326. člen ZDavP-2

Tožnica je ob prodaji marca 2021 realizirala kapitalski dobiček v smislu 104. člena ZDoh-2 in je vsled tega morala v roku 15 dni od odsvojitve vložiti davčno napoved po 326. členu ZDavP-2. Glede na to, da ZDoh-2Z ne vsebuje določbe, da se za zadeve, ko je davčna obveznost nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporablja novi zakon, sklicevanje tožnice na kasnejšo spremembo predpisa ni upoštevno, saj ta sprememba ne vpliva na odločitev v obravnavani zadevi. Davčna obveznost ne more biti različna glede na to, kdaj so zavezanci vložili napoved ali obračun davka oziroma kdaj je davčni organ izdal odmerno odločbo, zato mora biti časovna točka, ki določa, kateri materialni predpis je treba uporabiti pri določanju davčne obveznosti, neodvisna od tovrstnih aktivnosti in mora izhajati iz obdavčljivega dogodka oziroma časa nastanka davčne obveznosti.

Davčni zavezanec lahko po pravočasno vloženi davčni napovedi v postopku za odmero dohodnine od dobička iz kapitala po 326. členu ZDavP-2 spremeni zahtevek tudi tako, da priglasi odlog ugotavljanja davčne obveznosti po 100. členu ZDoh-2.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je mogoče v odmernem postopku davka, na podlagi pravočasne priglasitve odsvojitve kapitala (davčne napovedi za odmero davka) po 326. členu ZDavP-2 uveljavljati tudi odlog ugotavljanja davčne obveznosti po 100. členu ZDoh-2?

Do odloga ugotavljanja davčne obveznosti pride zgolj pod pogojem, da davčni zavezanec opcijo odloga izbere in svojo izbiro priglasi davčnemu organ po pravilnih davčnega postopka in v predpisanem roku, davčni organ pa v davčnem postopku z odločbo ugotovi izpolnjenost pogojev in s tem prizna pravico do odloga. Že iz jezikovne razlage prvega do četrtega odstavka 331. člena ZDavP-2, enako pa tudi iz prej navedene sodbe Vrhovnega sodišča, izhaja, da gre za dva ločena in alternativna postopka. Davčni zavezanec torej vloži davčno napoved ali vlogo za odlog ugotavljanja davčne obveznosti, vse v predpisanem roku. Glede na povedano ni moč slediti stališču tožnika, da gre pri postopku odločanja po vloženi davčni napovedi in o odlogu za enoten postopek in je zato odlog mogoče uveljavljati ves čas postopka, dokler ni izdana odmerna odločba. Tožnikove vloge za uveljavljanje odloga namreč ni moč šteti kot dopolnitve davčne napovedi, pač pa gre za dve ločeni zadevi oz. vlogi. Dejstvo, da je tožnik (naknadno) vložil vlogo za odlog, bi bilo smiselno mogoče šteti kvečjemu za umik davčne napovedi in uveljavljanje davčne ugodnosti, to je odloga, kar pa bi moral tožnik storiti do 28. februarja

V okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 je mogoče uveljavljati odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2. Odlog je mogoče vložiti najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je mogoče v okviru instituta samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 uveljavljati tudi odlog ugotavljanja davčne obveznosti po 100. členu ZDoh-2?

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je mogoče v okviru instituta samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 uveljavljati tudi odlog ugotavljanja davčne obveznosti po 100. členu ZDoh-2?

Pravilno je stališče toženke, da je rok, določen v 331. členu v povezavi z določbo 326. člena ZDavP-2 materialen in s tem prekluziven, zaradi česar ima zamuda navedenega roka za posledico izgubo pravice. Gre za rok, v katerem lahko stranka (davčni zavezanec) uveljavlja (zakonsko) določeno upravičenje in ga ni mogoče podaljšati. Po preteku tega, zakonsko določenega roka pravica do uveljavljanja upravičenja, ki jo daje zakon, ugasne. Za primere samoprijave davčni zakon načina uveljavljanja odloga ugotavljanja davčne obveznosti ter roka za priglasitev ne ureja drugače, kar pomeni, da velja citirana zakonska ureditev tudi za odločanje v konkretnem primeru.

1. točka drugega odstavka 100. člena jezikovno jasno določa, da se ugotavljanje davčne obveznosti lahko odloži pri podaritvi kapitala zavezančevemu zakoncu ali otroku, torej pri vsaki podaritvi kapitala, kar pomeni tudi pri tisti, ki je bila dogovorjena v posledici novacije sprva odplačnega prenosa v neodplačnega. Takšna razlaga pa ne izhaja niti iz namena pravice do odloga obdavčitve odsvojitve kapitala, ki je v tem, da se prenosom kapitala na zavezančevega zakonca ali otroka zagotovi davčna nevtralnost in se ugotavljanje kapitalskega dobička odloži do nadaljnje odsvojitve kapitala. Da bi ta ugodnost veljala zgolj za v praksi pogostejše situacije, ko pridobitelj in odsvojitelj že ob prenosu dogovorita neodplačen prenos, ne pa tudi v primerih kasnejše spremembe pogodbenega dogovora iz odplačnega v neodplačnega, ob siceršnji dispozitivnosti pogodbenih razmerij, ni videti razumnega razloga. Četudi gre za izjemo od splošnega pravila obdavčevanja odsvojitve kapitala, ki jih je kot izjeme potrebno obravnavati ozko, sodišče ugotavlja, da je razlaga toženke, ki učinkuje tako, da se v splošnem odvzame pravica do odloga po 100. členu ZDoh-2 v situacijah prenovitve pogodbenega razmerja, p

Davčni organ določenih stroškov ni davčno priznal, ker ne povečujejo uporabne vrednosti nepremičnine, kar je razvidno iz razpredelnice ali pa ker tožnik zanje ni predložil dokazov. Tožnik je v postopku davčnemu organu predložil fotografije poteka obnove hiše, vendar fotografije ne izkazujejo dejstva, da so tožniku stroški investicij in vzdrževanja nastali in da jih je plačal sam. Tudi po presoji sodišča glede na zakonsko besedilo točke 1 sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 (da gre za investicije in za stroške, ki povečujejo uporabno vrednost obravnavane nepremičnine in jih je plačal tožnik sam) vloženega dela, ki ga tožnik zgolj zatrjuje in ne dokazuje, ni mogoče upoštevati.

Tožnica, kot sledi iz napovedi za odmero dohodnine, ki je v spisih, odsvojitve parcele 1628/2 v deležu 3862/10000 ni napovedala in torej drugačna ugotovitev organa prve stopnje, po kateri naj bi bila predmet napovedi tudi odsvojitev omenjene parcele, ne drži in je v nasprotju s podatki spisov.

Drugi odstavek 73. člena ZDavP-2 določa, da davčni organ lahko izda odmerno odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi popolni in pravilni, ali če ima sam ali lahko zbere uradne podatke, ki so potrebni za odločbo, tako da ni potrebno zaslišanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov. To pomeni možnost odločanja brez posebenga ugotovitvenega postopka le v primeru, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je v zahtevku navedla oziroma predložila stranka. Če pa se dejansko stanje ugotavlja na podlagi uradnih podatkov ali podatkov, ki so organu znani, je treba posebni ugotovitveni postopek izvesti, kadar je treba dati strankam možnost, da uveljavijo oziroma zavarujejo svoje pravice ali pravne koristi.

Zaradi bistvenih podobnosti samih pravnih poslov pri prodaji nepremičnine in poslovnega deleža v gospodarski družbi ter v bistvenem enakega režima njune obdavčitve z dohodnino so tudi pri odpadli pravni podlagi prenosa poslovnega deleža uporabljiva pravila vračanja plačanega davka iz 16. člena ZDPN-2, ki se nanaša na nepremičnine. Prvi del določbe 16. člena ZDPN-2 je treba razlagati tako, da je strankino razdrtje pogodbe, ki je podlaga za prenos nepremičnine in s tem za nastanek davčne obveznosti, z davčnega vidika upoštevno, dokler promet z nepremičnino v smislu prenosa lastninske pravice (razpolagalni posel) še ni opravljen. Pogoj torej je, da novi pridobitelj še ni postal lastnik nepremičnine oziroma da je to v času razdrtja davčni zavezanec (prodajalec), kar pomeni, da z njegovega vidika zavezanca za plačilo davka ohranjeno stanje pred odsvojitvijo nepremičnine. Revident v postopku ni trdil, tega pa ne navaja niti v reviziji, da je bila pogodba o prenosu poslovnega deleža razveljavljena s sodno odločbo, prav tako ne, da pred (nesodno) razveljavitvijo pogodbe z ex tunc učinki ni bil opravljen prenos njegovega poslovnega deleža na novega pridobitelja (nenazadnje iz

Uporaba instituta odloga ugotavljanja davčne obveznosti je možna tudi v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala. ZDoh-2 namreč navedenega instituta ne omejuje zgolj na obdavčljive prenose kapitala niti ni vezan na določeno vrsto kapitala, niti do takšnega zaključka ni mogoče priti z uporabo ustaljenih metod razlage prava. Res je, da v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala davčna obveznost za odsvojitelja ne nastane, vendar pa davčne posledice odloga v skladu s 100. členom ZDoh-2 ne nastanejo le na strani odsvojitelja kapitala, ampak zakon tudi pridobitelju, v obravnavanem primeru prejemniku darila, daje upravičenje, vezano na nadaljnjo (obdavčljivo) odsvojitev istega kapitala. Za slednjega se namreč pri odmeri davčne obveznosti upošteva nabavna vrednost kapitala ob prvi pridobitvi in skupno obdobje imetništva kapitala, kar vpliva na višino davčne stopnje. Določbo 100. člena ZDoh-2 je treba razlagati tako, da je zakonodajalec zgolj navidezno zajel tudi življenjski položaj, kakršen je obravnavani, tj. neobdavčljivo odsvojitev kapitala, ki hkrati izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 100. člena ZDoh-2 za odlog ugotavljanja davčne obveznosti. Vložitev vloge in izdaja pos

Izročilna in darilna pogodba za primer smrti kot celota (torej tudi glede revidentkinega prenosa poslovnega deleža v gospodarski družbi na sina) je bila sklenjena pod pogojem, da revidentka pridobi zakonsko zahtevano soglasje po ZON in ZKZ za razpolaganje z nepremičninami. Šele z izpolnitvijo odložnega pogoja – s pridobitvijo soglasja – je bilo jasno, da je pogodba veljavna pravna podlaga za odsvojitev kapitala v smislu nastanka medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank (prenosa pravic iz kapitala na drugega in pridobitve dohodka), ne pa datum sklenitve pogodbe. Brez zakonsko zahtevanega soglasja ne bi veljalo niti razpolaganje s poslovnim deležem in tako tudi ne vzpostavljalo podlage za dohodek ter ustvarjalo pravnih posledic za zavezanca na dohodninskem področju. V primerih, kot je obravnavani, se za čas odsvojitve kapitala iz 102. člena ZDoh-2 šteje čas nastanka dokončnosti soglasja upravnega organa, čas nastanka njegove pravnomočnosti pa, če zakon tako določa. Za davčno obravnavo ni bistveno, ali glede na določbo drugega odstavka 59. člena OZ izpolnitev odložnega pogoja ustvarja učinke za nazaj (torej od datuma sklenitve pogodbe), ali le za naprej.

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov, četudi z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom (še prej pa njeno dopustitev s predlogom za dopustitev revizije), mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka. Kadar predlagatelj svojega pravnega položaja, tudi če bi z (dopuščeno) revizijo uspel, ne more (več) izboljšati, pravni interes za revizijo ni podan.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik dal vlogo za zmanjšanje pozitivne davčne osnove od dobička iz kapitala, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine, z izgubo, doseženo z odsvojitvijo nepremičnine, dne 13. 3. 2017 in s tem po roku, ki je določen v 326. členu ZDavP-2 (do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto). Po stališču tožnika pa navedeni rok ni materialen in s tem prekluziven, zaradi česar zamuda navedenega roka naj ne bi imela za posledico izgubo pravice. Po presoji sodišča navedeno tožnikovo stališče ni pravilno. Sodišče se strinja z organom prve in organom druge stopnje, da gre za rok, v katerem lahko stranka (davčni zavezanec) uveljavlja (zakonsko) določeno upravičenje in da je navedeni rok materialen in s tem prekluziven. To pa pomeni, da roka ni mogoče podaljšati in da po preteku roka pravica do uveljavljanja upravičenja, ki ga daje zakon, ugasne.

Po določbi 102. člena ZDoh-2, se za čas odsvojitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba odsvojila kapital. Čas odsvojitve kapitala je po navedenem določen glede na pravni temelj njegove odsvojitve. Ko gre za pogodbeni prenos (odsvojitev) kapitala, je čas odsvojitve po določbah ZDoh-2 vezan izključno na datum sklenitve pogodbe. ZDoh-2 časa odtujitve kapitala ne veže na čas uveljavitve pogodbe.

Po določbi 102. člena ZDoh-2, se za čas odsvojitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katerih je fizična oseba odsvojila kapital. Čas odsvojitve kapitala je po navedenem določen glede na pravni temelj njegove odsvojitve. Ko gre za pogodbeni prenos (odsvojitev) kapitala, je čas odsvojitve po določbah ZDoh-2 vezan izključno na datum sklenitve pogodbe.