VSM Sklep I Cp 708/2022

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik in drugotoženka krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe s katerim je zahteval, da sta toženca dolžna v roku 8 dni izprazniti in izročiti ključe ter posest tožniku za nepremičnini s parc. št. 39/6 in parc. št. 75 obe k.o. ... (točka 1 izreka). V primeru, da toženca po prejemu sklepa o začasni odredbi tega ne bi prostovoljno izvršila, sodišče pooblašča tožnika, da na stroške tožencev vstop v prostor zaupa izvršitelju A. A. in sicer na način, da zamenja ključavnice in ključe izroči tožniku (točka 2 izreka). V primeru kršitve začasne odredbe se tožencema izreče kazen v višini 1.000,00 EUR in se v primeru ponovne kršitve izterja po uradni dolžnosti in hkrati izreče v novem višjem znesku za primer kršitve začasne odredbe (točka 3 izreka), začasna odredba prične veljati takoj in velja do pravnomočnosti odločbe izdane v postopku o glavni stvari (točka 4 izreka). Toženca sta tožniku dolžna povrniti pravdne stroške, vloženo pravno sredstvo zoper to začasno odredbo pa ne zadrži njene izvršitve (točki 5 in 6 izreka).

2Zoper takšno odločbo se pravočasno, po pooblaščenki, pritožuje tožnik. V pritožbi najprej pojasnjuje, čemu se ne strinja z navedbami sodišča, da se tožbeni zahtevek delno prekriva s predlogom za začasno odredbo. Poudarja, da zahtevka, ki zahteva izvršitev ključev, izpraznitev nepremičnin zaradi nujno potrebnih gradbenih del in posest, ki se ozira na nujno potrebno sanacijo in vzdrževalna dela nevarnih objektov, tožnik v svoji tožbi ne zahteva. Tako pa vsebina začasne odredbe ne presega namena njene izdaje (sanacijo objektov in s tem preprečitev težko nadomestljive škode), saj ne predstavlja realizacije tožbenega zahtevka. Nadalje navaja razloge zaradi katerih meni, da je splošno znano, da za sanacijo strehe ni potrebno vstopiti v prostore objekta. Sodišče prve stopnje je v celoti spregledalo, da v predmetni zadevi ne gre za zamenjavo posameznih strešnikov, ampak za obsežno sanacijo strešne kritine skupaj z leseno podkonstrukcijo ostrešja skupaj z žlebovi. Prav tako je spregledalo dejstvo, da normalno bivanje v spornih objektih zaradi poškodovanosti in nevarnosti vse do sanacije sploh ni mogoče. Še manj bo mogoče, če bo ob naslednjem večjem neurju streho v celoti razkrilo skupaj z ostrešjem, na kar nakazuje trenutno dejansko stanje. Zaradi obsežnih poškodb strehe in ostalih vitalnih delov objekta obstaja velika nevarnost vsaj delne porušitve, kar pomeni, da bi v takem stanju z veliko verjetnostjo prišlo do ogrožanja zdravja in življenja ljudi, med drugim pa bi prišlo tudi do znatne in gotovo nenadomestljive škode na premoženju tožnika (VSL sklep I Cpg 142/2018 z dne 21. 3. 2018). Tožnik še navaja, da odločitev sodišča „preprečuje reverzibilnost“ saj bosta toženca v vsakem primeru primorana zapustiti in izprazniti nepremičnino, ker se bo ta delno porušila, če jih tožnik zaradi zavrnitve predloga za začasno odredbo ne bo mogel sanirati. Te navedbe bi sodišče lahko ugotovilo tudi z vpogledom v priložene fotografije poškodovanih objektov, pa tega očitno ni storilo. Tožnik poudarja, da se njegova začasna odredba usmerja v vzpostavitev stanja, da bo omogočeno opraviti sanacijo strehe in ostalih nevarnih elementov na objektih, ki povzročajo težko nadomestljivo, morda celo nenadomestljivo škodo. Do teh nevarnosti na objektu se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s tem pa spregledalo pomembno okoliščino. Sodišče je pri odločitvi ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ko je zanemarilo, da vztrajno rušenje objektov pomeni izgubo znatnega dela premoženja tožnika, ki jo je gotovo težko nadomestiti (VSL sklep I Cpg 142/2018 z dne 21. 3. 2018). Tožnik zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi in tožencema naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, podrejeno da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožencema pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3V odgovoru na pritožbo drugotoženka pojasnjuje razloge zakaj meni, da se predlog za izdajo začasne odredbe in zahtevek iz tožbenega zahtevka prekrivata. V zvezi s fotografijami navaja, da je tožnik predložil tri leta stare fotografije in da je bila sanacija strehe po neurju dne 20. 6. 2022 izvedena že dva dni kasneje, pri čemer angažirani krovec ni vstopal v notranje prostore. Poudarja tudi, da je dne 19. 5. 2022 vložila tožbo zaradi ničnosti prodajne pogodbe, opr. št. III P 143/2022, zato tudi ni izpolnjen pogoj glede verjetnosti zahtevka, zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, v zvezi z tretjim odst. 1. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1, je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka zavarovanja. V skladu s četrtim odst. 6. člena ZIZ (35. člen novele ZIZ-H) je v zadevi odločal senat.

6Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da je materialnopravna razlaga sodišča prve stopnje o tem, katere predpostavke in v kakšnem medsebojnem razmerju so, napačna (tč. 7 in 11. obrazložitve). Trditev, da morata biti za ureditveno začasno odredbo: „kumulativno izpolnjena dva pogoja“ in sicer iz prvega odstavka¹ ter druge alineje drugega odstavka² 272. člena ZIZ in njeno utemeljevanje s sklicevanjem na odločbo US Up 275/97 ter približno 10 let stari odločbi VS MB popolnoma prezre, da je ZIZ spremenil določbe prej veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) in določil tri alternativno določene predpostavke v drugem odst. 272. člena ZIZ. Ustavno sodišče je torej odločitev sprejelo v času, ko je veljal ZIP, za odločitev pa je bila bistvena razlaga drugega odstavka takrat veljavnega 267. člena.

Metodološko napačen je tudi pristop sodišča prve stopnje, ki je želelo lastno razlago podkrepiti s sklicevanjem na razlago sodne prakse in sicer zato, ker bi moralo najprej preveriti najnovejše razlage, torej tiste, ki so časovno najbližje času odločanja sodišča prve stopnje. Tako kot mora zakonodajalec upoštevati ustavno načelo prilagajanja zakonodaje družbenim razmeram, morajo tudi sodišča upoštevati, da se spreminja razlaga v sodni praksi, zato je potrebno utemeljevati razlago z najnovejšimi stališči. Zapisano velja tudi za stališča, ki se ponujajo v strokovni literaturi. Prav za področje ureditvenih začasnih odredb je literatura ponudila nova izhodišča razlage³. Ker glede poznavanja materialnega prava velja načelo, da ga morajo sodišča poznati po uradni dolžnosti, se od njih utemeljeno pričakuje, da te razvojne usmeritve spremljajo in poznajo in če se z njimi ne strinjamo, da navedejo razloge. To pa so tudi zahteve, ki jih na sodišča naslavlja ustavna pravica do obrazložene sodne odločbe⁴, predvsem pa prepoved sodniške samovolje⁵.

Sodišče druge stopnje zato meni, da so materialnopravne predpostavke v primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev) tri in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga ustavnoskladna razlaga iz citiranega odločbe, za preostale pa 272. člen ZIZ.

7Vendar navedena napačna razlaga materialnega prava za odločitev o pritožbi ni usodna. Izhodišče materialnopravne razlage je v postopku zamejeno s predlogom, katerega besedilo ne pušča prav nobenega dvoma – z ugoditvijo takšnemu predlogu morata toženca zapustiti nepremičnino, v kateri še zmeraj živita, torej gre za njun dom. Pravica do doma pa je ustavna pravica, s poudarjeno močnim varstvom⁶, ki posamezniku, ki se sooča z izgubo doma, v določenih primerih zagotavlja posebna procesna upravičenja. Najpomembnejša je zahteva po sodni presoji sorazmernosti posega⁷, ki mora biti v postopku, kot je predmetni, še posebej poudarjena. Ta postopek je namreč poseben v večih predpostavkah (hiter, omejen nabor dokaznih sredstev, nizek dokazni standard, omejena kontradiktornost) in čeprav z začasnim učinkom, lahko traja tudi zelo dolgo časovno obdobje, v katerem pa lahko za dolžnika nastanejo težke, hude posledice.

8V okoliščinah konkretnega primera za potrditev odločitve sodišča prve stopnje zadošča že ugotovitev, da gre za primer, v katerem predpostavke „reverzibilnosti“ ni mogoče izpolniti. Tožnik zahteva od tožencev, da zapustita nepremičnino, ki je njun dom, za povsem nedoločen čas (trajanje postopka v glavni stvari), kar pomeni, da vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča – čas, ki ga ne bosta preživela v njunem domu, ni mogoče nadoknaditi z vzpostavitvijo v prejšnje stanje. Kadar pogoj reverzibilnosti ni mogoč pa velja:“Ustavno sodišče je zato določilo, da sodišče ne more izdati regulacijske začasne odredbe, če v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi za toženca ne bo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja.“⁸.

9Še posebej je to nasprotje očitno s sklicevanjem tožnika na dejstva, zaradi katerih je postavil tak predlog in kar v pritožbi zelo poudarja namreč, da se morata toženca izseliti ker:“...normalno bivanje v spornih objektih zaradi poškodovanosti in nevarnosti vse do sanacije sploh ni mogoče...“, pri čemer ni sporno, da gre za sanacijo strehe. Pogoj reverzibilnosti bi lahko bil morda izpolnjen, če bi tožnik vezal predlog na čas do končanja sanacije strehe, po katerem bi se toženca lahko ponovno vselila v njun dom in da jima v tem času zagotovi primerno nadomestno stanovanje in plača morebiten najem zanj.

10Čeprav je sodišče prve stopnje razložilo, da sta potrebna le dva pogoja (tč. 7. obrazložitve), pa je nato vendarle opravilo še presojo pogoja iz tretje alineje drugega odst. 272. člena ZIZ⁹ in sprejelo zaključek, da so bile tožnikove navedbe glede tega pogoja „pavšalne“. Kljub temu pa je v nadaljevanju uporabilo že omenjeni test sorazmernosti in vanj vključilo bistveno iste okoliščine, na katere je opozorilo tudi sodišče druge stopnje. Pri tem niti ni bistveno ali se te okoliščine umeščajo v citirano predpostavko ali v „reverzibilnost“. Razlikovanje med obema je praviloma težavno, bistveno pa je, da če predpostavka „reverzibilnosti“ ni izpolnjena, predlogu za izdajo ureditvene začasne odredbe ni dopustno ugoditi.

11Iz navedenih razlogov so nepomembne vse preostale navedbe v pritožbi. Tudi razprava o tem, koliko in če sploh, se vsebina predloga za izdajo začasne odredbe prekriva s tožbenim zahtevkom v glavni stvari, je odveč. Okoliščina, da je tožnik v predlogu navedel manj nepremičnin, kot v tožbenem zahtevku, je nepomembna. Bistveno je, da je vsebina izpolnitvenih ravnanj, ki naj jim sodišče dodeli učinke pravnomočnosti in izvršljivosti (če ne bo prostovoljne izpolnitve) v izreku sodbe in teh, ki so v predlogu, enaka. Dodatek o izročitvi „ključa“ je nepomemben zato, ker je zajet v zahtevi po „izprazniti in izročiti (ključe) ter posest“, točno takšen pa je tožben zahtevek v prvi točki tožbenega predloga.

12Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. člena ZPP).

13Z odločitvijo sodišča druge stopnje je postopek zavarovanja pravnomočno zaključen. Materialnopravne določbe, ki se v teh postopkih uporabljajo in sicer tudi v primerih, ko je predlog za izdajo začasne odredbe izdan ob ali med uvedbo pravdnega postopka (266. člen ZIZ) so določbe ZIZ, saj gre za vrsto izvršilnega (nepravdnega) postopka. 239. člen ZIZ določa, da se njegove določbe „smiselno“ uporabljajo tudi postopek zavarovanja. ZIZ pa v 38. členu vsebuje več splošnih določb o stroških postopka (obstajajo še posebne v drugih členih), med njimi je tudi osmi odst., katerega uvodni del se glasi:“Če zakon ne določa drugače, se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj...“. Gre za pravilo, kot izhaja iz razlage te določbe:“Obveznosti strank, da takoj zahtevajo povrnitev stroškov, ustreza dolžnost sodišča, da (v vsakem sklepu, ki ga izda v izvršbi) o priglašenih stroških tudi odloči (npr. dovolitev izvršbe, ugovorni postopek, pritožbeni postopek).“¹⁰. ZPP pa nima določbe, ki bi določala drugače, kot to zahteva citirani osmi odstavek¹¹. Sodišče druge stopnje je zato odločilo o pritožbenih stroških. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Drugotoženka je odgovor omejila na navajanje dejstev, ki pa za odločitev niso bila bistvena, zato ni upravičena do povrnitve stroškov (154., 155. člen ZPP).

¹ Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.
² - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;
³ N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilni sodnih postopkih, Ljubljana 2022, str. 124-131; I. Strnad, Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, PP, št. 6-7/2021, str. 13-15.
⁴ Npr. Up-493/07 z dne 5. 4. 2007, tč. 7. obrazložitve.
⁵ Npr. Up-2908/08 z dne 19. 2. 2009, tč. 7. obrazložitve.
⁶ Dom je lahko tudi prostor ali objekt, ki ga posameznik nezakonito zaseda ali je nezakonito postavljen oziroma zgrajen, če le izkaže zadostne in kontinuirane vezi z določenim prostorom. Primerjaj sodbi ESČP v zadevah McCann proti Združenemu kraljestvu z dne 13. 5. 2008, 46. točka obrazložitve, in Yordanova in drugi proti Bolgariji, 103. točka obrazložitve.
⁷ Prim. odločbo št. U-I-64/14, 15. točka obrazložitve.
⁸ N. Pogorelčnik, Regulacijske začasne odredbe, ZZR let. 2013, str. 155.
⁹ - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.
¹⁰ A.Galič/M.Jan/H.Jenull, ZIZ s komentarjem, Ljubljana 2002, str. 125.
¹¹ Nekatera sodišča se sklicujejo na prvi odst. 151. člena ZPP, ki opredeljuje, kaj so pravdni stroški in določa tudi, da so to izdatki, ki nastanejo:“zaradi postopka“. Že zgolj zato, ker gre za povsem splošno določbo, je ni dopustno uporabiti, takšen učinek izjeme od pravila lahko povzroči le izrecna določba, ki se nanaša na postopke zavarovanj; tako tudi ni razumljena v strokovni literaturi, ki postopkov zavarovanj ne umešča med te izjeme; N.Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 24, 25.