17. člen ZPKri

Po ZPKri priznana pokojninska doba ni dokupljena doba. Seveda ta doba tudi ni "obdobje obvezne vključitve v zavarovanje". Vendar pa je bil razlog, da oseba, ki ji je bila odvzeta prostost in je kasneje za ta čas pridobila status političnega zapornika, ni bila vključena v obvezno zavarovanje, krivičen. To krivico odpravlja ZPKri, ki je specialni zakon, katerega glavni namen je rehabilitacija upravičencev. Ta se izkazuje v odpravi posledic neupravičenega odvzema prostosti. V času odvzema prostosti je zavarovancu onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti ter posledično vključitev v zavarovanje, zato je rehabilitacija političnega zapornika lahko zagotovljena le na ta način, da se mu s priznano pokojninsko dobo priznajo pravice, ki bi jih imel, če neupravičenega odvzema prostosti ne bi bilo. Pokojninska doba, priznana po ZPKri, omogoča taki osebi rehabilitacijo le tako, da se izenači z dobo, priznano za čas obvezne vključitve v zavarovanje.

Tožeča stranka v upravnem postopku zatrjuje in dokazuje status bivše politične zapornice, iz obrazložitve tožene stranke pa ne izhaja, zakaj tožena stranka tožeči stranki ni priznala statusa ob njeni ponovni naselitvi v begunsko taborišče. Obrazložitev izpodbijane odločbe tako ne sledi zahtevam prvega odstavka 214. člena ZUP, kar pomeni, da odločitve zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti.

Ker je tožena stranka v okviru svojih pristojnosti v celoti ugodila tožnikovi zahtevi za priznanje odškodnine, upravni spor ni dopusten, saj izpodbijana odločba očitno ne posega v pravice ali pravne koristi tožnika, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem sporu.

Odločitev tožene stranke, da se tožeči stranki čas odvzema prostosti všteje v pokojninsko dobo v enojnem štetju, je po presoji sodišča skladna z določbami 1. in 2. odstavka 6. člena ZPKri. Ni namreč sporno, da je tožeči stranki status bivše politične zapornice priznan za čas prisilne mobilizacije v delovne brigade.

Glede na navedbe v tožbi in predložena dokazila (sklep komisije za izvajanje zakona o popravi krivic z dne 16.2.1999, izvensodni zahtevek z dne 22.8.2001, in predlagane dokaze v tožbi) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP) in zato tožbo zavrglo (274. člen ZPP). Pravico do povrnitve škode svojcem po vojni pobitih oseb in postopek za uveljavljanje teh pravic in organe, ki odločajo o teh pravicah, določa ZPKri (1. člen). 5. člen navedenega zakona določa, da oseba, ki se ji na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika oziroma svojca po vojni pobite osebe, ima pravico do odškodnine (prvi odstavek), nato ima določbe o sklenitvi poravnave (drugi odstavek), medtem ko tretji odstavek tega člena določa, da "višino odškodnine in postopek za uveljavljanje pravice do odškodnine določa in ureja zakon, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine". Po 9. členu ZPKri odloča o priznanju statusa po vojni pobite osebe (oziroma svojca) ter o pravici do odškodnine posebna komisija. Slednja je tožnikoma tudi zdala sklep po 17. členu ZPKri (priloga A 2). ZSPOZ določa način zagotavljanja sredstev za