VSM Sodba IV Kp 62288/2019

I. Pritožba obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena A.A. je dolžna plačati sodno takso v znesku 144,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in jima izreklo pogojno obsodbo (pravilno pogojni obsodbi), v katerima jima je po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (pravilno po drugem odstavku 122. člena KZ-1) določilo kazni vsakemu po šest mesecev zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če obdolženca v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je še odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe, oškodovanca C.C. pa je po drugem odstavku 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 7.500,00 EUR napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se pritožuje obdolžena A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugega sodnika.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka ni konkretneje opredelila, saj ni navedla niti tega, za katero kršitev iz 371. člena ZKP naj bi šlo. Iz vsebine pritožbenih navedb, ko pritožnica uvodoma navaja, da je izpodbijana sodba vsebinsko prazna in da ne zadosti zahtevi po obrazloženi sodni odločbi, pa smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

5Vendar s pritožbo ni mogoče soglašati, saj nima prav. Izpodbijana sodba namreč vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ustrezno pa so ocenjeni tudi vsi relevantni dokazi. Iz nadaljnjih pritožbenih izvajanj izhaja, da pritožnica zlasti ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar s tem ne uveljavlja v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč graja dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

6V nadaljevanju pritožnica tudi smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ko zatrjuje, da bi bilo treba zaslišati policistko D. D., kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Smiselno torej uveljavlja, da je sodišče prve stopnje prekršilo pravico obrambe s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje navedene priče. Zaradi tega pritožnica nakazuje, da naj bi bilo dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno, pri čemer konkretneje vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, kot to terja drugi odstavek 371. člena ZKP ne obrazloži. Obdolženki v njenih pritožbenih naziranjih ni mogoče pritrditi. Z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga, kar je sodišče prve stopnje natančno in tehtno obrazložilo v točkah 39 in 40 razlogov izpodbijane sodbe, pravica do izvedbe dokazov v korist obrambe ni bila kršena. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesno pravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je njihovo izvajanje zaradi jasnosti odveč; če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo; ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.¹ Sodišče torej (tudi ob upoštevanju načela učinkovitosti in ekonomičnosti po 15. členu ZKP) ugodi le tistemu dokaznemu predlogu, ki je ustrezno in zadostno substanciran in s katerim se dokazujejo pravno relevantna dejstva, pomembna za razsojo v konkretni zadevi, medtem ko mora biti zavrnitev dokaznega predloga vselej obrazložena z razumnimi razlogi.²

7Sodišče prve stopnje je zavrnitev problematiziranega dokaznega predloga zavrnilo s tehtnimi argumenti, da ni imelo pomisleka v podpis oškodovanca na zapisniku o sprejemu ustne ovadbe, kot tudi, da je oškodovanec v nadaljnjem postopku korigiral zgolj določene navedbe iz navedenega zapisnika, ni pa zanikal vsebine celotne ovadbe (točka 38 razlogov izpodbijane sodbe). Ob tem je sodišče prve stopnje tudi ustrezno opozorilo, da se pogosto zaradi različnih stanj in spominske ohranjenosti v navedbah oseb v različnih fazah postopka pojavijo razlike, pri čemer je popolno skladnost navedb ob prostem izpovedovanju nemogoče pričakovati, ključno za potrditev verodostojnosti pa je, da so izpovedbe v različnih fazah postopka skladne v bistvenem. Prvostopenjskim razlogom za zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju policiste D. D. tako pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in ocenjuje, da smiselno uveljavljana procesna kršitev ni podana, prav tako zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga dejansko stanje ni bilo ne zmotno ne nepopolno ugotovljeno.

8Kršitev kazenskega zakona pritožnica uveljavlja zgolj uvodoma, saj v nadaljevanju te kršitve ne obrazloži, niti ne navede, konkretno katero kršitev iz 372. člena ZKP ima v mislih. Slednje pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine ostalih pritožbenih navedb, ob tem pa ni bilo ugotovljeno niti, da bi bila podana katera od kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

9Pritožnica nadalje neutemeljeno izpodbija pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolžencev in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi natančno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

10Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje in izpostavljanju posameznih delov oškodovančeve izpovedbe, za katero pritožnica ocenjuje, da se je skozi postopek spreminjala oziroma prilagajala. Oškodovanec naj bi spreminjal število udarcev, mesto udarca (najprej je trdil, da je udarec prejel po glavi, kasneje, da je bilo mesto udarca nos), prav tako naj ne bi ničesar o udarcu z neznanim trdim predmetom povedal ob sprejemu v UKC Maribor. Spreminjal naj bi tudi število brc in razlog padca na tla, prav tako svoje izjave o tem, ali je obdolženka imela kaj v roki, pri čemer je slednja tudi v pritožbi poudarila, da oškodovanca ni udarila z neznanim trdim predmetom.

11S takimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je po eni strani sledilo določni in prepričljivi izpovedbi oškodovanca C. C., po drugi strani pa je zagovor obdolženke, ki je zanikala storitev kaznivega dejanja, utemeljeno zavrnilo ter svojo odločitev v razlogih izpodbijane sodbe obširno in tehtno pojasnilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je oškodovanec kljub posameznim razlikam, glede česar je že bilo opozorjeno, da popolne skladnosti ob prostem izpovedovanju ni mogoče pričakovati, v opisovanju bistvenih okoliščin, torej zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja bil vseskozi skladen in dosleden, pri čemer je bila njegova izpovedba podprta tudi s fotografijami, medicinsko dokumentacijo v spisu, izvedenskim mnenjem ter nenazadnje tudi z zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi.

12Glede načina poškodovanja oškodovanca s strani obdolženke je sodišče prve stopnje v svojih razlogih sprejemljivo pojasnilo, da iz ovadbe oškodovanca ni mogoče sklepati, da je tedaj oškodovanec vidno zaznal predmet v rokah obdolženke, pač pa je na to sklepal na podlagi začutenega udarca (točki 18 in 38 razlogov izpodbijane sodbe). Za takšno ugotovitev je imelo prvostopenjsko sodišče ustrezno podlago v oškodovančevi izpovedbi na glavni obravnavi, ko je slednji tudi prepričljivo izpovedal, da v posledici udarca obdolženke zgolj z roko ne bi padel na kolena. Prav tako je v zvezi s tem na glavni obravnavi pojasnil, da je po udarcu, ki ga je prejel od obdolženke, ocenil, da je šlo bodisi za 40 cm dolg lesen reklamni svinčnik, debeline 3-4 cm, ali za 30-40 cm visok kipec iz cementa oziroma keramike, za katerega je obdolženka vedela, kje se nahaja, saj je prej stanovala v tem stanovanju. Teh predmetov kasneje niso več našli, pri čemer je oškodovanec sodišču še pokazal, da se mu na nosu od leta 2019 še vedno pozna brazgotina. Takšna izpovedba je tudi po presoji višjega sodišča prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, zato obdolženka s svojimi pritožbenimi izvajanji razlogov prvostopenjskega sodišča ne more omajati. Pri tem pa tudi dejansko ni nujno, da bi moralo sodišče prve stopnje natančno ugotoviti, za katerega izmed obeh navedenih predmetov je šlo, saj je izvedenec povedal, da je poškodbo, ki jo je zaradi udarca s predmetom dobil oškodovanec, mogoče povzročiti s katerim koli izmed obeh navedenih predmetov. Prav tako je pritrditi razlogom v izpodbijani sodbi, da je obdolženka morala imeti v roki nek predmet, s katerim je oškodovanca udarila po glavi, sicer ta ne bi padel na kolena. Podlago za takšen zaključek je sodišče prve stopnje imelo ne le v že omenjeni izpovedbi oškodovanca, temveč tudi v izpovedbi izvedenca E. E., ki je pojasnil, da je obdolženka manjša od oškodovanca in da ne bi mogla zgolj z udarcem po glavi povzročiti, da bi oškodovanec zaradi tega klecnil in padel, lahko pa bi to povzročila, če bi ga udarila z enim od navedenih predmetov.

13Sodišče prve stopnje je v točki 38 razlogov izpodbijane sodbe ustrezno odgovorilo na pomisleke obrambe, ki jih obdolženka ponavlja v pritožbi, glede načina poškodovanja s trdim predmetom. Z navedenimi zaključki soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj navedbe v poškodbenem listu ne izključujejo izpovedbe oškodovanca, ki je v nadaljnjem postopku le natančneje opisal, na kakšen način je bil poškodovan v pretepu z znanimi osebami, ko je prejel več udarcev v predel glave. Takšnemu prvotnemu opisu v poškodbenem listu nedvomno ustreza nadaljnja natančnejša izpovedba, ko je oškodovanec opisoval udarec z neznanim trdim predmetom, ob tem pa je za udarec po glavi nedvomno mogoče šteti tudi udarec po nosu. Prav tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni pripisalo bistvene teže okoliščini, s katere strani je prišel udarec s trdim predmetom, saj je pravilno izpostavilo, da je tovrstno poškodbo mogoče zadati s katerekoli strani. Zato stran, na kateri naj bi ob udarcu stala obdolženka, ni odločilna za ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja. Izvedenec pa je tudi prepričljivo pojasnil, da je ta udarec lahko hkrati povzročil tako udarnino nosu kot tudi poškodbo desne strani čela.

14Pritožnica ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami v zvezi s pravkar omenjeno poškodbo na desni strani čela. V zvezi s tem izpostavlja, da naj bi bili razlogi v prvostopenjski sodbi nejasni, saj naj bi to poškodbo sodišče enkrat pripisalo udarcu z neznanim trdim predmetom, drugič pa brci z nogo s strani soobdolženca. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je nastanek poškodbe na desni strani čela prepričljivo utemeljilo v točkah 33 in 34 razlogov sodbe, iz katerih po presoji višjega sodišča povsem jasno izhaja, da je ta poškodba nastala zaradi udarca obdolženke z neznanim trdim predmetom, medtem ko je zadnji udarec, to je brca s strani soobdolženca, povzročila poškodbo v obliki zloma zgornje čeljustnice levo in udarnino v predelu levega očesa.

15Obdolžena A. A. v pritožbi ponavlja navedbe obrambe iz zaključne besede, češ da naj bi izvedenec med zaslišanjem izpostavil kot verjetnejši udarec z brco kot s kipcem, na kar je prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje. Poudarilo je namreč, da je ta navedba izvedenca iztrgana iz konteksta, saj je izvedenec brco izpostavil kot verjetnejši vzrok za modrico levega očesa in zlom čeljustnice, čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje (točka 35 razlogov sodbe). Glede na izpovedbo izvedenca na glavni obravnavi 22. 4. 2022 (odgovor na zadnje vprašanje na list. št. 216) lahko višje sodišče prvostopenjskim razlogom v celoti pritrdi. Ob tem pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi prepričljive in podrobno obrazložene razloge, zakaj je ugotovilo, da je prav obdolženka oškodovanca poškodovala z udarcem s trdim predmetom in mu povzročila poškodbo, to je udarnino desne strani čela in nosu (točke 18, 19, 23–25, 33, 35 in 38 razlogov sodbe). Izčrpnim razlogom v izpodbijani sodbi ni treba ničesar dodati in jih pritožbeno sodišče lahko zgolj kot pravilne povzema.

16Pritožnica se nadalje neutemeljeno sprašuje, kako je lahko oškodovanec utrpel pet različnih telesnih poškodb, ko pa naj bi bili samo trije udarci, saj je sodni izvedenec natančno pojasnil mehanizem poškodovanja, pri čemer je sodišče prve stopnje ob upoštevanju njegovega mnenja (točka 23 razlogov sodbe) analitično in tehtno utemeljilo časovni potek dogodkov in nastanek poškodb (točka 27 in nasl. razlogov sodbe, zlasti pa točke 32–34). Ob tako prepričljivih razlogih tudi višje sodišče ni podvomilo v to, da je prva poškodba – udarnina na spodnji strani ustnice nastala zaradi udarca obdolženca s pestjo v obraz, nadalje je zaradi udarca obdolženke z neznanim trdim predmetom prišlo hkrati do udarnine desne strani čela in nosu, nazadnje pa je oškodovanca še brcnil obdolženec in mu povzročil poškodbo v obliki zloma zgornje čeljustnice levo in udarnino v predelu levega očesa.

17Pritožba obdolžene A. A. tako v ničemer ne more omajati pravilnih in natančnih ugotovitev sodišča prve stopnje, saj so bila vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovljena, pri čemer je v nasprotju s prepričanjem pritožbe sodni izvedenec potrdil izpovedbo oškodovanca, njegova izpovedba pa je bila podprta tudi z ostalimi dokazi v spisu, ki jih je zlasti ob upoštevanju fotografij, medicinske dokumentacije in izpovedbe priče F. F. podrobno analiziralo in pravilno dokazno ocenilo sodišče prve stopnje (točka 20 razlogov sodbe).

18Pritožnica ne more biti uspešna niti v grajanju prvostopenjske ocene zagovora soobdolženca, saj je sodišče prve stopnje zagovor B. B. v točki 9 razlogov izpodbijane sodbe obširno in zanesljivo ocenilo, pri tem pa izpostavilo interesno pogojenost njegovih izjav, zaradi česar mu ni moglo slediti.

19Prav tako se pritožnica neutemeljeno sklicuje na domnevno negativno razpoloženost oškodovanca do nje in njenega sina, soobdolženega B. B., saj je tudi ta vidik sodišče prve stopnje upoštevalo in v točki 38 razlogov sodbe posebej izpostavilo, da pretekla ravnanja oškodovanca do obdolženke niso bila podprta s kakšnimi dokazi oziroma pravnomočnimi odločitvami, zaradi česar tovrstnim navedbam obrambe ni bilo mogoče pripisati posebne teže. Ob tem pa so glede na sodno poravnavo v civilnem postopku med obdolženko in oškodovancem rešena tudi nepremičninska vprašanja (točka 37 razlogov sodbe).

20Pritožnica odločbe o kazenski sankciji ne graja, vendar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (376. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženke. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero višine kazenske sankcije, ter obdolženki upoštevaje težo očitanega kaznivega dejanja in stopnjo krivde, zlasti pa večje število oškodovancu zadanih poškodb, zaradi katerih je imel tudi dalj časa vidno brazgotino, kot tudi intenziteto poškodb, utemeljeno izreklo pogojno obsodbo z določeno šestmesečno zaporno kaznijo in dveletno preizkusno dobo.

21Ob vsem obrazloženem, ko sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolžene A. A. odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

22Glede na izid kazenskega postopka in upoštevaje premoženjske razmere obdolžene A. A. je slednja v skladu s prvim odstavkom 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa obdolženki odmerjena na podlagi tar. št. 7111, v zvezi s tar. št. 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

¹ Gre za ustaljena (ustavno)sodna merila (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in številne kasnejše). Tako tudi: sodba Vrhovnega sodišča I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020.
² Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 52541/2017 z dne 19. 9. 2019.