VSL Sodba II Cp 369/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna plačati prvo toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 386,00 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

1V pritožbenem postopku je predmet preizkusa sodba, v kateri je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o ustanovitvi neprave služnosti, sklenjene med drugo toženko kot služnostno zavezanko in prvo toženko kot služnostno upravičenko in posledično tudi zavrnitev zahtevka za neveljavnost vknjižbe neprave služnosti – služnostne pravice rekonstrukcije, vzdrževanja in upravljanja javne infrastrukture – ceste v korist prvo tožene občine in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Plačilo stroškov postopka prve toženke je naložilo tožniku.

2Odločitev sodišča s pritožbo po odvetniku iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico in podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi poudarja, da je bil edini namen sklenjene pogodbe o nepravi služnosti, da se uredi status javne ceste, da bo čim manj zapletov na javni prometnici. Za takšno služnost v zakonu ni podlage. Občina bi morala neskladje glede lastništva kategorizirane javne ceste odpraviti tako, da bi v določenem roku z lastniki zemljišča sklenila pravni posel za pridobitev zemljišč, začela postopek razlastitve ali v skladu z zakonom izvedla postopek za ukinitev javne ceste. Javna cesta ne more biti v zasebni lasti, ker tega ZCes-1 ne dopušča. Člen 110 ZUreP-1 tako ne more predstavljati zakonite podlage za pravno ureditev javne ceste kot ene od vrst gospodarske javne infrastrukture. Če so zemljišča, po katerih naj bi potekala javna cesta, ki jo občina namerava kategorizirati, v zasebni lasti, mora občina zemljišča pred kategorizacijo pridobiti s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve. Razlastitev ali ustanovitev služnost v javno korist brez nadomestila ni dovoljena oziroma je v nasprotju z določili Ustave in zakona o urejanju prostora. Pogodba nasprotuje moralnim načelom, ker brez plačila kakršnekoli odškodnine in brez določene časovne omejitve omogoča uporabe zasebne nepremičnine v javno korist. Odlok, ki kategorizira javno cesto na zemljišču, ki je v tožnikovi lasti, je neustaven. Zato je neustavna in nezakonita tudi pogodba o služnosti, v kateri se občina v zvezi z ustanovitvijo stvarne služnost v javno korist sklicuje na neustavni odlok o kategoriziranju javne ceste za potrebe katere se služnost ustanavlja. In končno, pravni posel sploh ni bil sklenjen zato, ker bi občina zasledovala javno korist v smislu 110. člena ZUreP-1, ampak da je gospod A. A. lahko dobil gradbeno dovoljeno, ker je s sklenjeno služnostno pogodbo med občino in drugo toženko izkazal, da ima dostop do svoje parcele. Tak razlog za sklenitev pogodbe je nedopusten. V nadaljevanju izpostavlja, da je bila druga toženka ob podpisu pogodbe z občino zavedena, ker je verjela, da je edina, ki ovira A. A. pri gradnji njegove hiše, ker do nje nima služnosti in se zato z vprašanjem odškodnine ni ukvarjala. Prva toženka drugi toženki sploh ni ponudila možnosti odkupa zemljišča in ji ni predstavila dejanskega namena in pravnih posledic tovrstne pogodbe. Ker je ravnala v nasprotju z moralo, je pogodba nična.

3Prva toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da je tožnik lastnik 17 m2 zemljišča, ki je v naravi cesta, ki poteka po isti trasi že več kot 60 let. Pritožnik nekritično prezre, da je od druge toženke kupil nepremičnino, ki je bila obremenjena z nepravo stvarno služnostjo, ki je nastala na pravno poslovni podlagi – pogodbi, ki sta jo sklenila občina in druga toženka. S podpisom pogodbe je druga toženka kot lastnica zemljišča izjavila voljo, da pristaja na obremenitev lastninske pravice z vsebino služnosti, kot je opisana v 2. členu pogodbe o ustanovitvi neprave služnosti v javno korist z dne 14. 5. 2018, in sicer, da služnostnemu upravičencu, občini, dovoljuje rekonstrukcijo, upravljanje in vzdrževanje javne komunalne infrastrukture, ceste, v obsegu, kot je predpisan za gradnjo in vzdrževanje tovrstne komunalne infrastrukture, ter terenski ogled, zakoličbo cestnega sveta in parcelacijo. Potek oziroma lokacije ceste na zemljišču je bil določen z linijo ceste in stanjem v naravi in prikazan v grafični prilogi, ki je sestavni del sklenjene pogodbe.

6Okoliščina, ali je odlok, s katerim je občina kategorizirala cesto kot javno ustavno skladen in kot tak veljaven, za odločitev v tej zadevi ni bistvenega pomena, ker v konkretnem primeru ni šlo za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist oziroma za razlastitev ali omejitev lastninske pravice v smislu 69. člena Ustave, kot meni pritožnik.

7Ničnost pravnega posla je najstrožja in skrajna sankcija, predvidena za primere protiustavnih, nezakonitih in nemoralnih pogodb, katerih učinkovanje zaradi družbenih interesov ni sprejemljivo (86. člen OZ). Načeloma je potrebno vsak pravni posel ohraniti v veljavi, na kar kaže določilo, da je pogodba nična le, če je namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Razlogi za ničnost so določeni predvsem v javnem interesu. Glede na to, da sporno zemljišče v naravi predstavlja cesto, je pogodba zagotovo sklenjena v javnem interesu, morebitne napake volje druge toženke pri sklepanju pogodbe pa so lahko le razlog za razveljavitev pogodbe, ki jo lahko uveljavlja le pogodbenik, kar tožnik ni.

8Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da določilo 2. člena pogodbe ustreza ustanovitvi neprave služnosti kot ene izmed stvarnih pravic na tuji stvari. V času sklenitve pogodbe z dne 14. 5. 2018 je že veljal SPZ, ki nepravo stvarno služnost ureja v 226. členu. Pridobitev katerekoli stvarne pravice s pogodbo spada med pravnoposlovne pridobitve pravice.

9Ena od civilnopravnih lastnosti sklenjenega pravnega posla je tudi pogodbena avtonomija strank. Tako kot druge toženke, tedanje lastnice nepremičnine, ni bilo ustavnopravno dopustno prisiliti v neodplačno razlastitev, je ni sedaj, v skladu s pogodbeno avtonomijo (ta je sestavni del tako splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave kot tudi ustavno zajamčene lastninske pravice in s tem tudi pravice, da z njo neodplačno razpolagaš iz 33. člena Ustave) dopustno prisiliti v (nujno) odplačno pravno poslovno omejitev lastninske pravice. Četudi je bil sklenjeni pravni posel neodplačen, še ne pomeni, da je neveljaven.

10Tudi pritožbene trditve o ničnosti pogodbe zaradi nedopustne kavze niso utemeljene. Iz določila 2. in 3. člena sklenjene pogodbe jasno sledi, da je drugo toženka občini dovolila rekonstrukcijo, upravljanje in vzdrževanje ceste, ki poteka po isti trasi že 60 let, pa tudi terenski ogled, zakoličbo cestnega sveta ter parcelacijo, kar vse je podlaga za odkup spornega zemljišča in posledično pravno ustavno skladno ureditev statusa ceste. Če je bil interes druge toženke, da s podpisom takšne pogodbe omogoči svojemu znancu tudi pridobitev gradbenega dovoljenja na zemljišču ob cesti, to ne predstavlja podlage pogodbe (39. člen OZ), ampak le nagib za sklenitev pogodbe (40. člen OZ). Nagibi, iz katerih je bila pogodba sklenjena pa, kot je zapisalo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne vplivajo na veljavnost pogodbe.

11Pritožnik prezre, da SPZ dopušča ustanovitev nepravih stvarnih služnosti za nedoločen čas. Trditev, da gre v konkretnem primeru za služnosti v smislu določila drugega odstavka 227. člena SPZ, za katere velja časovna omejitev, pa tožnik ni postavil.

12Iz pogodbe sledi (2. in 3. člen), da je bila sklenjena zaradi vzdrževanja in upravljanja ceste, ki se kot taka dejansko uporablja kot javna, saj po njej ljudje dostopajo do svojih nepremičnin, občina pa je z ustanovitvijo služnosti pridobila pravico, da to zemljišče pluži in ga vzdržuje ter pravico, da naredi parcelacijo cestnega sveta, da bo občina po pridobitvi zemljišča v last v roku enega leta razglasila zemljišče za grajeno javno dobro – občinska cesta. Kot sledi iz 238. člena, se lastninska pravica lahko bremeni s služnostjo v javno korist v zvezi s prenovo in urejanjem prostora, kamor spada ogled in parcelacija kot predhodna dejanja, ki so potrebna pred odkupom zemljišča, po katerem poteka trasa ceste (peto poglavje ZUreP-1), ki se dejansko uporablja kot javna ne glede na formalen pravni položaj.

13Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je druga toženka na pravno dopusten način začasno uredila uporabo zemljišča v zasebni lasti, ki se je pred tem 60 let dejansko uporabljalo kot javna pot, za čas, v katerem bo občina lahko na ustavnoskladen način pridobila zemljišče v last in ga nato kategorizirala kot javno dobro – cestna infrastruktura.

14Glede na vse zgoraj navedeno se pritožbene navedbe pokažejo kot neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15Tožnik je v pritožbenem postopku propadel, zato nosi svoje stroške postopka sam in je prvi toženki dolžan povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, ki so odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).