 14 dni nista imela kontakta, pa je presodilo, da je šlo zgolj za nesoglasje.

8Pritožba pravilnosti gornjih ugotovitev ne more izpodbiti s trditvami o različnem bivališču tožnice in zapustnika, saj formalna prijava stalnega bivališča za presojo o skupnem življenju zunajzakonskih partnerjev ni pravno odločilna. Relevantno je, kje in na kakšen način sta tožnica in zapustnik dejansko živela. Kljub odselitvi tožnice v času spora ne gre za ločeno življenje ter razpad življenjske skupnosti. Tudi okoliščina, da je tožnica pojasnila toženki, da je prijateljica njenega očeta (zapustnika), sama po sebi ne more pomeniti, da tožnica ni bila zapustnikova zunajzakonska partnerica, sploh glede na to, da gre za pojasnilo v pismu, s katerim je tožnica stopila v kontakt s toženko, katera prej ni vedela, da ima njen oče razmerje s tožnico. Po sporu v decembru 2019 se odnosi med tožnico in zapustnikom niso skrhali, tožnica pa tudi ni skrbela zgolj za zapustnikove ribe, kot to trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta se tožnica in zapustnik 19. 1. 2020 pobotala, da je tožnica zapustnika peljala k zdravniku, ga obiskovala v bolnišnici, da sta načrtovala poroko za 22. 7. 2020 - za čas, ko naj bi se po njunih pričakovanjih zapustnikovo zdravstveno stanje izboljšalo, da je zapustnik januarja 2020 B. B. povedal, da je srečno zaljubljen ter da se namerava poročiti, da je 25. 1. 2020 zapustnik napisal oporoko ter da je tožnica financirala pogreb, sedmino in ureditev groba.

9Ob neizpodbitih ugotovitvah o obstoju skupnega gospodinjstva in ekonomske skupnosti, potrebne stopnje in oblike povezanosti med tožnico ter zapustnikom glede na življenjsko obdobje, v katerem sta bila, ter o notornosti te njune skupnosti vse do smrti zapustnika, je zaključek prvega sodišča, da je v času zapustnikove smrti med tožnico in zapustnikom obstajala zunajzakonska skupnost, materialnopravno pravilen.

10Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

11Toženka ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi s pritožbo, s katero ni uspela. Je pa dolžna tožnici povrniti potrebne stroške, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo, v katerem se je do pritožbenih navedb argumentirano opredelila (165., 154. in 155. člen ZPP).

12Tožničini potrebni stroški pritožbenega postopka znašajo 279,99 EUR (odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 122). V kolikor toženka odmerjenih pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika ter načelno pravno mnenje občne seje VSS, 13. 12. 2006).

¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 148/2009 z dne 7. 5. 2009.
² V sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 127/2003 z dne 19. 2. 2004 je pojasnjeno, da notornost pomeni, da okolica dve osebi šteje kot par oziroma kot da sta mož in žena.
³ Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 40/2004 z dne 17. 3. 2005, II Ips 106/2006 z dne 17. 4. 2008 ter II Ips 321/2014 z dne 5. 2. 2015.
⁴ Primerjaj sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2844/2016 z dne 8. 3. 2017 ter I Cp 1653/2017 z dne 17. 1. 2018.
⁵ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1112/2008 z dne 23. 6. 2010.
⁶ Primerjaj prvi odstavek 22. člena ZD.