UPRS Sodba I U 376/2021-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Drugostopenjski organ je zavrgel pritožbo tožnika zoper 2. točko izreka sklepa Agencije Republike Slovenije za okolje (prvostopenjskega organa), št. 35405-515/2019-25, 35415-33/2020-4 in 35415-36/2020-4 z dne 28. 9. 2020, s katero je bilo zavržena tožnikova zahteva za priznanje statusa stranskega udeleženca v predhodnem postopku za nameravani poseg: Vgradnja povezovalnega kanala C0 z dodajanjem armiranobetonske kinete med revizijskima jaškoma 142. in 166 v dolžini 2.218,95 m, na tam navedenih zemljiščih. V obrazložitvi je navedel, da je prvostopenjski organ s 3. točko izreka tudi odločil, da je za navedeni poseg potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Zoper 3. točko izreka ni bila vložena nobena pritožba, zato je ta del postal dokončen in pravnomočen po poteku pritožbenega roka. S tem, ko je prvostopenjski organ odločil, da je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, je (pri)tožniku odpadel pravni interes za vstop v predhodni postopek. Zato tudi morebitna odločitev drugostopenjskega organa, da je bila 2. točka izreka sklepa nezakonita, njegovega pravnega položaja ne bi izboljšala. Organ je zato tožnikovo pritožbo zavrgel na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUP.

2Prvostopenjski organ se je pri zavrženju zahteve tožnika za priznanje statusa stranskega udeleženca oprl na 51. a člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) kot o lex specialis v razmerju do Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3Tožnik se ne strinja s prvostopenjskim in drugostopenjskim sklepom. Meni, da je stališče organa v nasprotju s stališčem, ki ga je zavzel isti organ že pri zahtevi nevladnih organizacij kot stranskih udeležencev. Sklicujoč se na sodbo, I U 1417/2019-10, utemeljuje, da bi moral organ njegovo zahtevo, ki jo je vložil med postopkom, obravnavati po 43. členu ZUP in izdati ustrezni sklep, zoper katerega je možna pritožba po 142. členu ZUP. Toženkino stališče je tudi v nasprotju z 11. členom Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (Direktiva 2011/92/EU), 9. členom Aarhuške konvencije, 22. in 73. členom Ustave RS, sodno prakso Sodišča Evropske unije in sodno prakso Upravnega sodišča. Sklicuje se na 7. in 6. člen Aarhuške konvencije. Gre za poseg, katerega izvedba bi zaradi tveganja za okoljske nesreče lahko povzročala škodljive vplive in ogrožala pitno vodo za nekaj sto tisoč občanov, saj bi gradnja potekala na vodovarstvenem in potresno ogroženem območju. Ni pričakovati od nosilca posega razkritje obremenilnih podatkov. Sicer pa po njegovem mnenju za vstop v postopek zadošča stopnja verjetnosti. Tožnik bi imel, upoštevajoč 6. člen Aarhuške konvencije, pravico do sodelovanja v postopku izdaje dovoljenja, če bi projekt lahko pomembno vplival na okolje. Nenazadnje pa mora upravno sodišče, ker gre za življenjsko pomembno dobrino (neoporečna pitna voda), z zadevo seznaniti javnost, organizirati obravnavo na vsebinsko ustrezen način (44. člen Ustave). Predlagal je, da sodišče dopusti in izvede vse predlagane dokaze ter tožbi ugodi tako, da prvostopenjski sklep ter drugostopenjsko odločbo (točno: sklep) odpravi in tožniku prizna pravico do udeležbe v predhodnem postopku, podrejeno vrne zadevo v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4Toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je predložila upravni spis.

5Sodišče ugotavlja, da tožnik predlaga sodišču odpravo prvostopenjskega in drugostopenjskega sklepa. Praviloma se v upravnem sporu odloča o zakonitosti prvostopenjskega upravnega akta (2. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), vendar pa se lahko tak akt v dvostopenjskem upravnem postopku izpodbija v upravnem sporu zgolj, če je pritožba zoper njega zavrnjena. Le takrat namreč postane prvostopenjski upravni akt (materialno oziroma po vsebini) dokončen in je torej odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke. Če pa je bila pritožba v upravnem postopku zavržena kot nedopustna, prepozna ali vložena po neupravičeni osebi, lahko torej tožnik v upravnem sporu izpodbija le sklep o njenem zavrženju, saj gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 (tako npr. Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 36/2020 z dne 9. 9. 2020). Ker je torej v tem primeru drugostopenjski organ zavrgel tožnikovo pritožbo kot nedopustno, sodišče obravnava tožbo tožnika zoper drugostopenjski sklep.

K I. točki izreka

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavanem primeru gre za presojo pravilnosti odločitve o zavrženju pritožbe tožnika zoper odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju njegove zahteve za priznanje statusa stranskega udeleženca v predhodnem postopku presoje vplivov na okolje. Sporno torej je, ali bi toženka morala priznati tožniku pravico do udeležbe v postopku, vodenem po 51. a členu ZVO-1.

8Po prvem odstavku 51. člena ZVO-1 mora nosilec nameravanega posega v okolje iz tretjega odstavka prejšnjega člena od ministrstva zahtevati, da ugotovi, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Ministrstvo lahko začne postopek predhodne presoje tudi po uradni dolžnosti. Peti odstavek istega člena pa določa, da lahko pritožbo zoper tak sklep poleg nosilca nameravanega posega v okolje vloži tudi nevladna organizacija iz prvega odstavka 153. člena tega zakona.

9Kot je Upravno sodišče navedlo že v sodbi, I U 1417/2019 z dne 28. 7. 2020 (na katero se v tožbi sklicuje tudi tožnik), je treba pri presoji, ali priznati drugim osebam (poleg nosilca nameravanega posega, ki mu zakon izrecno daje status stranke v predhodnem postopku), status stranskega udeleženca, upoštevati 43. člen ZUP. Po prvem odstavku navedenega člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Sodišče je tudi opozorilo, da je vprašanje udeležbe v postopkih odločanja v okoljskih zadevah tudi predmet Aarhuške konvencije, ki v 6. členu določa, da morajo pogodbenice zagotoviti udeležbo javnosti pri odločanju o dovoljenju za dejavnosti, naštete v prilogi I (a točka prvega odstavka tega člena) in pri odločanju o dejavnostih, ki niso naštete v prilogi I in bi lahko pomembno vplivale na okolje (b točka prvega odstavka tega člena). Po drugem odstavku 6. člena Aarhuške konvencije mora imeti javnost v teh postopkih možnost, da lahko učinkovito sodeluje pri okoljskem odločanju, na podlagi četrtega odstavka istega člena pa morajo pogodbenice zagotoviti udeležbo javnosti že na začetku odločanja, ko so še vse možnosti odprte in lahko javnost učinkovito sodeluje.

10V predhodnem postopku, kot je obravnavani, upravni organ ugotavlja, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. V tem postopku se torej odloča ravno, ali je nameravani poseg dejavnost, ki bi lahko pomembno vplivala na okolje (b točka prvega odstavka 6. člena Aarhuške konvencije).

11Ni sporno, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca v predhodnem postopku presoje vplivov na okolje, ki je bila zavržena, hkrati pa je bilo z istim aktom tudi odločeno, da je za predmetni poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje.

12To pomeni, da je bilo v celoti odločeno o predmetu predhodnega postopka, odločitev, ki jo je organ sprejel, pa je ravno odločitev, ki jo je tožnik zasledoval s svojo zahtevo za udeležbo v tem postopku in kar izrecno zatrjuje tudi v tožbi, tj. da je treba za nameravani poseg v prostor: Vgradnja povezovalnega kanala C0 z dodajanjem armiranobetonske kinete med revizijskima jaškoma 142 in 166 v dolžini 2.218,95 m, nosilke nameravanega posega Mestni občini Ljubljana, na zemljiščih v k.o. ... s parc. št. 1801/1, 350 in v k.o. ... s parc. št. 2162, 2340, 1860, 1859, 1858, 1857, 1856, 1855, 1854, 2341, 1618, 1619, 1620, 1621, 1622, 1623 in 2343, izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje (61. člen ZVO-1 in nadaljnji). Ta del sklepa (3. točka izreka) pa je (tudi) dokončen in pravnomočen (česar tožnik ne izpodbija).

13Drugostopenjski organ ima torej prav, da si tožnik s svojo udeležbo v predhodnem postopku ne more izboljšati pravnega položaja, ker se o vprašanjih, zaradi katerih želi biti tožnik udeležen v postopku, niti ne bo odločalo v tem postopku (saj je ta pravnomočno zaključen). Zaradi česar je bila njegova odločitev, ki jo je sprejel na podlagi 246. člena ZUP (po tej določbi organ druge stopnje zavrže pritožbo, če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje), pravilna.

14Sodišče še pojasnjuje, da bo tožnik lahko svoje pravice in pravne koristi v zvezi z nameravanim posegom varoval v nadaljnjih postopkih presoje vplivov na okolje in pridobivanju okoljevarstvenega soglasja (ki ga mora nosilec posega sprožiti, če želi pridobiti gradbeno dovoljenje) (64. člen ZVO-1). Poseg, kot je obravnavani, se namreč lahko izvede le na podlagi pravnomočnega okoljevarstvenega soglasja (63. člen ZVO-1) oziroma gradbenega dovoljenja, izdanega v integralnem postopku (50. člen Gradbenega zakona - GZ). Če bi bilo kljub temu izdano gradbeno dovoljenje, torej brez možnosti oseb, ki izkazujejo pravni interes (54. člen GZ), pa sodišče pripominja, da bi bilo takšno gradbeno dovoljenje nično (peti odstavek 50. člena GZ).

15Ker je sodišče presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

16Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnik na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 sam svoje stroške postopka.