VSRS Sodba IV Ips 28/2019

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrajnega sodišča v Kamniku, v delu, ki se nanaša na prekršek po 6. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o davčnem potrjevanju računov razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Ljubljana, je kršiteljici pravni osebi A. d.o.o. in odgovorni osebi A. A. za prekrške po 2., 3. in 4. alineji prvega odstavka 21. člena Zakona o gostinstvu (ZGos) vsakemu določil sankcijo opomina, za prekršek po 6. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o davčnem potrjevanju računov (v nadaljevanju ZDavPR) je pravni osebi izrekel globo v znesku 4.000,00 EUR, odgovorni osebi pa globo v znesku 1.200,00 EUR. Okrajno sodišče v Kamniku je zahtevi za sodno varstvo zagovornika kršiteljice pravne osebe in odgovorne osebe deloma ugodilo ter odločbo o prekršku spremenilo v delu, ki se je nanašal na prekršek po 6. točki prvega odstavka 19. člena ZdavPR, in sicer v odločitvi o sankciji tako, da je pravni osebi izreklo globo v znesku 1.500,00 EUR, odgovorni osebi pa globo v znesku 450,00 EUR. Sodišče je odločbo prekršku spremenilo tudi v delu, ki se je nanašal na plačilo sodne takse. V preostalem je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

2Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, in sicer zaradi kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z 90. členom ZP-1 in v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1, zaradi kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, poleg tega pa tudi zaradi kršitev 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V zahtevi navaja, da sta bili kršiteljica pravna oseba in njena odgovorna oseba med drugim spoznani za odgovorni prekrška po 6. točki prvega odstavka 19. člena ZdavPR, ker naj bi se v lokalu pravne osebe v času inšpekcijskega pregleda izdajali računi za opravljene gostinske storitve brez podatka o enkratni identifikacijski oznaki računa. Zagovornik kršiteljice in odgovorne osebe je v zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku predlagal, da se zaslišijo priče B. B., C. C., D. D. in odgovorna oseba A. A. Vrhovni državni tožilec sodišču očita, da je opustilo zaslišanje prič D. D. in C. C., hkrati pa kršiteljici, odgovorni osebi in njunemu zagovorniku ni dalo možnosti, da bi bila prisotna pri zaslišanju razbremenilne priče B. B.. Poleg tega sodišče v sodbi ni navedlo razlogov za odločitev, zakaj ni izvedlo določenih dokazov. Poudarja, da je sodišče s tem, ko se ni opredelilo do predlaganih dokazov kršilo pravico do poštenega sojenja, ki je v obravnavanem položaju konkretizirana v prvem odstavku 90. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in 8. točko prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovni postopek.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo kršiteljici pravni osebi in njeni odgovorni osebi ter zagovorniku, pri čemer je na zahtevo odgovoril slednji. V odgovoru se je v pretežni meri pridružil navedbam vrhovnega državnega tožilca.

B.

4V obravnavani zadevi se je kršiteljici pravni osebi in njeni odgovorni osebi med drugim očitalo, da so se v lokalu pravne osebe, v času inšpekcijskega pregleda dne 26. 5. 2017, izdajali računi za opravljene gostinske storitve brez podatka o enkratni identifikacijski oznaki računa, kar predstavlja prekršek po 6. točki prvega odstavka 19. člena ZdavPR. Zagovornik kršiteljice pravne osebe in njene odgovorne osebe je v zahtevi za sodno varstvo zatrjeval, da so bile delavke v lokalu ob nastopu dela seznanjene s pravilnim izdajanjem in potrjevanjem računov, hkrati pa so bili v lokalu ves čas izobešeni tudi napotki za zaposlene. Odgovorna oseba naj bi, po trditvah iz zahteve za sodno varstvo, delavke seznanila tudi s sankcijami, ki so bile predpisane za kršitev pravil. Glede na to, da je odgovorna oseba svoje dolžnosti v celoti izpolnila, saj je vse zaposlene delavce seznanila s pravilnim načinom izdajanja in potrjevanja računa ter v primeru izpada interneta, ji naj ne bi bilo mogoče očitati opustitve dolžnega nadzorstva nad zakonitostjo in pravilnostjo ravnanja zaposlenih. V dokaz takšnim navedbam je zagovornik med drugim predlagal zaslišanje v pravni osebi zaposlenih delavk B. B. in C. C. odgovorne osebe A. A. Poleg navedenega je zagovornik glede očitka, da so bili račun v potrditev posredovani šele 1. 6. 2017 zatrjeval, da so za takšno ravnanje obstajali opravičljivi razlogi, saj naj bi bil lokal zaradi nesoglasij z lastnikom zaprt že naslednji dan po opravljenem inšpekcijskem nadzoru. V vmesnem času odgovorna oseba ni imela dostopa do lokala in s tem do strojne in programske opreme, zato je lahko račune v potrditev posredovala šele po opravljeni primopredaji dne 1. 6. 2017. Omenjene trditve je zagovornik želel dokazati z zaslišanjem priče D. D., ki naj bi bil navzoč ob primopredaji lokala.

5Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 dopolnilo dokazni postopek po določbah rednega sodnega postopka in zaslišalo odgovorno osebo A. A., tržno inšpektorico E. E. ter pričo B. B., medtem ko iz podatkov spisa izhaja, da ni zaslišalo predlaganih prič D. D. in C. C. Vrhovni državni tožilec navaja, da se sodišče v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do (ne)izvedbe omenjenih dokaznih predlogov, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

6Po določbi prvega odstavka 90. člena ZP-1, ki temelji na ustavnih jamstvih iz 22. in 29. člena Ustave, ima storilec v postopku o prekršku pravico, da se zagovarja, da predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva. Kršiteljeva pravica, da predlaga dokaze sicer ni absolutna, saj sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, ampak lahko zavrne neustrezno oziroma pomanjkljivo substancirane dokazne predloge in materialnopravno nerelevantne dokaze. Vendar mora odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga ustrezno in jasno obrazložiti, saj se s tem stranki v postopku omogoči uvid v razloge, ki so sodišče vodili k določeni odločitvi, hkrati pa ji omogoči preizkus razumnosti sprejete odločitve.¹ Tega pa sodišče v izpodbijani sodbi ni storilo, kljub temu, da je pri dokaznih predlogih po zaslišanju prič C. C. in D. D. šlo za relevantna dokaza, ki bi lahko vplivala na morebitno drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot ga je ugotovil prekrškovni organ.

7Relevantnost dokaznega predloga po zaslišanju D. D., je zagovornik v zahtevi za sodno varstvo utemeljil z navedbami, da računi v potrditev davčnemu organu niso bili pravočasno posredovani iz domnevno opravičljivih razlogov. Odgovorna oseba namreč v kritičnem času naj ne bi imela dostopa do lokala, kar bi lahko potrdila navedena priča. Ob upoštevanju tretjega odstavka 9. člena ZDavPR, ki določa, da kolikor zavezanec iz opravičljivih razlogov ne more vzpostaviti elektronske povezave v roku, pošlje podatke o računih najkasneje naslednji delovni dan po prenehanju vzrokov za zamudo, se predmetni dokazni predlog izkaže kot materialnopravno relevanten. Poleg tega pa je bil izvedba dokaza pomembna z vidika dejstva, da je bilo sodišče v obravnavani zadevi soočeno z medsebojno nasprotujočimi očitki prekrškovnega organa na eni strani in izjavo pravne ter odgovorne osebe na drugi strani. Ne glede na navedeno, pa v obrazložitvi sodbe ni mogoče zaslediti nobene vsebinske argumentacije, ki bi omogočala zaključek, da je sodišče kakorkoli presojalo relevantnost omenjenega dokaznega predloga.

8Glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem C. C. zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče presojalo verodostojnost omenjene priče, čeprav je ni zaslišalo. Izpostavljene navedbe vrhovnega državnega tožilca držijo, saj iz pete točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče odreklo verodostojnost pisni izjavi C. C. Pri tem je svojo dokazno oceno oprlo na izpovedbo druge zaposlene v pravni osebi (B. B.), ki je navedla, da v letu 2017 ni delala v tem lokalu, ampak v drugem lokalu iste pravne osebe. Takšno ravnanje sodišča je v nasprotju z načelom neposrednosti, ki od sodišča terja, da svojo presojo o verodostojnosti izjav opre le na preizkus tovrstnega dokaza na ustni obravnavani.² Za obravnavano zadevo je tako bistvenega pomena, da bi sodišče presojo o verodostojnosti izjave C. C. lahko opravilo le, kolikor bi jo neposredno zaslišalo. Tega pa kljub substanciranemu dokaznemu predlogu ni storilo, niti ni o zavrnitvi tega dokaznega predloga navedlo nobenih razlogov.

9Glede na to, da izpodbijana sodba v obravnavani zadevi ne vsebuje obrazložitve o zavrnitvi relevantnih dokaznih predlogov, kar je sicer z vidika jamstev v postopku nosilni del odločitve, je podana kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ter kršitev 22. in 29. člena Ustave.

10Vrhovni državni tožilec sodišču očita, da kršiteljice pravne osebe in njene odgovorne osebe ter zagovornika ni vabilo na ustno obravnavo, na kateri je kot pričo zaslišalo B. B. S takšnimi navedbami uveljavlja kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 90. člena ZP-1. Iz pravice do poštenega sojenja izhaja tudi pravica kršitelja, da se seznani z obremenilnimi dokazi in se do njih opredeli ter da zaslišuje tako obremenilne, kot tudi razbremenilne priče. V obravnavani zadevi je zato sodišče s tem, ko na ustno obravnavo, na kateri je bila zaslišana priča B. B., ni vabilo kršiteljice pravne osebe in njene odgovorne osebe ter zagovornika, kršilo tudi ta element pravice do poštenega sojenja. Kršiteljica pravna in odgovorna oseba ter njuna obramba namreč nista imeli možnosti, da bi na ustni obravnavi zaslišali predlagano pričo, na izpovedbo katere je sodišče pozneje tudi oprlo svojo odločitev. Glede na navedeno se očitek o kršitvi določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 izkaže kot utemeljen, hkrati pa je omenjena kršitev zaradi odvzema procesnih jamstev iz 29. člena Ustave RS, vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ter kršitev določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, kakor tudi kršitev ustavnih pravic iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP, ki jih je zatrjeval vrhovni državni tožilec, zato je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

¹ Sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 44/2016 z dne 18. 10. 2016, IV Ips 45/2018 z dne 19. 3. 2019 in številne druge.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 38/2018 z dne 19. 2. 2019.