VSC Sklep Cp 427/2022

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 30. 10. 2020 se kot nedovoljena zavrže.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo z dne 31. 8. 2022 se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 31. 8. 2022 razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna v 15 dneh izprazniti stanovanje v devetem nadstropju, s kletjo, v stanovanjski stavbi na naslovu ..., del stavbe št. 36, stavba 1778, k.o. ... in ga prostega oseb in stvari prepustiti v posest tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik). Odločilo je tudi o pravdnih stroških in toženki naložilo, da tožniku v 15 dneh povrne 2.087,74 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamuda dalje.

2Tekom postopka je sodišče prve stopnje s procesnim sklepom z dne 30. 10. 2020 odločilo, da se nasprotna tožba toženke ne dovoli in se šteje za samostojno tožbo.

3Toženka je v pritožbi, ki jo je naslovila kot ″pritožbo zoper sodbo z dne 31. 8. 2022 in pritožbo zoper procesni sklep z dne 30. 10. 2020″, uveljavljala vse pritožbene razloge. Predlagala je, da se njeni pritožbi zoper sodbo ugodi in sodbo primarno spremeni tako, da se tožba tožnika zavrne, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede pritožbe zoper sklep z dne 30. 10. 2020 je predlagala, da se ob ugoditvi pritožbi naj ta zadeva združi s pravdo po nasprotni tožbi toženke, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 199/2020.

V pritožbi je navajala, da je ob nespornosti dejstva, da je bilo stanovanje kupljeno tekom trajanja zakonske zveze pravdnih strank in da tako glede na določila ZZZDR in DZ predstavlja njuno skupno premoženje, ki jima pripada skupno, sodišče v celoti spregledalo določila ZZZDR in DZ. Uporabilo je zgolj določila SPZ in SZ-1, tudi ta pa nepravilno. Tako je pravno napačno enemu od nekdanjih zakoncev, še pred odločitvijo pristojnega sodišča o obstoju, obsegu in deležih na skupnem premoženju, prepustilo poleg zemljiškoknjižne oblasti še izključno dejansko oblast na stanovanju. Glede na to, da nesporno v stanovanju skupaj s toženko živita tudi oba skupna otroka pravdnih strank, toženka sama sodbe ne more izvršiti. Tožbeni zahtevek bi moral biti naperjen zoper vse tri, takšna tožba pa bi bila glede na to, da je tožnik preživninski zavezanec do otrok in da mora zanju kot oče tudi skrbeti, nemoralna, neustavna in nedopustna. Procesna odločitev pritožbenega sodišča, da se predmetni postopek ne prekine do rešitve toženkine nasprotne tožbe, sodišče prve stopnje pa mora v okviru te pravde odločiti o uveljavljeni lastninski pravici toženke na stanovanju, toženki ne prinaša koristi. Sodišče prve stopnje je z določitvijo 15-dnevnega roka za izpraznitev spregledalo 112. člen SZ-1, glede na toženkina vlaganja v stanovanje pa tudi 98. člen SZ-1. Sodišče prve stopnje se je nepravilno oprlo na določila 92. člena SPZ, saj ta določba govori o vrnitvi stvari v posest, za ugoditev zahtevku na tej podlagi pa je potrebna dejanska posest, katere pa tožnik na stanovanju nima. Stanovanje ima vse od nakupa dalje v posesti toženka z otrokoma, tožnik pa je prišel le nekajkrat na obisk. Glede na to, da predmetno stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank po DZ in je tako skupna lastnina pravdnih strank, toženka v njem ne biva brez pravnega naslova. Tožnik je v postopku predložil listinska dovolila, toženka pa je zatrjevala, da je nastopal le kot formalni lastnik, brez da bi za nakup dal kaj denarja. Zmotno je stališče sodišča, da tožniku ni potrebno izkazovati plačila kupnine iz računa, saj bi sodišče prve stopnje moralo kot predhodno vprašanje presojati lastninsko pravico toženke na stanovanju. In ker ta izvira iz zakonske zveze pravdnih strank ob nakupu stanovanja, bi moralo sodišče prve stopnje v luči 74. člena DZ presojati vprašanje skupnega premoženja ter nato, glede na navedbe pravdnih strank, prispevke obeh k skupnemu premoženju. Trditve toženke o okoliščinah nakupa, glede na to, da je bila toženka tujka, so resnične. Dejstvo,da je zakonec oseba, ki po predpisih Republike Slovenije ni mogel kupiti nepremičnine, na nastanek in obstoj skupnega premoženja kot takega nima vpliva in zakonec, ki pogodbe ni sklepal, pridobi na skupnem premoženju premoženjska upravičenja (VSC Cp 197/2019). Zato pa bi moralo sodišče prve stopnje uveljavljanje premoženja kot posebnega premoženja presojati po DZ, ki omogoča, da določeno skupno premoženje, pridobljeno tekom zakonske zveze, zakonec po razvezi zakonske zveze uveljavlja kot posebno premoženje. Kot razvezanemu zakoncu tudi toženki takšna pravica gre ne glede na državljanstvo, saj bi bilo sicer kršeno načelo enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic po Ustavi RS in po Konvenciji pravic človeka in državljana. Glede na določila DZ in ZZZDR je toženka v tem postopku uveljavljala originarno pridobitev lastninske pravice oziroma premoženjska upravičenja iz naslova skupnega premoženja pravdnih strank. Konkretno pa gre za skupno premoženje, ki ga uveljavlja kot svoje posebno premoženje. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da toženka z nasprotno tožbo ne zahteva ugotovitev lastninske pravice. Nejasni so tudi razlogi sodišča prve stopnje v točki 16 obrazložitve, zakaj sodišče šteje, da toženka ne uveljavlja lastninske pravice na spornem stanovanju in za kaj si sploh prizadeva z nasprotno tožbo. V tem delu je sodba v nasprotju z listinami v spisu in navedbami strank, zato pa je podana absolutna bistvena kršitev. V 17. točki sodbe obravnavane prepreke toženke pri pridobivanju lastništva stanovanja, ker je Rusinja, o čemer tekom postopka ni bilo govora, za toženko pomenijo popolno presenečenje. Sodišče je te okoliščine tekom postopka obravnavalo izven okvirov toženkinih trditev. Ker bi sodišče prve stopnje ob presoji zahtevka, glede na toženkine trditve o 100 % lastniškem deležu, moralo ob odločanju o deležih lastništva upoštevati določila DZ, je pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da njene trditve o prenovi in opremi stanovanja niso relevantne. Sicer pa zahtevek ″najemnika″ po določilu 98. člena SZ-1 temu daje pravico, da ostaja v stanovanju, dokler mu lastnik ne povrne vložka vanj. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkino sklicevanje na pravico do doma. Tožnik poleg toženke meče na cesto tudi njuna otroka, katera je dolžan preživljati in jima zagotoviti varno bivalno okolje. Ob takšni kršitvi starševske skrbi je tožba tožnika za izpraznitev stanovanja tudi do otrok, ki jih je dolžan preživljati, nemoralna in ji sodišče prve stopnje glede na določila 3. člena ZPP ne bi smelo ugoditi. Zato je podana tudi takšna procesna kršitev, ki je vplivala na zakonitost sodbe.

4Toženka je pritožbeno izpodbijala tudi procesno odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo s sklepom z dne 30. 10. 2020 in zoper katero po trditvah toženke ta ni imela možnosti posebne pritožbe. Zato pa to uveljavlja v pritožbi zoper končno odločbo in zatrjuje zmotnost odločitve sodišča prve stopnje, ko to ni dovolilo toženkine nasprotne tožbe, to pa zato, ker za zadevo naj ne bi bili pristojni istovrstni sodišči. Toženka je pritožbeno navedla obsežne razloge, zakaj meni, da sta okrajno in okrožno sodišče istovrstni sodišči.

5Tožnik na pritožbe toženke ni odgovoril.

O pritožbi zoper sklep z dne 30. 10. 2020.

6Pritožba ni dopustna.

7Po določilih prvega in tretjega odstavka 363. člena ZPP je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, če ni v tem zakonu (ZPP) določeno, da ni pritožbe. Če pa ZPP izrecno določa, da ni posebne pritožbe, se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo.

8Sodišče prve stopnje je s procesnim sklepom z dne 30. 10. 2020 odločilo, da ne dovoli obravnavanja nasprotne tožbe, ki jo je toženka vložila hkrati z odgovorom na tožbo v tem postopku in se nasprotna tožbe šteje kot samostojna tožba. Sodišče prve stopnje je že v obrazložitvi navedenega sklepa obrazložilo, da je ta sklep sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni dopustne pritožbe, da zoper sklep ni pritožbe pa je stranke poučilo tudi v pravnem pouku sklepa.

9V pravni teoriji in ustaljeni sodni praksi¹ je ustaljeno stališče, da takšen sklep predstavlja sklep procesnega vodstva (po 20. točki prvega odstavka 270. člena ZPP), za katerega ZPP v tretjem odstavku 270. člena izrecno določa, da zoper njega ni pritožbe. Torej je pritožba toženke zoper sklep z dne 30. 10. 2020, vložena v pritožbi zoper končno sodbo, nedopustna in jo je zato pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP zavrglo.

O pritožbi zoper sodbo z dne 31. 8. 2022

10Pritožba je utemeljena.

11Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku, s katerim je od toženke zahteval izpraznitev in izročitev predmetnega stanovanja prostega oseb in stvari, ugodilo zato, ker je zaključilo, da je tožnik dokazal pridobitev lastninske pravice na tem stanovanju na pravno posloven način in toženkino soglasje ob nakupu stanovanja, da se to vpiše na tožnika, saj toženka sama ob nakupu stanovanja, ker ni imela slovenskega državljanstva, lastninske pravice na stanovanju ni mogla pridobiti. Ker toženka tako ni dokazala pravno poslovne pridobitve lastninske pravice na stanovanju, ni pa tudi zatrjevala in izkazala originarne pridobitve lastninske pravice, ni dokazala, da ima na stanovanju pravico, ki preprečuje tožnikov zahtevek. Zato pa je tožnikovemu zahtevku na podlagi 111. člena SZ-1 ugodilo.

12Utemeljene so pritožbene trditve toženke o materialnopravni zmotnosti presoje tožnikovega tožbenega zahtevka, ko je sodišče prve stopnje tega presojalo izključno le po določilih 111. člena SZ-1.

13Sodišče prve stopnje je kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je bilo sporno stanovanje kupljeno s kupoprodajno pogodbo, ki jo je dne 20. 9. 2011 s prodajalko A. A. sklenil tožnik. To je bilo tekom trajanja zakonske zveze pravdnih strank, ki sta zakonsko zvezo sicer sklenila 17. 10. 2002, razvezala pa s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 4. 6. 2018.²

1451. člen ZZZDR, veljaven v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank (enako določa sicer tudi DZ v 74. členu), določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje, pri tem pa za premoženje, ki je bilo pridobljeno med trajanjem zakonske zveze velja domneva, da spada v skupno premoženje³. V primeru, če premoženje, pridobljeno v času zakonske zveze ne bi bilo pridobljeno z delom oziroma iz sredstev, pridobljenih z delom v času trajanja zakonske zveze ali če je zakonec v njegov nakup vložil svoje osebno premoženje oz. premoženje, ki ga je prinesel v zakon, ko bi tako lahko šlo za takoimenovano posebno premoženje, pa je na strani tistega zakonca, ki to zatrjuje, trditveno in dokazno breme⁴.

15Skupno premoženje zakoncev pomeni originaren način pridobitve premoženja (na podlagi samega zakona, ipso iure). Dejstvo, da nepremičnina spada v skupno premoženje, pomeni, da sta nosilca lastninske pravice na njej oba zakonca skupaj kot kolektiv. Zakonec originarno pridobi lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Zakonca, ki z delom pridobita stanovanje za bivanje, imata tako oba pravico do njegove posesti, čeprav je stanovanje vknjiženo le na enega od njiju. Po določbi 72. člena SPZ namreč skupni lastniki uporabljajo skupne stvari skupno in samo skupno lahko z njo tudi razpolagajo. Sodna praksa⁵ je že zavzela stališče, da dejstvo, če eden od zakoncev v pravno poslovni pridobitvi premoženja ne izpolnjuje posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice (med katerimi je npr. tudi državljanstvo RS), to na nastanek obstoja skupnega premoženja kot takšnega nima vpliva. To pomeni, da ima tudi takšen zakonec, ki pogodbe ni sklenil, na skupnem premoženju vsa upravičenja, to pa vse dokler skupno premoženje med zakoncema ni razdeljeno. Državljanstvo zakoncev (v času delitve skupnega premoženja med zakoncema) lahko vpliva samo na način delitve skupnega premoženja.

16Predstavljeni režim skupnega premoženja pa ne velja za stvari, ki so posebno premoženje enega od zakoncev. Na teh stvareh izvaja zakonec lastninsko pravico samostojno in z njimi svobodno in samostojno upravlja (78. člen DZ).⁶

17Ker je (glede na zgoraj izpostavljeno) za upravičenost in uspešnost tožbe na izpraznitev stanovanja po 111. členu SZ-1 bistveno, da je tožnik lastnik stanovanja⁷, kar je tožnik utemeljeval s trditvami, da to stanovanje predstavlja njegovo posebno premoženje (toženka pa je takšnim trditvam tožnika nasprotovala z nasprotnimi trditvami, da je stanovanje njeno posebno premoženje), je izkazanost tožnikovih takšnih trditev bistvena za odločitev (predhodno vprašanje).⁸ Pri tem pa je trditveno in dokazno breme na strani tožnika. Tožnik je trditve o svojem posebnem premoženju in izključni lastninski pravici na spornem stanovanju utemeljeval zgolj s splošnimi trditvami, da je celotna kupnina za nakup stanovanja bilo njegovo posebno premoženje, ki ga je pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze, ko je bil še samski. Toženka je takšne trditve tožnika zanikala in navajala okoliščine, iz katerih bi naj izhajalo, da tožnik pred sklenitvijo zakonske zveze oziroma pred nakupom stanovanja ni imel nobenega privarčevanega denarja. Sodišče prve stopnje zaradi spregleda materialnopravne ureditve režima skupnega premoženja in zato materialnopravno zmotnega pristopa k presojanju tožnikovega tožbenega zahtevka, ni ugotavljalo odločilnega, ali je tožnik dokazal, da je stanovanje njegovo posebno premoženje. Opustilo pa je tudi materialnoprocesno vodstvo v zvezi s tožnikovimi nepopolnimi trditvami o odločilnih dejstvih o njegovem viru sredstev za nakup stanovanja. Pritožbeni očitki toženke o materialnopravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje in posledično nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju se tako, čeprav iz pretežno drugačnih razlogov kot so sicer pritožbeni, izkažejo kot utemeljeni. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nobenih odločilnih pravnorelevantnih, sicer med strankama spornih dejstev, pritožbeno sodišče samo vseh teh dejstev ne more ugotavljati, saj bi s tem bistveno poseglo v pravico do pritožbe pravdnih strank. Pritožbeno sodišče pa tudi ne more nadomestiti opuščenega materialnoprocesnega vodstva, saj je to pridržano izključno sodišču prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na čas vložitve tožbe (3. 9. 2020) z vračilom zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje strankam ne bodo kršene pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

18Zaradi utemeljenosti takšnih razlogov, ki so narekovali razveljavitev sodbe, pritožbeno sodišče na nadaljnje pritožbene razloge ne odgovarja več.

19Posebna napotila sodišču prve stopnje v zvezi z novim sojenjem niso potrebna, ker izhajajo že iz zgoraj obrazloženega.

20Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

¹ Primerjaj A. Galič, Pravdni postopek, ZPP s komentarjem, druga knjiga, Uradni list RS in GV Založba, 2006, stran 176 in 177, VSL II Cp 555/2001.
² Nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da zakonca pred nakupom stanovanja dne 20. 9. 2011 nista živela skupaj
³ Primerjaj VS RS II Ips 368/2010.
⁴ Primerjaj VS RS II Ips 35/2012, II Ips 275/2015, II Ips 285/98.
⁵ Primerjaj VS RS II Ips 680/2008.
⁶ Po ureditvi, kot jo določa sedaj veljavni 109. člen DZ in pod pogoji, ki jih določa ta člen, pa je lahko zakonec kot lastnik posebnega premoženja, če to predstavlja stanovanje, v katerem sta zakonca oziroma družina živeli, zaradi varstva drugega zakonca in načela varovanja koristi otrok omejen pri uveljavljanju le-tega.
⁷ Ker če je stanovanje skupno premoženje tožnika in toženke, tožnik z njo ne more uspeti, saj skupna lastnina na stanovanju toženki daje upravičenje za posest in uporabo stanovanja.
⁸ Nobena od med pravdnih strank namreč ni zatrjevala, da je med njima v teku postopek delitve skupnega premoženja oziroma, da sta si tega sporazumno že razdelila.