VSM Sodba I Cp 780/2022

I. Pritožbi tožečih strank se delno ugodi glede odločitve o pravdnih stroških (točka III. izreka) in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka spremeni tako, da se znesek 118,06 EUR nadomesti z zneskom 566,10 EUR, v ostalem delu se pritožbi tožnikov in toženca zavrneta ter v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožeče stranke (v nadaljevanju tožniki) zahtevale ugotovitev, da so solastniki vsak do 1/4 na delu nepremičnine parc. št. 544/11, k.o. ... v izmeri cca 18 m2, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označen z rezervirano parc. št. ..., ter pod točko II. ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili, vključno z vozili na motorni pogon po obstoječi asfaltirani vozni poti po jugovzhodnem trikotnem delu služeče nepremičnine parc. št. 544/1, k.o. ... v izmeri cca 18 m2, pri čemer trikotni del tik ob betonski ograji na služeči nepremičnini parc. št. 544/11 meri 8,5 m, na stranici, ki se stika z gospodujočo nepremičnino parc. št. 544/8 meri 8,85 m, na stranici, ki se stika z nepremičnino parc. št. 544/12 meri 6,35 m, v korist nepremičnine parc. št. 544/8, k.o. ... Pod točko III. je odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan plačati tožečim strankam nerazdelno 118,06 EUR pravdnih stroškov ter pod točko IV. odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške, ki so nastali od spremembe tožbe dne 26. 10. 2020.

2Zoper sodbo vlagajo pritožbo tožniki in toženec.

O pritožbi tožnikov:

3Tožniki vlagajo pritožbo zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da ne samo, da obstaja prepričanje tožečih strank, da so lastniki, temveč tudi pisna izjava ter potrdilo z dne 25. 8. 1982, ki ga v nadaljevanju pritožba povzema. Najkasneje od tega trenutka naprej so tožniki opravičeno menili, da jim ta del nepremičnine pripada v uporabo in so ga zato 37 let uporabljali v dobri veri in v prepričanju v svoje lastništvo in brez nasprotovanja nadaljnjih lastnikov te parcele. Izpostavljajo, da ne samo, da lahko zakonita posest temelji le na ustnem dogovoru, v predmetni zadevi imajo celo pisno izjavo, zato zanje velja tudi domneva dobrovernosti, ki je tožencu ni uspelo ovreči. Grajajo razlago sodišča glede potrdila, saj iz potrdila izhaja tudi, da je B. B. takrat zapisal, da brezplačno odstopa del njegovega zemljišča v takojšnjo uporabo in tudi po odmeri vpis v zemljiško knjigo. Grajajo izpovedbe tožnikov ter presojo izpovedb prič, na podlagi katerih sodišče nepravilno zaključi, da ni ugotovilo dobre vere tožnikov. Očitajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker so razlogi in sam izrek v očitnem nasprotju, dejansko pa tudi niso podani potrebni razlogi. Posledično je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Poudarjajo, da so se od leta 1982 sami vzdrževali celotno parcelo 544/12 in trikotni del sporne nepremičnine parc. št. 544/11, so ga utrjevali z gramozom, okoli leta 2005 pa naročili in financirali asfaltiranje. Za dovoljenje niso prosili nikogar, saj so bili prepričani, da je ta del parcele na podlagi dogovora z B. B. in potrdila z dne 25. 8. 1982 njihov. Nadalje se pritožujejo zoper III. točko izreka sodbe, ker je sodišče tožencu priznalo strošek izdelave geodetskega elaborata po predloženem računu v višini 572,58 EUR. Sodišče ni navedlo katere so okoliščine, ki bi lahko privedle do pomembnosti takšnega elaborata o lastništvu, niti zakaj je ta strošek pomemben za pravdo. Nadalje izpodbijajo tudi točko IV. izreka sodbe, saj bi sodišče moralo glede na vse okoliščine primera ugotoviti, da so tožniki solastniki vsak do 1/4 na delu sporne nepremičnine in so zato v postopku v celoti uspeli.

4Toženec v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev I. točke izreka izpodbijane sodbe.

5Pritožba tožnikov je utemeljena delno glede stroškovne odločitve, v presežku, kjer je sodišče zavrnilo njihov tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na spornem delu toženčevega zemljišča (točka I. izreka), pa ni utemeljena.

6Tožniki so s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljali ugotovitev priposestvovanja lastninske pravice, z zatrjevanjem in dokazovanjem, „da so bili vse od leta 1982 dobroverni priposestvovalci“ spornega trikotnega dela toženčeve parcele, svojo dobrovernost pa utemeljevali s pisno izjavo ter potrdilom toženčevega pravnega prednika z dne 25.8.1982 ter s trditvami, da so sporni trikotni del toženčeve parcele vse od leta 1982 nemoteno uporabljali brez kakršnih koli nasprotovanj pravnega prednika toženca, čeprav sporni del parcele ni bil odmerjen in niso bili vpisani kot lastniki v zemljiški knjigi.

7Na podlagi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih¹ (v nadaljevanju ZTLR) je bilo lastninsko pravico mogoče izvirno pridobiti na podlagi dobroverne in zakonite posesti ter desetletne priposestvovalne dobe (drugi odstavek 28. člena ZTLR - redno priposestvovanje), ali na podlagi dobroverne posesti ter dvajsetletne priposestvovalne dobe (četrti odstavek 28. člena ZTLR - izredno priposestvovanje). ZTLR kot zakonito posest šteje posest, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu in ki ni pridobljena na nepristen način, to je s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Ta pravni naslov mora biti takšen, da se na njegovi podlagi lahko pridobi lastninska pravica (na primer prodajna pogodba, darilna pogodba, menjalna pogodba itd.), ni pa zadosten pravni naslov, ki daje zgolj pravico do uporabe stvari (na primer zakup, najem, leasing itd.). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Za presojo nedobrovernosti je odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi je posestnik nastopil posest na spornih zemljiščih. Nedobroveren je tisti posestnik, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali bi to moral vedeti.²

8Pritožba tožnikov izpodbija dokazno oceno sodišča glede njihove nedobrovernosti ter vztraja, da ocena izvedenih dokazov utemeljuje zaključek, „da so vse od pridobitve pisne izjave z dne 25. 8. 1982 opravičeno menili, da jim ta del nepremičnine pripada v uporabo in so ga zato 37 let uporabljali v dobri veri in v prepričanju v svoje lastništvo in brez nasprotovanja lastnikov te parcele.“ S svojim dokaznim vrednotenjem pisne izjave želijo utemeljiti tako zakonitost kot dobrovernost svoje posesti. Sodišče druge stopnje pritožbenim očitkom ne pritrjuje, ker je dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero je utemeljilo pomanjkanje dobre vere tožnikov, skladna z določbo 8. člena ZPP z navedbo zadostnih razlogov, ki omogočajo pritožbeni preizkus (točka 14. obrazložitve). Zato je tudi očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena neutemeljen. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi tako drugega kot četrtega odstavka 28. člena ZTLR je pogoj dobra vera posestnika. Iz judikatov Vrhovnega sodišča sicer res izhaja, da vednost posestnika o tem, da uživa zemljišče, ki je zemljiškoknjižno last drugega, vselej ne izključuje njegovo dobro vero. Sodišče prve stopnje pa je v točki 13 pravilno poudarilo, da mora v miselni sferi priposestvovalca obstajati okoliščina, na podlagi katere opravičeno meni, da je lastnik, ter da dobre vere v lastninsko pravico ne gre črpati zgolj iz zavedanja o pravici do uporabe tuje stvari, še najmanj pa iz same dolgoletne uporabe.

9Priposestvovanje je klasičen institut stvarnega prava, ki naj premosti vrzel med zunajknjižno resničnostjo in zemljiškoknjižnim videzom. Presoja skrbnosti ravnanja ter presoja ali je bilo neko ravnanje skladno z načelom vestnosti in poštenja, se skozi čas - glede na družbene razmere - spreminja. Ta sprememba je še posebej očitna, če primerjamo čas pred in po uveljavitvi ključnih pravnih aktov s tega področja (Ustava RS, Zakon o zemljiški knjigi - Uradni list RS, št. 33/95) in SPZ. Tudi ob zavedanju, da je dobrovernost kot predpostavko priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini, treba presojati v kontekstu družbenih razmer v času izjave volje, da torej v letu 1982 zemljiška knjiga ni bila pripoznana kot takšna ustanova materialnega nepremičninskega prava kot je danes, pa sodišče druge stopnje pritrjuje, da je tožnikom mogoče očitati neskrbnost. Tako je prvo tožnica sama v svoji izpovedbi govorila predvsem o nemoteni uporabi spornega dela nepremičnine in izpovedala: „Dokler je bil B. B. živ, nismo razmišljali o tem, da bi si to uredili zemljiškoknjižno, saj smo si zaupali in smo celo nameravali graditi vrata med našimi parcelami, da ne bi bilo potrebno iti po cesti. Po mojem je toženec moral biti seznanjen z našo uporabo spornega trikotnika, saj mu je B. B. povedal, kje naj naredi ograjo.“ Že na podlagi izpovedbe tožnice ni mogoče pritrditi pritožbi o obstoju dobre vere tožnikov, saj so se očitno dobro zavedali katastrskega in zemljiškoknjižnega stanja. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo sporno, da del zemljišča, ki ga je pravni prednik toženca odstopil v uporabo, ni bil odmerjen in posledično ni bila niti pravica uporabe vpisana v zemljiško knjigo. Tako že vedenje tožnikov, da niso zemljiškoknjižni lastniki spornih nepremičnin, v konkretni zadevi glede na ugotovljene okoliščine primera, izključuje njihovo dobrovernost. Posledično zato, s strani tožnikov zatrjevana mirna posest spornega dela nepremičnine od leta 1982 do 2004 oziroma celo vse do 2019, ki pa ni bila dobroverna, ker so morali vedeti, da niso upravičeni imeti sporni del zemljišča v posesti kot lastniki, ne zadošča za pridobitev lastninske pravice na temelju priposestvovanja.

10Ker glede na obrazloženo ni izpolnjen pogoj dobrovernosti tožnikov, ugotavljanje vsebine izjave zaradi dokazovanja zakonitosti posesti, več ni pravno relevantno dejstvo. Sodišče druge stopnje tudi ne odgovarja na pritožbene očitke zmotne uporabe 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR, glede realizacije pogodbe, ki ni sklenjena v predpisani obliki, ker predmet obravnave ni pravno poslovna pridobitev lastninske pravice.

O pritožbi toženca:

11Toženec vlaga pritožbo zoper II. točko izreka in posledično zoper III. in IV. točko, ki se nanašata na odločitev o pravdnih stroških. Sodišče v nadaljevanju povzema bistvo toženčeve pritožbe: Njegov pravni prednik B. B. ni živel v Sloveniji in najverjetneje z načinom koriščenja spornega dela parcele v obdobju od 1982 do 2002 ni bil seznanjen, tožencu kakšnih soglasno vzpostavljenih omejitev lastninske pravice na sporni parceli ni razkril. Morebitno dvajsetletno izvrševanje zatrjevane služnosti na spornem delu je irelevantno zato, ker se je toženec leta 2004 izvrševanju uporabe v tedanjem obsegu uprl in so tožniki to sprejeli in v tem obsegu sporne parcele več niso uporabljali, zato je prišlo do osvoboditve služnosti. Nadalje zato, ker je toženec ob nakupu leta 2013 zaupal v stanje, kot ga je izkazovala zemljiška knjiga. Večkrat je poudaril, da tožniki od leta 2004 spornega dela ne uporabljajo in ga ne potrebujejo za dostop do svoje parcele, kljub temu pa del te parcele koristijo, vendar v obsegu, ki je precej manjši od vtoževanega, samo skrajni zunanji del vtoževane trikotne površine. Ta del ne uporabljajo vsi tožniki. S soglasjem toženca ga uporablja izključno C. C., ki zaradi lažjega uvoza v garažo koristi zunanji del sporne površine, brez soglasja občasno D. D., ki je na tem mestu občasno parkiral in zasedal notranji del sporne površine (19,60 m2) in onemogočil parkiranje tožencu. Graja zavrnitev dokaznega predloga z vpogledom v pravdni spis P 549/2019 ter ponovni ogled na kraju samem, ker bi sodišče z izvedbo tega dokaza lahko ugotovilo, da zatrjevana služnost dejansko niti ni potrebna. Tožniki od leta 2004 sporne površine za hojo in vožnjo niso uporabljali, ker je niso potrebovali. Če bi jo ali bi jo za lažji dostop želeli uporabljati, toženec takšnemu izvrševanju ne bi nasprotoval vse dokler lahko sporno površino oziroma notranji del ob ograji sam uporablja za parkiranje. Uporaba sporne parcele za potrebe dostopa po skrajnem zunanjem delu nikoli ni bila sporna. Da lahko tožniki toženčevo parcelo uporabljajo zgolj v omejenem obsegu, potrjuje tudi v letu 2010 ali 2011 dosežen dogovor o tem, da bo toženec ograjo postavil kot jo je, in sicer v notranjost na svojo parcelo. To z namenom, da bo sam lahko parkiral ter hkrati C. C. omogočil lažji uvoz v garažo. Tožniki celotnega spornega dela toženčeve parcele ne potrebujejo in je ne koristijo za potrebe hoje in vožnje, saj imajo za dostop do svoje parcele cca 4 metre širok dostop (sklicuje se na fotografijo 8). Izvedeni dokazi pa ne dajejo niti zanesljive podlage o načinu in obsegu uporabe spornega dela parcele za obdobje 1982 do 2002. 219. člen SPZ določa, da se mora stvarna služnost izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar, sodišče pa se z obsegom potrebnega izvrševanja služnosti ni ukvarjalo. Graja dokazni zaključek sodišča, da se je sporni del občasno uporabljal tudi kot obračališče ter oceno fotografije, ki prikazuje odprtino za pešce, na podlagi katere sodišče sklepa na uporabo celotne površine. Ker danes nihče od tožnikov več ne koristi garaže, je postala uporaba tudi manjšega skrajnega dela parcele za morebitni dostop vozil v garažo v celoti nepotrebna in služnost nekoristna. Nadalje je napačen zaključek sodišča, da za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni pomembno, ali je sporni trikotnik koristil tudi toženec. Ker se uporaba toženca za potrebe parkiranja in hkratno izvrševanje služnosti na način, kot to vtožujejo tožniki, izključujeta, je ta okoliščina pomembna. Najprej potrjuje upiranje tožnika dotedanjemu načinu izvrševanja služnosti in s tem prenehanje eventualno priposestvovane služnosti. Pa tudi zato, če bi služnost bila priposestvovana, bi sodišče moralo ugotavljati v kakšnem obsegu in ne priznati kar v obsegu celotne sporne površine. Nadalje utemeljuje obstoj svoje dobre vere, ko je leta 2013 postal lastnik spornega dela parcele. Pravni prednik mu je pojasnil le, da je E. E. omogočil dostop preko ceste, in sicer sta uporabo ceste dovolila drug drugemu. Toženec kakšnih omejitev svoje lastninske pravice utemeljeno ni poznal in jih ni pričakoval. Ocenil je, da je kvečjemu D. D. tisti, ki moti njegovo posest, kljub opozorilom, naj tam ne parkira. Leta 2004, ko je nepremičnino prevzel kot najemnik, so tožniki koristili ne samo sporno trikotno zemljišče, ampak so parkirali še precej bolj na parcelo. Koristili so celo garažo pravnega prednika. Po njegovi prošnji, da z uporabo prenehajo, se je stanje uredilo. Šele v letu 2019 je obnašanje D. D. toženca prisililo, da je naročil uradne geodetske meritve. Toženec zato ni imel razloga, da dvomi v pravilnost zemljiškoknjižnega stanja. Tožniki v celotnem obdobju od 2004 do 2019 niso zatrjevali obstoja služnosti, ampak so uporabo B. B.-jeve parcele opustili. Edina izjema sta bila D. D., ki je občasno parkiral na sporni površini, ter C. C., ki je v dogovoru s tožencem koristil zgolj zunanji del sporne površine.

12Pritožba toženca ni utemeljena.

13Pozitivna stvarna služnost je v skladu s prvim odstavkom 213. člena SPZ pravica lastnika (gospodujoče nepremičnine) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji (služeči) nepremičnini. Stvarna služnost je tako stvarna pravica na tuji stvari, zaradi katere je lastnik služeče stvari dolžan, da glede svoje stvari nekaj trpi ali opusti, imetnik služnostne pravice pa je upravičen, da tujo stvar v določenem obsegu rabi ali uživa. Služnosti so odraz urejanja sosedskih razmerij, ker je njihov namen, da se upravičencu omogoči (lažje in boljše) izkoriščanje njegove nepremičnine³. Stvarna služnost lahko nastane tudi s priposestvovanjem, in sicer, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (drugi odstavek 217. člena SPZ). Pred uveljavitvijo SPZ (1. 1. 2003) je smiselno enako urejal tudi 54. člen ZTLR, ki je pričel veljati 1. 9. 1980.

14Glede na pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso se stvarna služnost priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju v celotni priposestvovalni dobi⁴, v presežku namreč ne more veljati domneva molčečega pristanka lastnika služeče nepremičnine, na kateri temelji priposestvovanje. Vsebino služnosti določa način njenega izvrševanja, ki je odvisen od sredstev, s katerimi se je izvrševala od trase poti, ki se je uporabljala, prav tako pa tudi od namena gospodarske izrabe in posledično potreb gospodujoče nepremičnine⁵, kar vse vpliva na obremenitev služeče nepremičnine. Tožniki v predmetni zadevi vtožujejo ugotovitev obstoja stvarne služnosti, pravice hoje in vožnje z vsemi vozili, vključno z vozili na motorni pogon po obstoječi asfaltirani vozni poti, ki vodi preko trikotnega dela služeče nepremičnine (parc. št. 544/11), ki predstavlja površino približno 18 m2, saj naj bi prvotožnica in kasneje ostali tožniki predmetno cesto več kot dvajset let nemoteno uporabljali v celotnem obsegu in za namene dostopa do svoje nepremičnine z vsemi motornimi vozili in peš, in sicer za dostop v garažo, na dvorišče in skozi dvoriščna vrata.

15Bistvo toženčevih pritožbenih navedb je, da se je leta 2004, ko je prevzel posest sporne nepremičnine, uprl dotedanjemu načinu izvrševanja posesti, da so tožniki prenehali uporabljati notranji del sporne površine (občasno ga je uporabljal le C. C. za dostop do svoje garaže), da je od leta 2004 pričel sporni del uporabljati sam za občasno parkiranje, da tožniki za dostop na svojo parcelo ne potrebujejo celotne sporne površine, da njegov pravni prednik tožnikom ni dovoljeval uporabe, kot jo zatrjujejo, in da to ne potrjuje niti potrdilo iz leta 1982, ki ne definira obsega dovoljene uporabe in ne daje podlage za uporabo s strani tožnikov kar 19,6 m2 sporne parcele, da ne odreka pravice uporabe skrajnega dela spornega zemljišča, saj celotne parcele ne potrebujejo za dostop do svoje nepremičnine, dvoriščna vrata pa so namestili šele pred sedmimi leti, da so v obdobju, ko je toženec nastopil posest, tožniki res uporabljali velik del sporne parcele, a ne za dovoz, temveč za parkiranje ter da ga ni motilo, če so pri dovozu uporabljali skrajni zunanji del sporne parcele.

16Odločitev sodišča je pravilna in zakonita. Uradni pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti. Pretežni del pritožbenih navedb izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Toženec neuspešno izpodbija dokazno oceno z vrednotenjem oziroma svojim ocenjevanjem posameznih izvedenih dokazov in s tem izraža svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča, kar pa ne more biti utemeljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje potrjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče jo je sprejelo na podlagi natančne presoje vseh izvedenih dokazov ter v obrazložitvi jasno utemeljilo vse pravno relevantne dejanske zaključke, ki jih sodišče druge stopnje povzema ter v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene očitke.

17Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo, da je tožnikom uspelo dokazati, da jim v letih od 1982 in vsaj do leta 2004 (ko je toženec prevzel posest sporne nepremičnine) nihče ni preprečeval uporabe spornega trikotnika za potrebe gospodujoče nepremičnine. V točki 24 obrazložitve je sodišče ocenilo izpovedbe pravdnih strank in prič, in sicer se je prepričalo, da so tožniki sporni del toženčeve parcele v obliki trikotnika, ki predstavlja površino 19 m2, uporabljali kot dostop do garaže, dvorišča in vhod skozi dvoriščna vrata, kot tudi za občasno parkiranje, in sicer več kot dvajset let v času, ko je bil lastnik služeče parcele toženčev pravni prednik B. B. Take uporabe v zatrjevanjem obsegu tožnikom pravni prednik toženca ni preprečeval. Sodišče je svojo dokazno oceno natančno obrazložilo v točkah od 24 do 28 obrazložitve, in sicer je ocenilo izpovedbe pravdnih strank, vseh zaslišanih prič, fotografije ter vse ostale listinske dokaze in na podlagi skupne dokazne ocene tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili na motorni pogon po celotni površini trikotnega dela služeče nepremičnine v površini približno 18 m2, ugodilo.

18Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo s vprašanji, kdaj so tožniki uporabljali sporni del toženčeve parcele ter v kakšnem obsegu, ali so jo uporabljali pošteno, ali je pravni prednik toženca takšni uporabi kdaj nasprotoval in pri tem ugotovilo, da se je služnost z vtoževano vsebino izvrševala celotno priposestvovalno dobo brez nasprotovanj pravnega prednika toženca. Slednje je dodatno utemeljilo tudi z vpogledom v potrdilo iz leta 1982 in mu pripisalo ustrezno dokazno težo. Toženec s svojo oceno, češ da je njegov pravni prednik s to izjavo prvotožnici dovolil uporabo poti preko parc. št. 544/12, ne more biti uspešen, ker ni izkustveno logična, saj je bila na parceli 544/12 prvotožnica solastnica do 1/2. Sodišče prve stopnje je ugotovljen konkretni dejanski stan (izvrševanje vtoževane služnosti na celotnem obsegu sporne nepremičnine v obdobju dvajset let brez nasprotovanja tedanjega lastnika B. B.) pravilno materialnopravno okvalificiralo in sicer, da so tožniki vtoževano služnost priposestvovali z iztekom priposestvovalne dobe, to je po koncu leta 2002. Nadaljnji ugovori toženca so bili, da se je leta 2004, ko je prevzel sporno nepremičnino v posest, uprl dotedanjemu načinu izvrševanja posesti, da so tožniki prenehali uporabljati notranji vogalni del sporne nepremičnine, da ga je občasno uporabljal le C. C. za dostop do svoje garaže, da je pričel leta 2004 sporni del uporabljati sam, da s parkiranjem zaseda le notranji del, to je del ob njegovi betonski ograji, da za dostop do svoje nepremičnine ne potrebujejo celotne sporne parcele, da so ob prevzemu posesti s strani toženca tožniki res uporabljali velik del sporne parcele, vendar ne za dovoz, temveč za parkiranje ter, da je kot dobroverni tretji zaupal podatkom zemljiške knjige.

19Že sodišče prve stopnje je odgovorilo na večino navedb, ki jih toženec ponavlja v pritožbi. Tako je v točki 32 obrazložitve odgovorilo na toženčeva zatrjevanja, da se je v letu 2004 uprl dotedanji uporabi s strani tožnikov spornega dela nepremičnine, zlasti njihovemu parkiranju. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da je toženčeva trditvena podlaga skopa in tudi ni dokazana, da bi bil mogoč prepričljiv zaključek, da tožniki tri leta od toženčevega upiranja niso izvrševali služnosti z vtoževano vsebino. Zato je materialnopravno pravilna argumentacija, da ni prišlo do osvoboditve služnosti oziroma do prenehanja vtoževane služnosti na podlagi zakona⁶. Sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe v zvezi s prenehanjem služnosti dodaja, da so pritožbene navedbe glede nepotrebnosti vtoževane služnosti oziroma njene nekoristnosti pravno nerelevantne v obravnavani zadevi, ker v postopku ni bil postavljen tožbeni zahtevek, da naj stvarna služnost preneha⁷. V točki 30 obrazložitve pa je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo vse toženčeve očitke o njegovi dobri veri in zaupanju v zemljiško knjigo, ki jih ponavlja v pritožbi. Sodišče druge stopnje jih v celoti povzema.

20V obravnavani zadevi je torej odločilno, da so tožniki že v letu 2004 vtoževano služnost priposestvovali z vsebino in v obsegu, kot so jo izvrševali v dvajsetletni priposestvovalni dobi, to je od leta 1982. Izvedeni dokazi so za to obdobje prepričljivo potrdili, da so tožniki za dostop z motornimi vozili in peš do svoje nepremičnine uporabljali celotni sporni del toženčeve parcele, ki so ga vsa leta tudi vzdrževali, leta 2005 pa asfaltirali. Poleg prič, ki so ugotovljeni način izvrševanja služnosti potrdile, je sodišče pravilno upoštevalo tudi konkretne okoliščine oziroma ostale dokaze, to je izjavo volje oziroma potrdilo pravnega prednika toženca ter vpogledane fotografije. Slednje prav tako potrjujejo, da tožniki za nemoteno oziroma enostavnejšo uporabo oziroma dostop do svoje nepremičnine potrebujejo celotno površino trikotnega dela toženčeve parcele. Nenazadnje tudi dejstvo, da je toženec v letih 2010 postavil svojo betonsko ograjo tako, da jo je umaknil v notranjost tako, da je sporni trikotni del ostal zunaj njegovega ograjenega zemljišča, potrjujejo dokazne zaključke sodišča prve stopnje, o tem, da so tožniki uporabljali sporni del zemljišča ter da je do sporov prišlo bistveno kasneje, ko je na tem delu pričel svoje vozilo parkirati tudi toženec oziroma toženčevi delavci in je zaradi tega prišlo do sporov, zlasti med tožencem in tretje tožnikom.

21Pritožba sicer pravilno opozarja na določbo 219. člena SPZ, da se mora stvarna služnost izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar, vendar ob tem ne drži nadaljnji očitek, da se sodišče prve stopnje z obsegom izvrševanja služnosti ni ukvarjalo. Sodišče je odgovorilo na te očitke, in sicer, da izvedeni dokazi niso potrdili, da bi tožniki uporabljali le skrajni zunanji del toženčeve parcele, ki meji na cesto parc. št. 544/12. Z oceno izpovedb prič F. F. in G. G., ki sta izpovedala, da se je na spornem trikotnem delu zemljišča z vozili tudi obračalo, je sodišče le dodatno utemeljilo uporabo spornega zemljišča v celoti. Prav tako je sodišče pravilno pojasnilo, da tudi dvoriščna vrata v notranjosti spornega trikotnika, torej na delu, kjer toženec zatrjuje svojo parkiranje, ki naj ne bi motilo dostopa tožnikov, le dodatno utemeljujejo uporabo celotne površine.

22Ob zaključku, da so tožniki vtoževano služnost priposestvovali na celotni površini trikotnega dela sporne nepremičnine, ter ugotovitvi, da tudi po tem, ko je posest in kasneje lastništvo služeče nepremičnine prevzel toženec, služnostna pravica ni prenehala, so vsa zatrjevanja toženca, da je sporno trikotno površino uporabljal občasno tudi sam za parkiranje, pravno nerelevantna, ker ne morejo pravno vplivati na pravico tožnikov glede priposestvovanja vtoževane stvarne služnosti. Te navedbe bi lahko imele pravno težo le v primeru, da bi tožniki postavili zahtevek na vznemirjanje njihove služnostne pravice in bi se toženec v tem primeru lahko branil z navedbami, da s svojim parkiranjem ni vznemirjal oziroma tožnikom preprečeval izvrševanje njihove služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili, kar pa ni predmet v obravnavani zadevi.

23Sodišče tudi ne bo odgovarjalo na pritožbene očitke glede nepotrebnosti in nekoristnosti sporne služnosti, ker niso bistveni v obravnavani zadevi.

24Sodišče druge stopnje je zato skladno z določbo 353. člena ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

25Pritrditi pa je potrebno pritožbi tožnikov, da je sodišče neutemeljeno priznalo tožencu strošek izdelave geodetskega elaborata v višini 572,58 EUR, in sicer, da ga je napačno ocenilo kot potrebnega za pravdo. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženec na lastno iniciativo naročil izdelavo elaborata oziroma angažiral geodeta - uradne meritve pri družbi za geodetske storitve z dne 15. 3. 2019. V prvi pripravljalni vlogi je pojasnjeval, da je geometra angažiral izključno iz razloga, ker je tožnik D. D. trdil, da toženec ni lastnik trikotnega dela parcele, ki se nahaja izven njegove ograje. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da strošek izdelave geodetskega elaborata ni mogoče opredeliti kot strošek, ki je bil potreben v obravnavani pravdi. Toženec mora zato ta strošek nositi sam. Sodišče druge stopnje je zato stroškovno odločitev spremenilo tako, da ni upoštevalo pobota, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje v točki 38 obrazložitve.

26Nadaljnji materialnopravni preizkus stroškovne odločitve pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo uspeh pravdnih strank glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, ter da je pravilno uporabilo določbe Odvetniške tarife ter tožnikom v točkah 35 in 36 obrazložitve pravdne stroške pravilno odmerilo, in sicer v višini 566,10 EUR, to je znesek, ki ga je toženec dolžan tožnikom povrniti na račun njihovih potrebnih pravdnih stroškov.

27Ker so tožniki s pritožbo uspeli le v manjšem delu stroškovne odločitve, toženec pa s pritožbo ni uspel, nosita pravdni stranki skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec krije sam tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njegova izvajanja v njem niso v bistvenem pripomogla k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Zatrjevana priposestvovalna doba naj bi se iztekla pred 1. 1. 2003, zato je kot materialno pravno podlago uporabiti ZTLR- U.L. SFRJ 6/1980 in nadaljnje spremembe.
² Sodba VSRS II Ips 323/2016 z dne 5. 7. 2018.
³ VSRS sodba II Ips 344/1998 z dne 12. 5. 1999.
⁴ M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, Ljubljana, stran 904, VSRS sodba II Ips 461/2005 z dne 4. 10. 2007, VSRS sklep II Ips 185/2014 z dne 5. 9. 2016, VSL sodba in sklep I Cp 408/2017 z dne 5. 4. 2017.
⁵ VSL sodba in sklep I Cp 1200/2013 z dne 25. 9. 2013, VSRS sodba II Ips 419/2008 z dne 24. 11. 2011, VSL sodba I Cp 857/2021 z dne 8. 9. 2021.
⁶ Določba 223. člena SPZ: Stvarna služnost preneha, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje.
⁷ Določba 222. člena SPZ.